Pretresljiva izpoved Italijanke Sofije ali kako so Slovenci prišli do otroških možganov z virusom Zika

(fotografija je simbolna. vir: www.telesurtv.net)
Pred časom je Slovence navdušil velik uspeh naših znanstvenikov, ki so prvi dokazali povezavo med virusom Zika in mikrocefalijo.

 A za velikim znanstvenim odkritjem se skriva pretresljiva osebna zgodba mlade Italijanke Sofije, ki je v 32. tednu v Ljubljano prišla na umetno prekinitev nosečnosti, kakršna je v njeni državi zakonsko prepovedana. 

»Moral bi se roditi na praznik Brezmadežne v Veroni. A ni imel časa, virus Zika je bil hitrejši,« pripoveduje 26-letna Sofia za časopis La Repubblica. Je ena izmed žrtev trenutno najbolj znanega virusa, ki pretresa že skoraj ves svet, predvsem pa Južno Ameriko.

Sofia se je leta 2012 preselila v brazilsko mesto Natal, kjer je študirala biologijo s ciljem postati strokovnjakinja s področja medicinske botanike. V deželi sambe se je zaljubila, poročila ter marca letos ugotovila, da je noseča.

Od na videz nenevarne bolezni do mikrocefalije


Nosečnost je potekala povsem običajno, dokler ni nekega dne na rokah in stopalih opazila večje število mehurčkov. Dobila je visoko vročino, in ker je bila v tretjem mesecu nosečnosti, se je bolezni ustrašila.

Ginekologinja v Natalu jo je pomirila, da je verjetno le novi virus Zika in da bo po nekaj dneh takšnega stanja vse v redu. Takrat namreč medicinska stroka še ni poznala povezave med tem virusom in mikrocefalijo - hudo boleznijo, zaradi katere se otrok rodi z manjšo glavo in možganskimi poškodbami. Po nekaj dneh se je bolezen res umirila in na videz ni pustila nobenih posledic.

Ultrazvok je pokazal, da bosta z možem dobila sina, in zato sta ga že kar poimenovala Peter. Ginekologi na pregledih niso opazili ničesar nenavadnega. Govorili so o dobrem razvoju ploda.

Ker je želela roditi blizu svojega doma, pri Gardskem jezeru v Italiji, je prišla v domovino, kjer ji je ginekologinja ob pregledu v petem mesecu nosečnosti vprašala, ali je prepričana, da je bil otrok spočet marca. Bil je namreč premajhen za svojo starost.  Odredila ji je dvajset dni preiskav in jo nato z napotnico o tvegani nosečnosti poslala v bolnišnico v Veroni.

Tam so ob pregledih ugotovili, da ima Peter možganske poškodbe. »Njegovi možgani so bili polni cist. Bilo je, kot da bi mu hrošč pojedel tkivo. Pojasnili so mi, da ne bo mogel videti, slišati in ne govoriti,« je povedala Sofia.

Tolažili so jo s tem, da je še mlada, in da ima možnost v prihodnosti imeti še več otrok. Naredili so vse analize za različne tropske viruse, a so bili vsi negativni.

»Spomnila sem se besed brazilske ginekologinje in sem ponavljala, da je v Braziliji razširjen virus Zika. Povedali so mi, da o tem ni nikakršne medicinske literature, in da o tem virusu še niso slišali govoriti.«

V Italiji je nezakonito, pojdi splavit v Slovenijo


Na vprašanje, kaj so zdravniki takrat naredili, Sofia odgovarja: »Nič niso naredili, pustili so me samo. Spraševala sem se, če bo otrok le vegetativno živel, če sploh ima možnosti za življenje. Dali so mi razumeti, da je najbolje, če splavim. Takrat sem bila v sedmem mesecu.«

V Italiji zaradi zakonodaje splav tako pozno v nosečnosti ni mogoč, a neformalno, na skrivaj, so ji ponudili listek z drugo rešitvijo: »Na njem je bil naslov UKC Ljubljana, v Sloveniji. Zraven je pisalo, da tam tak splav lahko naredim.«

In tako je prišla v oskrbo zdravnikov ljubljanskega Kliničnega centra.

»Nisem vedela, kaj naj storim. Ko sem prišla v Ljubljano, so 12. oktobra zame ustanovili posebno komisijo. A obenem so ugotovili, da se Peter v tem času ne premika več.«

15. oktobra so opravili porod, a Petrovo srce ni več bilo, navaja La Republica.

Sofia je večino otrokovega tkiva donirala za raziskave, kakšen mesec kasneje so jo poklicali z rezultati avtopsije.

V možganih so prvič v Evropi našli virus Zika. Ta primer je bil objavljen v medicinski reviji New England Journal of Medicine z naslovom: Zika virus povezan z mikrocefalijo.

Kako je s pravico do splava v Italiji in Sloveniji?

Zakon 194 iz leta 1978 v Italiji omogoča, da ženska lahko prekine nosečnost v prvih 90 dneh v primerih, ko bi nadaljevanje nosečnosti, poroda ali materinstva vključevale resno nevarnost za materino fizično ali duševno zdravje.

Med četrtim in petim mesecem pa lahko prekine nosečnost samo iz terapevtskih razlogov in ko je bilo ugotovljeno, da nosečnost predstavlja resno tveganje za zdravje ženske ali ima plod anomalije in deformacije, ki predstavljajo resno nevarnost za telesno ali duševno zdravje ženske.

V Italiji, kjer je pri zdravnikih možen ugovor vesti, jih to pravico koristi kar 68%.

V Sloveniji imamo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki določa kako je s splavom.

Človek ima pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ženski in moškemu morajo biti dostopne vse možnosti, s katerimi se jima v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico, piše v zakonu.

Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.

Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, pa se lahko opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.


KOMENTAR: Uredništvo
Slovenija velja za državo, kjer se da splaviti dva meseca pred porodnim rokom?
Osebna izpoved mlade Italijanke Slovenijo postavlja v čudno luč. Ustvarja namreč občutek, da naša država v mednarodnih strokovnih krogih velja za destinacijo, kjer so mogoči posegi v življenje nerojenega otroka na način, ki je drugod nezakonit. V 32. tednu rojeni nedonošenčki so namreč že sposobni življenja. Iz Sofijinega pričevanja sicer ni jasno, kako je otrok umrl, a v uradnem sporočilu Kliničnega centra so navedli, da se je nosečnica odločila za prekinitev nosečnosti, ki sta jo potrdili etična komisija in komisija za prekinitve nosečnosti. Našim znanstvenikom je bilo torej odkritje omogočeno zaradi izvajanja posegov, ki v drugih državah iz etičnih in ostalih razlogov niso dovoljeni. Ali je v tem kaj spornega ali pa gre zgolj za še en opravičljiv postopek v korist znanstvenega napredka, presodite sami. A dejstvo je, da v zgodbi o velikem znanstvenem preboju naših medicinskih strokovnjakov ta vidik ne bi smel ostati javno zamolčan.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike