Predsednica Nataša Pirc Musar se je z napadom na resolucijo Evropskega parlamenta o žrtvah komunističnega nasilja v Sloveniji znašla na napačni strani zgodovine

Nenad Glücks
Vir: X profil predsednice republike @nmusar

Predsednica republike Nataša Pirc Musar hinavsko hlini skrb za dostojen pokop na tisoče brutalno pobitih Slovencev po koncu druge svetovne vojne, hkrati pa v svojem odzivu na resolucijo zavržno sporoča, da so bile pač te žrtve »na napačni strani zgodovine«. S tem je pljunila nanje, pa tudi na njihove svojce. Slednje je prizadela že Golobova vlada z ukinitvijo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.

V Strasbourgu sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji izpostavlja le del komunističnega nasilja v Sloveniji. Njegov začetek namreč sega že v začetek okupacije slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno.

Komunistična partija Slovenije je po koncu zavezništva med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo ob napadu prve na drugo 22. junija 1941 začela izvajati oborožen boj. Toda v prvi vrsti ni šlo za oboroženi boj zoper okupatorje, pač pa zoper lastni narod. Kot izhaja iz podrobne analize v knjigi Slovenski razkol novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine, je prišlo do prvih primerov oboroženih uporov proti partizanom, ko je bilo v imenu revolucije pobitih že okoli 1.100 neoboroženih Slovencev. Ne samo odraslih moških, ampak tudi žensk in otrok. Kot je izpostavil dr. Možina na Radiu Ognjišče, je bil za Slovence v tistem času okupator manjše zlo kot t. i. osvobodilno gibanje.

Do prvih primerov oboroženih uporov proti partizanom je prišlo, ko je bilo v imenu revolucije pobitih že okoli 1.100 neoboroženih Slovencev.

Napad na civilno prebivalstvo

Prvi upori zoper partizane se niso zgodili v želji po kolaboraciji z (italijanskim) okupatorjem, pač pa spontano, je razložil zgodovinar. Ljudje niso več pustili ropanja in ubijanja s strani revolucionarjev. »Vse skupaj se zaplete spomladi 1942, ko skopni sneg, ko maloštevilno partizansko gibanje začne silovit napad. Ampak ne na okupatorja, temveč na slovensko civilno prebivalstvo, ki ni bilo oboroženo, ni bilo nobenega upora ali sile, ki bi nasprotovala partizanom.« Z umori so želeli preplašiti ljudi in si jih podrediti. »Partizansko gibanje pod poveljem komunistov je po logiki boljševistične revolucije uprizarjalo umore vplivnih oseb, ki bi jim lahko predstavljali ne kolaboranta z okupatorjem, ampak konkurenco pri uporu proti okupatorju, kar je perverzno.«

Možina je pred nekaj leti za Domovino razložil, da so partizani prve poskuse protirevolucionarnega upora takoj razbili. Ljudje so videli, da sami ne zmorejo, in so prosili okupatorja za orožje ter tudi za dovoljenje. »Vedeli so, da če hočejo braniti svoje vasi, ne morejo biti v gozdu, ampak v vasi. Tam pa brez dovoljenja niso mogli biti. To je poenostavljeno rečeno razlog za kolaboracijo.« Za Radio Ognjišče pa je Možina še poudaril, da so bili komunisti v fanatični privrženosti Sovjetski zvezi prepričani, da bo leta 1942 konec vojne, in so pohiteli z revolucijo. V tej revoluciji so se borili tudi proti okupatorju, a z vidika žrtev je bil glavni udar usmerjen na slovensko civilno prebivalstvo, pravi.

Dr. Jože Možina: V tej revoluciji so se borili tudi proti okupatorju, ampak z vidika žrtev je bil glavni udar usmerjen na slovensko civilno prebivalstvo.

