Progresivistična indoktrinacija v ameriškem šolstvu: ko tudi sami ne veste, kdaj boste česa krivi

vir: Pixabay

V prejšnjem članku smo opozorili na indoktrinacijo, ki na mnogih ameriških univerzah vse bolj nadomešča izobraževanje, in na razloge, ki jih takšnim trendom pripisuje prof. dr. Lyell Asher. Kot opozarja, ena bistvenih težav tiči v t. i. ed schools, šolah, ki izobražujejo učitelje in administrativno osebje za delo s študenti na kampusih. Pa so te res tako obupne?

Asher v odgovoru izpostavi pisateljico Rito Kramer, ki je v poznih osemdesetih letih raziskovala, zakaj se učenci v ameriških javnih šolah ne naučijo kaj dosti. Leto dni je obiskovala šole, ki izobražujejo njihove učitelje in drugo osebje. V knjigi Ed School Follies je svoje ugotovitve zatem popisala in ugotovila, da “šole, ki izobražujejo učitelje, niso osredotočene na izobrazbo učencev, ampak na radikalno spreminjanje družbe”. Z besedami Kramerjeve: “Ti učitelji so spodbujani k ‘spreminjanju’ sveta, o katerem ne vedo skoraj nič […] Skoraj nič ne vedo o preteklih katastrofah ali zmagah, uspehih ali napakah. […] Prepričani vase, kot so lahko samo tisti, ki ne poznajo zgodovine, ne čutijo nobene potrebe po toleranci do svoje nepopolne, a relativno svobodne družbe. Vse, kar vedo, je, da ni nič od tega, kar sami mislijo, da bi morala biti. […]”

Tedaj so bili diplomanti takšnih fakultet omejeni na delo v šolah, ki bi jim pri nas rekli osnovne in srednje, a kasneje so začeli delati tudi z visokošolskimi študenti. Asher navede primer z Univerze v Delawaru leta 2007: dva skrbnika, zaposlena na univerzi, oba z doktorati s prej omenjenih fakultet, sta za več kot 7000 študentov, ki so bivali v študentskih domovih, pripravila obvezno gradivo, ki je bilo “le malo več kot množični miselni nadzor”: mladi so morali odgovoriti na vprašalnik o kontroverznih temah, nato pa so bili ocenjeni od najboljših do najslabših glede na to, kako politično korektni so bili njihovi odgovori. Spraševali so jih denimo o njihovih spolnih identitetah in ali bi hodili z ljudmi iz različnih rasnih skupin, zatem pa so bili nekateri med drugim “javno sramoteni zaradi privilegija, da imajo belo kožo”.

Ko je vse skupaj prišlo v javnost, je bila univerza prisiljena program umakniti. A njegova voditeljica, Kathleen Kerr, je obdržala službo in kasneje postala celo predsednica Združenja ameriških univerzitetnih uslužbencev. Svoje zamisli s ponosom, da vzgaja v uslužbencih edini pravi način mišljenja, promovira naprej.

In kako se to odraža v ameriški družbi? Dr. Asher predstavi primer iz Oaklanda: leta 2020 je meščan tega mesta prijavil, da z drevesa v parku visijo zanke (ki spominjajo na vešala). Javnost je bila zgrožena, županja pa je naslednji dan v nagovoru vse skupaj obsodila kot dejanje teroriziranja temnopoltih prebivalcev ter poudarila, da moramo belci postati bolj ozaveščeni o posledicah svojih dejanj, ne glede na to, ali so imela dober ali slab namen. In vse to kljub temu, da je bil namen problematičnih zank-vrvi, kot se je zatem izkazalo, povsem nedolžen: že več tednov so jih namreč meščani uporabljali za igro in vaje, tisti, ki je idejo spravil v resničnost, pa je bil temne polti. A županja je še naprej zatrjevala: namen ne šteje, pomembne so le posledice.

Prav slednje je zlato pravilo, ki ga ameriškim študentom vsiljujejo vse od začetka študija, pravi Asher: opozarjajo jih na “mikro-agresije”, ki jih belci v vsakdanjem življenju zagrešimo in z njimi prizadenemo ljudi drugih ras. Vse prav in lepo – če se ne bi pod klasifikacijo “mikro-agresije” znašle tudi izjave, ki so lahko sporne le v najslabšem možnem kontekstu, sicer pa so povsem sprejemljive. Rasistično naj bi bilo denimo reči: “Vsak lahko uspe v tej družbi, če dovolj trdo dela,” saj bi slednje besede osebi nebele rase lahko sporočale, da je lena ali nekompetentna.

