Proslava, po kateri nismo obupali nad umetnostjo

Morda se je bralcu kdaj že zazdelo, da je ustvarjati – pisati stihe ali note ali slikati ali s katerimkoli drugim sredstvom navdih pretvarjati v tisto, čemur se pravi umetnost – danes nemogoče in nesmiselno. Morda se mu je zazdelo celo, da današnja, sodobna umetnost sploh nima smisla, da je stvar poštenemu človeku povsem oddaljena in tuja. Meni se je.

Naš čas ima pregled nad razvojem (svoje) umetnosti, kakršnega ni imel še noben pred njim. Po zgodovini lahko rišemo loke in poteze umetniškega razvoja naše zahodne, evropske kulture od ravenskih mozaikov in vitražev gotskih katedral, gregorijanskega korala in kontrapunkta preko Giottovih fresk, Rembrandtovih olj in Bachovih v neskončnost variirajočih fug do velikih poetov romantike, Goetheja, Schillerja in Prešerna ter preroških Beethovnovih poznih kvartetov. Razglabljamo lahko o tokovih in vodilnih smereh, o tem, kako lahko v njih prepoznavamo ideje in skrbi evropske duše. Kaj pa je danes?

Prejšnje stoletje (in nekaj predhodnih desetletij) je v filozofiji, literarni teoriji in drugih vedah polno »smrti«: smrt Boga, smrt avtorja, smrt literarnega gledališča je le nekaj izrazov za primer. Na smrt je bilo obsojeno vse klasično in tradicionalno: od urejenosti forme ali načel skladnosti in lepote do popolnega »obrata k jeziku«, izginotja pomena. Umetniški modernizem ni več videl smisla v ničemer, vse je bilo zlagano in vredno uničenja, otopeli ljudje pa potrebni šok terapije.

Hvala Bogu za ustanove, ki med poplavo praznega nesmisla še danes, v času do skrajnosti profane civilizacije, razločujejo in prepoznavajo umetnost ter dokazujejo, da ni nemogoča.

Tudi ta obrat ni nastal sam od sebe: botrovale so mu grozote totalitarizmov, kakršnih še nismo videli, in tisto, kar bi Oswald Spengler poimenoval dokončna smrt kulture in začetek civilizacije. Po njegovi teoriji posamezna kultura vznikne iz kaosa, se počasi oblikuje, najde svoj izraz, dozori in se na koncu izčrpa ter preide v civilizacijo, v družbo velemest in pluralizma brez globine. Zanjo so značilni umetnost velikih mest kot navada, luksuz, šport, hitro menjajoče se slogovne mode brez simbolične vsebine, tudi elitizem, ko umetnost in filozofija ne obstajata »za občutje sveta vaškega in sploh naravnega človeka, temveč izključno za možganskega človeka svetovnega mesta. Kolikor manjše je mesto, toliko bolj nesmiselno je ukvarjanje s tem slikarstvom in glasbo. Sama umetnost postaja šport – to pomeni ›l' art pour l' art‹ – pred visokointeligentno publiko poznavalcev in kupcev, pa naj gre za obvladovanje absurdnih instrumentalnih tonskih mas ali harmoničnih preprek ali pa za usvajanje problema barv,« piše Spengler v Zatonu zahoda.

Danes smo v takšnem kulturnem pluralizmu, poplavi raznolikih zvrsti, pristopov in del. Naši predhodniki so pobili vse, kar je kdaj veljalo za sveto, s klanjem kokoši na odru in podobnimi postopki so se borili za »popolno svobodo«, na koncu pa je bilo vse skupaj zaman – vsaj kar se tiče tega, da bi (p)ostalo rodovitno, da bi se razvilo v nekaj, kar bi danes dajalo smer in upanje.

Namesto tega gledamo zmes primitivne »umetnosti« z izključnim namenom družbenega angažmaja in aktivizma, podaljške performansov in šok terapij (kot da bi nas sploh še kaj lahko šokiralo), elitistične »visoke umetnosti«, s katero povzpetniške meščane zavajajo sofisti, in hkrati posameznih biserov, ki so pogosto označeni slabšalno in potisnjeni ob rob.