Vehementno obsojanje

Brez tega vpogleda v zgodovinska dejstva ni mogoče presojati razlogov za začetek kolaboracije in vehementno izrekati, kdo je bil na kateri strani zgodovine. Predsednica republike v svojem odzivu na resolucijo Evropskega parlamenta med drugim potuhnjeno zapiše: »Če se kdo ni strinjal s politiko medvojnega vodenja, je to legitimno. Za to, da zaradi tega stopiš na stran okupatorja, pa ni opravičila in tega zgodovinskega dejstva ne more spremeniti nihče.«

S »politiko medvojnega vodenja« partije, izraženo tudi z umori celih družin (!), si se po njenem smel ne strinjati, nisi pa se smel umorom in ropom zoperstaviti. V tem primeru si bil »na napačni strani zgodovine«. Toda po razumevanju Musarjeve so se na napačni strani zgodovine znašli recimo tudi pripadniki organizacije TIGR, ki je prva v Evropi že leta 1927 na območju Primorske (tedaj del fašistične Italije) začela z uporom zoper fašizem. Ne pozabimo, komunisti niso trpeli konkurence pri uporu, zato so v želji po prevzemu oblasti že med vojno pobijali tudi tigrovce. Čeprav slednjim nikakor niso mogli očitati kolaboracije.

Kaj je razbesnelo predsednico

Odziv predsednice na resolucijo, češ da zmanjšuje pomen narodnoosvobodilnega boja in da gre za »poskuse zgodovinskega revizionizma«, ki so nedopustni in vredni ostrega obsojanja, je posebej presenetljiv, saj v njej sploh ni besede o tem. Nasprotno, iz resolucije jasno izhaja obsodba vseh treh totalitarnih režimov prejšnjega stoletja: fašizma, nacizma in komunizma.

Musarjeva ima očitno težavo z umestitvijo komunizma ob bok fašizmu in nacizmu, čeprav so največji zločin zoper Slovence izvedli ravno komunisti takoj po koncu vojne leta 1945, ko je dala njihova oblast zverinsko pobiti okoli 11.700 domobranskih ujetnikov ter več kot 2.400 civilistov. Kot kaže, jo posebej moti 13. točka resolucije, ki govori, da bi se bilo treba z nacionalnim dnem spomina v Sloveniji pokloniti žrtvam avtoritarnih in totalitarnih režimov, vključno s komunizmom, da bi se spoštovala zgodovinska pravičnost in prispevalo k spravi. Prav tako peta točka s »pozivom k ohranjanju spomina na vse nedolžne žrtve komunističnega režima v Sloveniji, od njegovega začetka do padca«.

Iz resolucije jasno izhaja obsodba vseh treh totalitarnih režimov prejšnjega stoletja: fašizma, nacizma in komunizma.

Toksično razdvajanje naroda

Ko Musarjeva piše, da so »poskusi zgodovinskega revizionizma« nedopustni, dejansko sporoča, da je nedopustno razkrivanje resnice in predstavitev dejstev, ki odstopajo od potvorjene zgodovine iz učbenikov, iz katerih se je učila v šoli. Pri čemer tega ne počne, ker resnice ne bi (s)poznala, pač pa, ker je bila tudi njena predsedniška kandidatura podprta s strani ideoloških naslednikov komunističnih medvojnih in povojnih morilcev. Brez njih (spomnimo na podporo Milana Kučana njeni kandidaturi) verjetno niti ne bi bila na najvišjem položaju, s katerega, žal drugače od svojega predhodnika Boruta Pahorja, narod s toksičnimi izjavami razdvaja, namesto da bi ga združevala.

Predsedniška kandidatura Musarjeve je bila podprta s strani ideoloških naslednikov komunističnih medvojnih in povojnih morilcev. Spomnimo na podporo Milana Kučana.
Izbrano za naročnike
Domovina 208: Omamljeni mladi
Tednik Domovina 208: Omamljeni mladi
Kredibilnost nekega predsednika vlade - v posmeh doma in v svetu
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

2yph7_dsc09712.jpg
[Leto pod črto] Ponižujoč odnos do žrtev pobojev si je prislužil opomin Evropskega parlamenta
  • 27. 12. 2025
[Nov posnetek] »Greš lepo na občino, pa vržeš bombo«
  • 18. 04. 2026