Primat Aste Vrečko za vodenje Levice ni presenečenje. Bo pa izziv za koalicijske odnose

Ob izjavi predstavnikov Levice glede izvolitve novega sveta stranke je koordinator Levice Luka Mesec povedal, da bo ponudil odstop od vodenja, kar pomeni, da v naslednjem mandatu ne bo več njen koordinator. Levo krilo Levice z Miho Kordišem na čelu​, ki je kritično do aktualnega vodenja stranke, je zasedlo odločilen delež v svetu Levice, ki je najvišji organ stranke med kongresoma. Članstvo je dalo stranki jasen mandat, naj znotraj vlade odločneje zastopa svoj program.

Paradni konj zastopanja lastnega programa in ideološke strumnosti do bridkega konca je bila v tej vladi predvsem ministrica za kulturo Asta Vrečko. Lahko bi rekli, da je šla prav po seznamu elementov kulturnega boja in do sedaj obkljukala vse kljukice. Zato v resnici ni presenečenje, da se jo omenja kot najverjetnejšo novo koordinatorko stranke Levica.

Vendar pa je to njeno "uspešnost" treba pogledati z distance. Namreč, spreminjati programe, ukinjati javne zavode ter hoditi na partijske proslave ni težko. Oziroma je veliko lažje kot pa "napasti" naš celoten socialni sistem, izpeljati dolgotrajno oskrbo v obliko novega davka itd., kot se trudi njen kolega Maljevac. Ali konec koncev minister Mesec, ki vsebinsko nikakor ni našel svojega vsebinskega prostora pod svobodnim soncem. Gradnja stanovanj je omejena z realnostjo gradbenega sektorja in prostorskega načrtovanja, reforma socialnih pravic pa z našo že tako visoko obdavčitvijo plač.

Ministrstvo za kulturo je s tega vidika veliko bolj hvaležen teren za doseganje odmevnih ideoloških zmag, ki ne potrebujejo velikih vsot denarja z grde plati realnosti sveta vsakega socialističnega raja.

Oba, Mesca in Maljevca, pa druži tudi to, da sta soočena s trdo realnostjo, ki se ji reče državni proračun. Njuna resorja sta namreč velika porabnika skupnega dobrega oziroma imata veliko vlogo pri razdeljevanju denarja skozi socialne pravice. Nauk, ki ga (preveč) socialistične ideje doživijo najprej, pa je, da vedno prehitro zmanjka tujega denarja za njihove ideje. Ministrstvo za kulturo je s tega vidika veliko bolj hvaležen teren za doseganje odmevnih ideoloških zmag, ki ne potrebujejo velikih vsot denarja z grde plati realnosti sveta vsakega socialističnega raja.

Stranka Levica je pod taktirko Luke Mesca hodila po poti vedno opozicijske "kričač" stranke do stranke, ki razume trpno tvorni proces, imenovan demokracija. In temelj te ureditve je upoštevanje postopkov ter zakonitosti. To pa rado traja in zahteva veliko več dela, kot je to preprosto ocenjevati z opozicijske poslanske klopi ali sedeža kolesa pred parlamentom. Zato je nastanek levega krila Levice logična posledica ravno te različnosti političnega življenja, če si v opoziciji ali v koaliciji. Obenem pa je jasno, da volilna baza te različnosti ne nagrajuje, saj ni pripravljena na to.

Živčnost volilne baze, ki si je želela (skoraj) revolucionarnih rezultatov v nemogočih časovnih okvirih, je vidna vedno znova, ko se nekje zatakne. Ko se podaljša uveljavitev šolskih kosil, ker je potrebno upoštevati fizične omejitve šolskih kuhinj; ko se podaljša status quo na RTV-ju, ker je potrebno upoštevati ustavo, ker se ne reši situacije v zdravstvu, ker je potrebno poznati sistem v celoti, in tako naprej.

Vsak prehod iz opozicije v koalicijo je za določeno politično grupacijo in generacijo test odraslosti, sposobnosti in politične obrti.

Vsak prehod iz opozicije v koalicijo je za določeno politično grupacijo in generacijo test odraslosti, sposobnosti in politične obrti. Tako, kot smo to spremljali v prejšnji vladi. Tako je z vidika pomiritve lastne volilne baze jasno, da je potrebno ta strankarski prehod vsaj navidezno umiriti ter se vrniti k svojim "revolucionarnim" izvirom, ki so jih pripeljali in ohranili v parlamentu. Slednje pa bo izziv za odnose v koaliciji, kajti mandat "uresničevanja programa", kot se to rado imenuje, lahko v primeru Levice in koalicije pripelje do vedno večjih sporov.

"Uresničevanje programa" Levice brez kompromisa in brez usklajevanja z realnostjo, ki jo predstavlja naša skupna vreča – državni proračun – lahko pomeni bridek konec za druge vladne projekte ter resen izziv za javno-finančno vzdržnost. Ali pa celo podporo volivcev, če se nam obeta še kak nov, višji ali drugačen davek, poleg tega za dolgotrajno oskrbo. Apetitov je veliko, delavcev pa malo.

Levica je gradila svojo prepoznavnost na brezkompromisnosti in njena baza si želi takšnega voditelja oz. voditeljico. In njihova premočrtnost pri določenih tematikah je vredna spoštovanja. Čeprav je druga stran tega kovanca, da ravno to izpade zaletavo, ko si enkrat del vladne strukture in nosiš odgovornost za upravljanje skupnega dobrega. Kalkulacija, da jih bo kulturni boj ohranil v parlamentu, je verjetno točna. Uresničitev ene od velikih programskih obljub na enem izmed področij, kot je sociala ali zdravstvo, pa je tisto, kar bi jih zasidralo v političnem prostoru tudi v senci Svobodnega sonca.

Vendar pa bo za to verjetno treba upoštevati nasvet iz leta 1775, ko je Edmund Burke v svojem slovitem govoru o spravi z Ameriko v britanskem parlamentu dejal: "Vsa vlada, pravzaprav vsaka človeška korist in užitek, vsaka vrlina in vsako preudarno dejanje temeljijo na kompromisu in menjavi. Usklajujemo nevšečnosti, dajemo in jemljemo, se odpovedujemo nekaterim pravicam, da bi lahko uživali druge, in raje smo srečni državljani kot premeteni prepirljivci."