Prejemnik bodeče neže Boštjan M. Zupančič se ne da in odhaja na volitve

Bojan Požar, Kangler&Primc, Bojan Dobovšek, Andrej Čuš, Boštjan M. Zupančič ... to so imena zgolj nekaterih posameznikov, ki bodo junija s svojo stranko skušali prestopiti parlamentarni prag. Slednje posebej izpostavljamo, ker bodisi ciljajo na liberalno, bodisi na konservativno ali nacionalistično usmerjeno volilno telo. Gre za relevantne ljudi, večinoma s kariero in življenjskimi izkušnjami v svojem poklicu, ki nedvomno imajo svojo težo. A v letošnji bitki jim bo težko, še posebej ker vanjo ne stopajo enotno, temveč razdrobljeno. Vsaj med nekaterimi bi se našle podobnosti in sinergije, ki bi jih, z nekaj osebne ponižnosti in kompromisi, lahko povezale v skupno močno silo, ki bi brez večjega problema prestopila 4 odstotni parlamentarni prag. Tako pa se ob drobljenju glasov zna zgoditi, da bo večina izmed njih ostala pod pragom, s čemer bodo v nič šli dragoceni odstotki v prid socialistični levici. Morda se tolažijo s pridobitvijo državnega financiranja pri dosegu 1 odstotka glasov, a če je to njihov resnični cilj, gre na škodo slovenski državi in demokraciji. Prihajajoče volitve tako ne bodo posebne zgolj po tem, da so končno redne, temveč tudi, da bodo prinesle rekordno izbiro na volilnih lističih. Sliši se sicer kot korak naprej v demokratičnem razvoju, a v resnici ni tako, saj tega potrebujemo na področju zagotavljanja enakopravnih možnosti v volilni tekmi, ne pa v širini izbire. Junijske volitve bodo tako bolj kot kaj druga pomenile očiščenje političnega prostora. To samo po sebi sicer ne bo prineslo pomika v večjo demokratično zrelost, je pa, hočeš ali ne, v izogib kaotični nepreglednosti, vendarle potrebno.