Primož Cencelj: Ukrajina je lakmusov papir za štiri scenarije prihodnosti (2. del)

Foto: Facebook
POSLUŠAJ ČLANEK
Vojna v Ukrajini je zamajala situacijo tako na trgu surovin kot tudi na finančnih trgih. O situaciji na področju surovin, predvsem hrane in energentov, kjer sta Rusija in Ukrajina pomembna izvoznika, smo se pogovarjali v prvem delu intervjuja, ki smo ga na Domovini objavili včeraj.

V drugem delu pa smo s Primožem Cencljem, vodjo obvezniških naložb pri Generali Investments, sicer tudi nosilcem naslova najboljšega upravljalca premoženja desetletja in trikratnim prejemnikom naziva najboljši upravljalec portfelja leta v Sloveniji, spregovorili o posledicah na finančnem področju in inflaciji, ki jo že čutimo tudi drugod po svetu.

Predstavniki mlajše generacije si ne znamo predstavljati situacije, v kateri so se znašli Rusi, saj smo vselej poslovali samo s stabilnimi valutami, kot je evro. Kaj strmoglavljenje rublja v nekaj dneh pomeni za življenje Rusov?

To bi morali vprašati kakšnega Rusa. Sam se še spomnim časov razvrednotenja dinarja in takrat ni bilo prav lepo živeti. Sankcije zoper Rusijo so strmoglavile tudi vrednosti podjetij in obveznic. Iztrganje Rusije iz svetovnega finančnega sistema je bilo za vlagatelje, ki so vlagali v Rusijo, velika bolečina.

Tudi za ljudi v Rusiji je bil velik šok. Ne gre le za padec vrednosti rublja v odnosu do drugih valut, do katerih je danes v Rusiji težko priti po legalni poti, gre tudi za pomanjkanje dobrin. Mnoge korporacije so prenehale poslovati z Rusijo in marsičesa se enostavno ne da dobiti. Danes tam lahko spremljamo prizore, ki smo jih vajeni iz kakšnega apokaliptičnega filma, nismo pa pričakovali, da bi se lahko zgodili v realnem svetu.

Kako trden pa je evro? Se lahko evru zgodi kaj podobnega, kar se je rublju?

Ruska kriza z evrom ni posebej povezana, ima pa vsaka valuta svojo krizo. Evro je imel svojo zadnjih deset let, ko smo se večkrat spraševali, ali bo razpadel. V zadnjem času se stvari obračajo v pozitivno smer. Že samo predlogi o evropskih skupnih obveznicah za premagovanje stroškov vojne in energije kažejo, da si želijo biti evropske države bolj povezane, kot so bile mogoče prej.

Ena hujših sankcij proti Rusiji je bila izključitev iz sistema SWIFT. Kako verjetno je, da bi recimo Rusija, Indija in Kitajska, ki imajo skupaj približno tri milijarde prebivalcev, vzpostavile neko svojo alternativo in s tem Zahodu odvzele del dominance na finančnem trgu?

Izključitev Rusije iz Swifta je bila ena najbolj bolečih sankcij. O alternativah se že dalj časa razmišlja, je pa treba vedeti, da so si te tri države med seboj precej različne. Imajo tudi različne globalne strategije in ni nujno, da bi se to, o čemer sprašujete, dejansko zgodilo oz. vsaj še nismo blizu tega.

Je pa tako, da se Savdska Arabija in Kitajska že dogovarjata, da bi Savdijci nafto prodajali v juanih, Rusija pa tudi napoveduje, da bo plin zdaj prodajala v rubljih. Zaenkrat je težko napovedovati, kaj se bo zgodilo in kakšne bodo posledice. Kot rečeno, smo v tednih, ko se dogajajo desetletja, in takšni in drugačni poskusi ureditve sveta so naravna pot različnih držav, ki svet sooblikujejo.

Že v lanskem letu smo beležili zgodovinsko visoko inflacijo 6-7 %, če govorimo o sodobni zgodovini. Se bomo morali ob ruski krizi navaditi na dvomestne številke?

Ko govorimo o inflaciji, je treba upoštevati, da smo zadnjih 10-15 let imeli negativni šok na tem področju. Navajeni smo bili na povprečno 1 % inflacije, večji strah kot inflacija pa je predstavljala deflacija. Iz skorajšnje deflacije pa smo se čez noč prebudili v visoko inflacijo.

Če ne bi prišlo do vojne, bi se po mojem mnenju ta inflacija zmanjšala že v letošnjem letu, ta drugi šok pa utegne inflacijo še povečati na višjo raven od tiste, ki smo jo imeli v lanskem letu. Hkrati pa dvig cen osnovnih dobrin zavirajoče deluje na celotno gospodarstvo. Višje cene hromijo povpraševanje po izdelkih, kar ima recesivne učinke. Po hitrem povišanju cen zato pričakujem tudi hitro znižanje.
V Evropi še nismo naslovili drugih super trendov, ki cene znižujejo. Eden izmed teh je demografija. Evropa se stara, starejši pa trošijo manj od ljudi v delovno aktivni fazi. Potem je tukaj robotizacija, industrializacija in digitalizacija.

V Evropi namreč še nismo naslovili drugih super trendov, ki cene znižujejo. Eden izmed teh je demografija. Evropa se stara, starejši pa trošijo manj od ljudi v delovno aktivni fazi. Potem je tukaj robotizacija, industrializacija in digitalizacija. Smo na pragu nove tehnološke revolucije, kjer bodo v storitvenem sektorju ljudi nadomeščali roboti oz. tehnološke rešitve. Pogajalska moč ljudi za dvig plač bo nižja.