Tisti, ki imajo vpliv na mišljenje brezštevilnih študentov po vsej državi, skratka, spodbujajo rasne delitve, ljudi nebele polti označijo kot tarče, belce, ki nevedoč zagrešijo “mikro-agresije”, pa storilce. Zatem pri posameznih izjavah, kot sta omenjeni, vzamejo najslabšo možno interpretacijo ter to privzamejo za njen vpliv na targetirane – in posledično izjave ta vpliv v družbi tudi dobijo. Namen ne šteje, šteje le vpliv in posledica …

Zakaj so se odgovorni z vcepljanjem te ideje tako potrudili? Ker je presneto uporabna, pravi profesor Asher. Najprej je, kot razloži, uporabna za razširjanje števila stvari, ki jih lahko označimo za rasistične. Kot npr. leta 2010, ko je nek univerzitetni uslužbenec anonimne plakate, ki so se znašli na kampusu, razglasil za rasistične in zato organiziral proteste proti sovraštvu, potem pa se je izkazalo, da so se plakati pravzaprav iz rasizma norčevali in da jih je izobesil protirasističen študent, član manjšine. A ker šteje samo posledica, namen pa pač ne, so aktivista obsodili rasnih predsodkov in nadlegovanja.

Druga reč, ki jo takšna logika omogoči, je utišanje ljudi. “Če študentje slišijo, da ne šteje smisel njihovih besed, ampak samo reakcija nanje, bodo upali reči karkoli, kar ni v skladu s politično korektno ortodoksnostjo, ki jim jo vsiljujejo? Seveda ne,” meni Asher in se še posebej zgrozi nad dejstvom, da se z namenom utišanja apelira na prirojeno dobrohotnost, prijaznost ljudi, zaradi katere načeloma ne želimo nikogar prizadeti. Tako se progresivci spravljajo celo nad člane manjšin, ki so sami kritični do politično korektne ortodoksnosti, in jih obtožujejo, da s tem škodijo “svojim zatiranim bratom in sestram”.

A ne samo utišanje, zlato pravilo radikalnih progresivcev omogoča utišanje in kaznovanje točno določenih ljudi – in sicer preko logike, da je človek sam odgovoren za način, na katerega se drugi odločijo, da bodo dojeli njegovo dejanje ali izjavo. To pripelje do tega, da določena (politična) skupina lahko samovoljno odloča npr. o tem, ali bo nekdo obdržal svojo službo, samo na podlagi tega, kako se odloči, da bo dojela njegovo izjavo.

Kot npr. prejšnjega junija, ko so April Powers, temnopolto Judinjo, uslužbenko nekega urada za raznolikost, obtožili, ker v svoji izjavi o porastu antisemitizma ni omenila tudi islamofobije. Niti ne zato, ker bi nekaj domnevno spornega rekla, torej, ampak zaradi tega, česar ni rekla.

Zakaj je takšna cenzura tako pomemben del ideologije, ki prevladuje v ameriškem visokem šolstvu, in kako jo doživljajo študentje, preverite v naslednjem prispevku.

4 komentarji

  1. Zahod postaja to, kar je bila nekoč Sovjetska zveza. Vzgaja ljudi v enoumju in izvaja vsakovrstne sankcije zoper tiste, ki se ne pokoravajo prevladujoči ideologiji in družbeni ter politično sprejemljivi narativi.

    Sankcije segajo od zelo neposrednih, kot je javno sramotenje ljudi, ki se ne pokoravajo novemu enoumju, tako v neposreddnih medčloveških stikih kot tudi v medijih, vse do formalnih sankcij kor so: izključitev iz šol, odpoved delovnega razmerja, brisanje s socialnih omrežij in drugih internetnih paltform, ukinjanje spletnih medijev ipd.

    V skrajnih primerih so možne tudi formalne sankcije, ki jih izvaja državni represivni aparat. Morda je najbolj znan primer tovrstne represije Julian Assange, ki je naredil nič drugega kot to, da je objavil strogo zaupne dokumente o ameriških zločinih v njenih vojnah, kar je po vseh novinarskih standardih dovoljeno. Obtožen pa je vohunstva, čeprav dokumentov ni ukradel ameriški vladi, niti jih ni posredoval kaki Ameriki sovražni državi, temveč zgolj javnosti.

    Razlika med SZ in današnjim Zahodom je v tem, da je v SZ vse to počela tajna policija z uporabo pretežno trdih represivnih sredstev, na Zahodu pa velik del represivnih nalog na mehak način opravijo velika internetna podjetja, ki brišejo in cenzurirajo določene uporabnike in jim s tem onemogočijo javno predvajanje. Rezultat pa je precej podoben: prestrašeni in dezorientirani ljudje, ki so prisiljeni biti politično konformni, če hočejo biti del družbe in v njej preživeti.

    Cilj zahodne politike je enak, kot je bil podobne cilj v SZ: ustvariti ubogljivega, ideološko enoumno programiranega in profiliranega posameznika, vsak doklon od ideološke zapovedane forme mentis pa mora postati delinkventen ali patološki.

  2. Izgleda , da je bil bivši 133.čl. KZ SRS še precej mil do storilca. Tožilec je moral dokazati namen razžalitve, recimo, socialističnih čustev. V ZDA je hujše. Niti namen ne šteje ampak šteje to, kako zblojen je vsakokratni xy naslovnik izjave, dejanja ipd. Poslastica za kazensko pravne študije.

Komentiraj