Prejeli smo: Zamejena desnica, prepolovljena Levica in dve »za svobodo padli« stranki

Bralec Domovine Urban Perme je razplet volitev v državni zbor 2022 analiziral na sledeč način:

Začnimo na Čopovi ulici v Ljubljani. Starejša (častna?) občanka na vprašanje novinarke N1 Slovenija, kako je zadovoljna z izidom volitev, vzhičeno odgovarja:

»Kaj naj rečem? Odlično! Odlično! Vesela! Svoboda!«

Izbor zadnjih dveh besed se morda zdi povsem naključen, a je pomenljiv. Pridevniku vesela bi namreč lahko sledil še en pridevnik – svobodna. Z vzklikom »Vesela! Svoboda!« pa je želela gospa dati jasno vedeti ne samo, da se počuti veselo in svobodno – kar ji seveda privoščimo –, ampak da se počuti veselo, svobodno ter da je oddala glas Svobodi, gibanju Roberta Goloba, ki je dokaj pričakovano zmagalo in nekoliko nepričakovano po številu prejetih glasov in poslanskih sedežev preseglo Stranko Mira Cerarja iz leta 2014.

Nič manj od omenjene gospe s Čopove ni nad izidom volitev vzhičen medijski komentariat, ki si v duhu ponovno izborjene svobode dovoli precej svobodno interpretacijo nedeljskih rezultatov. Neosnovane so tako analize rezultata desnega pola kot tudi debakla strank LMŠ in SAB. Slednji dve naj bi po mnenju nekaterih mnenjskih voditeljev nič manj kot padli za svobodo.

Desni pol

Začnimo na desni. Stranki SDS in NSi sta na letošnjih volitvah osvojili 35 poslanskih mest, kar predstavlja 39,8 odstotni delež parlamenta. Če primerjamo rezultate strank SDS in NSi s preteklimi volitvami, ugotovimo, da sta število sedežev napram letu 2018 povečali za tri, napram letu 2014 pa za 7.

Visoka volilna udeležba, ki je v primerjavi z zadnjimi volitvami narasla za skoraj 18 odstotnih točk, naj bi bila – po narativi določenih medijev – posledica nezadovoljstva z aktualno vlado in uspešne mobilizacije abstinentov s strani civilne družbe.

Če bi to držalo, bi morali tisti, ki so pred štirimi leti abstinirali, preteklo nedeljo izdatno podpreti levi pol, kar bi zbilo relativno podporo strankama SDS in NSi. Številke temu ne pritrjujejo. Stranki SDS in NSi sta namreč kljub veliko višji volilni udeležbi dosegli skoraj identičen relativni rezultat kot pred štirimi leti, v absolutnih številkah pa ga je SDS izboljšala za slabih 60 000, NSi pa za slabih 20 000 glasov. Omeniti velja še gibanje Povežimo Slovenijo, ki bi se brez solo akcije Aleksandre Pivec v parlament bržkone uvrstilo.

Rezultat strank desnice gotovo ni dober – glede na število manjkajočih sedežev do parlamentarne večine je enostavno slab. Ni pa to posledica, kot nas prepričujejo nekateri, domnevno katastrofalnega vodenja države v preteklih dveh letih. Težave desnice pri nagovarjanju volilnega telesa so namreč znane in že dolgo trajajoče, nedeljski izplen pa je povsem v skladu z razmerjem moči v zadnjem desetletju.

Povedano drugače: desni pol ni doživel poraza zaradi vladanja v zadnjih dveh letih, ampak kljub temu.

Levi pol

Scenarij, po katerem se pojavi na političnem prizorišču tik pred volitvami nov igralec, ki odnese – če ni ravno Šarec – relativno zmago, je dobro znan, zato je o zmagi Gibanja Svoboda težko povedati kaj novega. Omeniti velja le dejavnik, ki se zdi prezrt ali pa vsaj podcenjen, in sicer Golobovo nagovarjanje zajetnega volilnega telesa korona skeptikov. To se je stopnjevalo v zadnjem tednu kampanje, vključevalo pa je celo medsebojno naklonjen pogovor z novinarskim disidentom Markom Potrčem. Golob je izpeljal privabljanje tega dela populacije taktično modro, saj je bil v svoji nameri dovolj očiten, hkrati pa ni prestopil meje, pri kateri bi si lahko s strani mainstreama nakopal obtožbe o koronaskepticizmu ali celo anticepilstvu.

Bolj zanimiv od rekordne Golobove zmage pa je kolaps KUL koalicije. Zlasti zanimive so medijske interpretacije tega masakra. Stranki LMŠ in SAB, ki sta ob skrčeni SD in prepolovljeni Levici potonili pod parlamentarni prag, naj bi se nesebično žrtvovali za zmago levega pola.

Razlagi za tako nenavaden zaključek sta dve. Po prvi naj bi se kulovci, zavedajoč se, da jim to škodi, v imenu višjega dobrega osredotočili na napadanje aktualne vlade, s tem pa programskost prepustili Golobu, ki naj bi na ta račun poletel in porazil desnico.

Tudi če bi držalo, da je izrazita anti-Janša retorika kulovcem škodovala, Golobu in levemu polu kot celoti pa koristila, pa je težko kupiti, da bi se za takšno taktiko kulovci odločili, če ne bi mislili, da jim bo koristila. Nenazadnje je ravno anti-Janša moment najmočnejši mobilizator levega volilnega telesa. Zanemarjanje programskosti pa je zlasti pri LMŠ in SAB veliko verjetneje samo odraz dejanske vsebinske izpraznjenosti.

Po drugi razlagi naj bi kulovci za ceno nižje podpore med seboj in v odnosu do Goloba ohranjali složnost, kar naj bi zmanjšalo možnost za uspeh desnice. Čeprav morda drži, da bi kulovci z napadanjem Goloba levemu polu škodovali, pa je težko kupiti, da so z odločitvijo za složnost škodovali sami sebi (izjema bi bila lahko Levica). Z medsebojnim obračunavanjem bi stranki LMŠ in SAB svoje možnosti za preboj v parlament še hitreje zakockali.

V javnosti so se že začeli pojavljati pozivi, naj bodoči premier gospoda Šarca in gospo Bratušek zaradi domnevno nesebičnega žrtvovanja povabi v vlado. Roberta Goloba opozarjamo, da gre za slabe analize in da lahko izstavljanje (fiktivnih) računov s strani gospe Bratušek in gospoda Šarca z mirnim srcem zavrne.

Introspekcija

Za konec se dotaknimo še stranke, ki se je proti pričakovanjem komaj obdržala nad parlamentarnim pragom. Levica, v teoriji stranka delavstva, v praksi pa izbranka ljubljanske visoke družbe, je svoj rezultat ne le poslabšala v relativnem smislu zaradi visoke volilne udeležbe, temveč je tudi absolutno izgubila 30 000 volivcev. Neposrečeno zlitje z levoliberalnim blokom ob hkratnem – sicer sramežljivem – zagovarjanju odmika od socialno-tržnega modela očitno ni prepričalo niti levoliberalnega niti socialističnega volivca. Levico čaka, če bo želela preživeti, globoka introspekcija.

Ta ne bi škodila niti desnemu polu, sploh če ima namen še kdaj v bližnji prihodnosti formirati koalicijo.

Urban Perme