Evropska ekonomija večinoma ne vključuje inflacijske klavzule, kar pomeni, da se za dvig plače menimo individualno, rast pa ni avtomatska z inflacijo. Podobno bodo tudi podjetja tehtno premislila, preden bodo dvignila cene za končne kupce, po teh šokih pa pričakujem deflacijske pritiske, zato mislim, da nam ne grozi inflacijska spirala.

Se pa nikoli ne ve, ker ne vemo, kdaj in kje se bo končala vojna in koga vse bo vključevala. Upam, da čim prej nastopi mir.

Nedavno ste za Studio City izjavili, da evropska centralna banka ni dosegala cilja z inflacijo, ki je okrog 2 %, ker je bila ta v zadnjih letih pred epidemijo nižja in da so bile posledično cene v Evropi za 8-10 % prenizke. Zakaj je pomembno, da je inflacija 2 % in ne denimo 0 %, kot bi intuitivno pomislili?

Na to temo je bilo narejenih veliko študij. Za gospodarstvo je optimalno imeti malo inflacije, ker to pomeni, da je cena končnega produkta nekoliko višja od cene surovin in stroškov. To pozitivno stimulira tveganje v gospodarstvu. Optimalna inflacija je pri 1 %, pri ciljni pa dodamo še en odstotek, da imamo malo več manevrskega prostora, da če se kaj zalomi, ne gremo takoj v deflacijo.

Če bi imeli za cilj 0 % inflacijo, bi se hitro znašli v deflaciji, ta pa za proizvajalce pomeni, da iztržijo nižjo ceno za končne produkte in storitve, kolikor so bili njihovi stroški, to pa gospodarstvo demotivira.

Kje pa je problem pri višjih vrednostih inflacije? Ne bi ta še bolj motivirala gospodarstva?

Pri inflaciji, ki preseže nižje števke (1-5 %), se pojavi vprašanje, kakšna je poštena cena, denimo kruha. Če nimamo jasnih osnovnih cen, vsem cenam dodajamo neke faktorje tveganja in cene začnejo rasti. Namesto s proizvodnjo in maksimacijo dobička se ljudje začnejo ukvarjati predvsem z lovom na cene, da ne bankrotiramo.

Pri zmerni inflaciji pa se lahko ukvarjamo s proizvodnjo, saj so cene dokaj stabilne in jasne. Obstajajo celo teze, da do 4 % inflacije večina ljudi te niti ne opazi. Optimum za standard in življenje je torej nekje med 1 in 3 % inflacijo in to je tudi ciljna inflacija ameriške centralne banke (ECB je pri 2 odstotkih).

Smo zdaj ta zaostanek, ki ste ga omenjali, že dosegli?

Nismo še. Zdaj smo zaprli nekje 3 % tega zaostanka, ostaja pa še nekje 6-7 %, odvisno, kako dolgo obdobje gledamo. Evropa tako še ima nekaj časa, ZDA pa že bistveno manj, zato je tudi njihova centralna banka trenutno bolj aktivna pri zviševanju obrestnih mer.

Je pa tako, da ima šok na trgu energentov zavirajoč učinek na gospodarstvo in posledično tudi znižuje inflacijo.

Glede na to, da smo danes že praktično na negativnih obrestnih merah, imamo še kakšno orodje, s katerim lahko inflacijo ukrotimo?

Imamo, vprašanje pa je, kakšno ceno smo za to pripravljeni plačati. Centralna banka vedno lahko dvigne obrestno mero, s čimer upočasni ekonomijo, s tem pa se dvigne brezposelnost in posledično znižajo cene. Ampak to so stvari, ki jih ne želimo.

Zdaj imamo problem pri osnovnih dobrinah. Najučinkovitejša deflacijska politika bi bilo končanje vojn in ureditev mednarodnih odnosov. To pa ni naloga centralne banke, ampak drugih akterjev, ki morajo te stvari urediti.

Ob negativnih obrestnih merah centralne banke sicer imajo veliko prostora, da z ukrepi upočasnijo gospodarstvo, drugo vprašanje pa je, ali si tega tudi želimo. Iščemo pot, ki bi imela najmanj negativnih stroškov. Drži pa, da nismo več na avtocesti, če se izrazim s primero, vsaka odločitev lahko kar dobro zatrese avto, v katerem se vozimo.

Na epidemijo covida-19 so se države, še posebej na zahodu, odzvale z veliko potrošnjo. Si lahko sploh privoščijo odzvati se na to krizo s še dodatnimi injekcijami, kot so energetski, morda kakšni prehranski vavčerji in podobno? So takšni ukrepi smiselni v danih razmerah?

Prej sem že omenil predlog evropske komisije po izdaji skupnih evropskih obveznic v višini 1800 milijard, kar je blizu stimulaciji iz covida, ko je ECB napovedala nakup 1850 milijard državnih obveznic. To gotovo kaže na to, da državam drugega ne preostane kot povečanje trošenja še za naslednje leto.

Globalizacijo je močno načela že epidemija, vojna v Ukrajini pa jo še dodatno zmanjšuje. Smo na pragu konca globalizacije in kaj to pomeni za Slovenijo?

Mislim, da se lahko zgodijo štirje scenariji. Lahko smo pri koncu globalizacije, lahko smo pred postopnim zmanjševanjem globalizacije, lahko da se bo počasi začela povečevati, lahko pa smo šele na pragu res prave globalizacije.

Ukrajina je neke vrste lakmusov papir, ki bo pokazal, kateri od teh štirih scenarijev se lahko zgodi. Za vsako od teh štirih tez bi zdaj lahko ure in ure razpravljala. Trenutno pa še ni povsem jasno, kakšen bo razplet teh tektonskih sprememb, ki se dogajajo pred nami.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30