Vendar brez skrbi – obstajajo ljudje, ki še danes verjamejo, da umetnino lahko prepozna marsikdo, ne le član domnevne sofistične elite. Na včerajšnji proslavi je na oder Gallusove dvorane po zamisli Gregorja Čušina stopilo pet čisto običajnih ljudi (študentka, redovnica, učitelj matematike ...) in recitiralo Prešerna, da je pesnik spregovoril tako, »kakor da se njegova poezija tiče vsakogar izmed nas«, kot je v govoru dejal predsednik Prešernovega sklada, akademik Jožef Muhovič. Prešeren je tokrat »pustil ob strani elitizem in virtuoznost, ker ta dva res premagujeta vse razdalje, ne ustvarjata pa nujno človeške bližine, kar je za poezijo neobhodno – še posebej, kadar je poezija, kakor v našem primeru, razglašena za epicenter neke kulture in neke nacije«.

Spremljali smo proslavo, ki je v ospredje zares postavila nagrajence, kulturnike v najžlahtnejšem pomenu besede, tiste, ki so, čeprav z garaškim delom, kot je poudaril baletnik Henrik Neubauer, vzgojili svojega duha za velike in pomenljive stvaritve.

In v resnici Prešernove vloge za naš narod, za skupno zavest, ki jo hočeš nočeš nosi v sebi vsak Slovenec, ne moremo preceniti – njegovi verzi, motivi in teme se dejansko »tičejo vsakogar izmed nas« in celo vsa kasnejša poezija se vedno znova oblikuje v razmerju do njegove, kot je ugotavljal dr. Janko Kos. Proslava nam je to temeljnost še dvakrat potrdila: s presunljivo Kuntnerjevo interpretacijo Zdravljice in veličastnim baletom Povodni mož, ki ga je na Prešernovo balado zasnoval direktor mariborskega Baleta Edward Clug in je bil prvič izveden na Blejskem jezeru.

Spremljali smo proslavo, ki je v ospredje zares postavila nagrajence, kulturnike v najžlahtnejšem pomenu besede, tiste, ki so, čeprav z garaškim delom, kot je poudaril baletnik Henrik Neubauer, vzgojili svojega duha za velike in pomenljive stvaritve. Proslavo, ki se je na čast kulturi odpovedala škandalom, poleg tega pa ni zašla niti v »desničarsko« patetično domoljubje niti v »levičarsko« ekskluzivnost, kot je ta dva pola definiral Vinko Möderndorfer. Vse skupaj bo morda drugače že prihodnje leto, ko bo vsebinsko plat še te proslave prevzelo ministrstvo in s tem vlada. No, morda pa so že letos skušali upravičiti besede o »organizacijsko-tehničnih nejasnostih«, za katere naj bi bila kriva organizacija odbora Prešernovega sklada s tem, ko je v dvorani tik po koncu za 10 minut zmanjkalo elektrike.

Hvala Bogu za ustanove, ki med poplavo praznega nesmisla še danes, v času do skrajnosti profane civilizacije, razločujejo in prepoznavajo umetnost ter dokazujejo, da ni nemogoča. In naju, dragi bralec, spodbujajo, naj tisto pravo sprejemava, ponotranjava in predajava naprej.

Na predvečer 🇸🇮 Prešernovega dne, slovenskega kulturnega praznika, je bila v Ljubljani državna proslava, na kateri so bila slovesno podeljena najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, dve Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. pic.twitter.com/Wx8cRjEmN0

— Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) February 7, 2024

Pa imamo dogodek. Hip po koncu prenosa Prešernove proslave v Cankarjevem domu zmanjkalo elektrike. Velika dvorana že 10 minut v temi. pic.twitter.com/8FvZytWAlF

— Jože Možina (@JozeMozina) February 7, 2024

G. Jožef Muhovič govori tako lepo in tako jasno in modro, da človeka prav pomiri. Kot bi pridigal o dobrem Bogu, ki nas vse ljudi ljubi in kliče k sebi. Pa v resnici govori le o umetnosti ... Kot bi bila umetnost tako blizu dobremu na sebi. Res je vzvišena ... pic.twitter.com/Mtx6VRriHc

— Blaž Podobnik (@cvetovljan) February 7, 2024