Prihaja oblast, ki se boji katoličanov

In vino veritas oz. v vinu je resnica je pregovor, ki so ga poznali že Rimljani. Ko človeka opijaniš, bo razkril več, kot bi morda nameraval, če bi bil povsem trezen.

Podobno se zadnje dni dogaja Golobovi koaliciji. Le da niso opijanjeni od vina, temveč od volilne zmage 24. aprila. Uspeh, ki ga še sami niso pričakovali, je mnogim stopil v glavo. Omamljeni od oblasti, ki jo te dni prejemajo v roke, pa vodi v napovedi, ki bi morale marsikoga skrbeti. Nenazadnje, pijanost pri nekaterih udari tudi v pretiran pogum in nasilje.

Tarči opijanjenih sta predvsem dve, Janez Janša in Katoliška cerkev, pri čemer nekateri obeh niti dobro ne ločijo med seboj. Že na sinočnji prvi seji vlade naj bi začeli revizijo vseh imenovanj in napredovanj na vseh ministrstvih odhajajoče vlade Janeza Janše.

Ločitev Cerkve in države je namenjena zaščiti Cerkve, ne izločitvi iz družbe


Še bolj pa je zanimiv odnos do Katoliške cerkve, ki je verska skupnost in je od države, torej civilne oblasti, ločena. Po slovenski ustavi so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti so enakopravne, njihovo delovanje pa je svobodno.

Ta civilizacijski dosežek ščiti predvsem verske skupnosti, da lahko neodvisno od vsakokratne oblasti opravljajo svoje versko poslanstvo, njihova moralna avtoriteta pa ne more biti zlorabljena s strani politike. Padcev in napak skozi zgodovino, tisto bolj oddaljeno in tisto novejšo, na tem področju sicer ni manjkalo, a ustava na tem področju jasno sledi civilizacijskemu idealu svobodnega sveta in Cerkev ter državo ločuje, Cerkvi pa omogoča svobodno delovanje.

Namenoma sem uporabil izraz Cerkev in ne verska skupnost, kot je zapisano v ustavi, ker je predvsem Katoliška cerkev predmet debat na tem področju. Čeprav ji ustava zagotavlja svobodno delovanje, kar pomeni tudi izražanje mnenja o družbenih in političnih temah, in čeprav se v zadnjem času te pravice sorazmerno redko sploh poslužuje, predstavlja kamen spotike za mnoge politike in političarke levega spektra.

Že pred volitvami je Tea Jarc rohnela pred nagovarjanjem vernikov glede volitev in napovedovala nadzor pridig, kot bi bili v kakšnih drugih časih. V zadnjih dneh pa lahko beremo napoved predsednice Državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, da so časi, ko se je religija vpletala v delo države, minili in da bo škofom, če bo treba, še enkrat razložila slovensko ustavo.

Ko je nato eden izmed njih, vodja škofovske konference Andrej Saje v intervjuju za Radio Ognjišče dejal, da pričakuje, da bomo kristjani enakovredni člani te družbe, je podmladek ponosnih naslednikov prejšnjega režima napovedal, da bomo katoličani temu primerno tudi obdavčeni, kar so nato podrobneje obrazložili kot prekinitev financiranja verskih skupnosti iz proračuna in izenačitev obdavčitve verskih skupnosti s podjetji. Financiranje bi uredili po nemškem modelu, torej uvedbi cerkvenega davka za verujoče, ki pa je neskladen s slovensko ustavo.

Nad duhovno oskrbo policistov in vojakov se je spravila podpredsednica parlamenta in poslanka Levice Nataša Sukič, ki jo moti, da se je ta v zadnjem času domnevno okrepila ter da je pretežno katoliška. Sukičeva pri tem povsem pozablja, da kuratska služba zagotavlja tudi evangeličansko duhovno oskrbo, v primeru izražene želje pa tudi duhovno oskrbo pripadnikov drugih verskih skupnosti, le da ta trenutno ni potrebna, ker zanjo ni izražene želje.

V Levici problematizirajo tudi krščansko vero dozdajšnjega ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janeza Ciglerja Kralja. Slednje so zapisali v bran svojemu kandidatu za to mesto Simonu Maljevacu, češ da je napadan s strani nekaterih desnih medijev, ker je istospolno usmerjen. Tudi to ne drži. Kritike, na katere so se nanašali, so letele na njegov LGBT aktivizem, ki je za večino Slovencev nesprejemljiv, ker vsiljuje družbene spremembe, ki Slovenijo vodijo stran od še ene velike pridobitve civilizacije, družine. Nihče ni problematiziral kandidatove spolne usmerjenosti.
Tudi kristjani imamo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da smo »sol zemlje« in kot taki naši družbi dajemo okus. Prižnica še zdaleč ni edini način dajanja okusa tej družbi.

Bo Katoliška cerkev upravičila svoj sloves ali ostala nenevaren opazovalec?


Katoliška cerkev ima, tako kot vse druge, pravico, da aktivno sooblikuje našo družbo. Tudi kristjani imamo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da smo »sol zemlje« in kot taki naši družbi dajemo okus. Prižnica še zdaleč ni edini način dajanja okusa tej družbi.

Družbeni nauk Cerkve, ki ga mnogi kristjani niti ne poznajo, vera in številčnost kristjanov, čeprav padajoča, predstavlja velik potencial za našo družbo. Tako velik, da ga kot največjo nevarnost za svoj obstoj na oblasti in vsiljevanje družbenih sprememb po lastnem okusu dojema večina vidnih politikov aktualne koalicije. In to kljub temu, da ta potencial v veliki meri v praksi ostaja neizkoriščen.

K izkoriščenju tega potenciala v intervjuju poziva tudi škof Saje, ki pravi, da bi morali tudi verujoči postati bolj samozavestni, si upati na dostojanstven način izraziti svoje stališče, ne samo, da čakamo, kaj se bo zgodilo od zgoraj.

Glede na koalicijsko pogodbo se zdi, da tem, pri katerih bomo kristjani poklicani v samozavestno izražanje svojih stališč na dostojen način, ne bo manjkalo, saj se fronte odpirajo na seriji področij, ki so za nas sveta. Od spoštovanja človeškega življenja, družine, verske in vsakršne druge svobode, pravičnosti in resnične solidarnosti, če naštejem le nekatere.

Res bi bila škoda, če bi se po vsem zaganjanju v Cerkev in kristjane na koncu izkazalo, da smo povsem benigen faktor v družbi. Potencial, ki ga imamo, dobesedno ustrahuje tiste, ki naše vrednote napadajo. Zakaj ga ne bi vsaj malo izkoristili in upravičili ter, prosto po Petersonu, postali nevarni. Ker kdor je šibek, je težko moralen. Moralen je, kdor je »nevaren«, a svojo moč izkoristi za dobro.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01