Pravice za vsa živa bitja! Razen za nerojene otroke

Verjetno nikoli v zgodovini ni toliko živali trpelo zaradi človekovega blagostanja in tudi nikoli ni bilo toliko ljudi ubitih še preden so se sploh rodili. To sta veliki rani sodobnega človeštva, ki ju ni mogoče spregledati. Kot protiutež se pojavljajo gibanja, ki zastopajo tiste, ki nimajo svojega glasu. To so številne organizacije za zaščito živali in pa organizacije Pro-life, ki si prizadevajo zaščito nerojenih otrok.

Na prvi pogled se zavzemajo za zelo podobne vrednote. Kljub temu pa se zdi, da so zaščitniki živali, ki jih mediji praviloma predstavljajo kot sočutne in razsvetljene ljudi ter pro-life zagovorniki, ki imajo navadno medijsko nalepko zadrgnjenih konzervativcev, sto svetlobnih let vsaksebi.

Drugo izhodišče…

Gibanji imata sicer različne temelje. Medtem ko vodilne organizacije za zaščito živali temeljijo na eko-feminističnem gibanju, imajo pro-life organizacije navadno v ozadju krščanske temelje. In kot je feministično gibanje v svojem drugem in še bolj tretjem valu zašlo (pogosto tudi na škodo žensk) v skrajnosti, se podobno dogaja tudi z gibanji za zaščito živali (seveda ne vsemi), ki postajajo vedno bolj radikalna, ideološka in samo-promocijsko usmerjena.

Pravice za vse…razen za človeške otroke

Medtem ko se PETA (vodilna organizacija za zaščito živali) radikalno zavzema za pravice živali, so po mnogih pozivih na spletni strani zapisali skromen odstavek, da glede splava nimajo uradnega mnenja.

V redu, diplomatski odgovor, ki ga že leta poslušamo iz ust raznoraznih politikov, ki ne bi radi izgubili volivcev na nobeni strani in tudi dejansko ne gre za povsem preprosto vprašanje.

Toda, če serijsko proizvajaš šokantne plakate, ki naj bi ljudi ozavestili in jih postavili v kožo živali in če na svoji spletni strani prodajaš pripomočke, s katerimi lahko spraviš žuželke iz hiše, ne da bi jih poškodoval… se je potem res tako težko vživeti v situacijo otroka, ki je ubit v maternici?* Argument, da ne posegajo na področje človekovih pravic ne drži, kajti že desetletja zelo ponosno podpirajo skupnost LGBT.

Res pa je, da pravice živali niso tako moteče in nimajo tolikšnega vpliva kot bi ga imelo priznanje pravice do življenja od spočetja. In verjetno leži tukaj razlog, da so se mnogi pripravljeni angažirati za pravice živali, se tudi odpovedati številnim ugodnostim iz ljubezni do živali (recimo uživanju mesa in usnjenim čevljem), istočasno pa sposobni ignorirati dejstvo, da je dnevno splavljenih ogromno število otrok.

Priznati zarodku iste pravice, kot jih želijo za živali, bi bilo veliko bolj tvegano… Pomenilo bi sprejeti nekatere naravne zakonitosti, ki jih sodobni svet želi ignorirati. Recimo to, da vsak spolni odnos prinaša možnost spočetja novega življenja. Pomenilo bi sprejetje odgovornosti (in to mnogo večje kot če posvojiš mačko iz zavetišča), mnogo previdnejšo izbiro spolnih partnerjev (vsak je lahko potencialni oče ali mati tvojega otroka)…

Torej niti ne preseneča, da so aktivnosti za pravice živali mnogo bolj priljubljene in medijsko promovirane kot pro-life dejavnosti. Čeprav smo imeli kristjani tradicijo vegetarijanstva, posta, ekologije, spoštovanja do vsega stvarstva… že mnogo preden je bilo to moderno. Spomnimo se samo na Frančiška Asiškega in meniško tradicijo.

Mnogi so se pripravljeni angažirati za pravice živali, se tudi odpovedati številnim ugodnostim iz ljubezni do živali, istočasno pa so sposobni ignorirati dejstvo, da je dnevno splavljenih ogromno število otrok.

Stične točke

Nikakor ne gre za to, da bi želeli v splošnem očrniti boj za zaščito živali, ki je vsekakor potreben in tudi nujen.

Niti ni malo pozivov pro-life organizacij k sodelovanju, žal pa z druge strani prihaja bolj malo odgovorov… Če si pro-life (za življenje), se zdi nekako logično, da želiš podpreti tudi druga živa bitja. In če si proti mučenju živali (saj to smo menda vsi psihično zdravi ljudje) in tudi proti temu, da živali trpijo zgolj zato, ker si navajen jesti vsak dan zrezek... se ti najbrž mora prav tako zdeti nesprejemljivo, da ubijejo otroka,  ker je staršem prekrižal načrte.

Ali pa gre tu za podoben moment, ki se dogaja v obeh smereh? Radi jemo meso in radi živimo naša lagodna, presita življenja in niti ne želimo razmišljati o tem, da neko drugo živo bitje trpi zaradi nečesa, česar mi, realno gledano, ne potrebujemo, vsaj ne v takšni meri kot konzumiramo. In podobno ljudje, navajeni udobnega in svobodnega življenja, v katerem so na voljo užitki brez posledic in so moje pravice nad pravicami drugih, ne želimo razmišljati o trpljenju tistega, ki mu je bilo življenje nasilno vzeto čisto na začetku.

Kot smo živalsko trpljenje skrili ta zidove farm in nas le včasih doseže kak brutalen posnetek ali presune podatek o številu dnevno zaklanih živali, tako smo tudi abortuse varno pospravili za zidove bolnišnic, za zaveso diskretnih napotnic in sterilnih posegov.

Očitno imata oba tabora mnogo več skupnega kot je videti na prvi pogled.

Vsekakor pa ostaja dejstvo, da dokler bomo ubijali in ignorirali ubijanje svoje vrste, še posebno najbolj nemočnih, se tudi kalvarija živali ne bo končala.

Zato bi bilo morda dobro spremeniti vrstni red … Ko bomo dosegli stopnjo sočutja, da bo vsako spočeto človeško bitje dobrodošlo, sprejeto in varno na tem svetu (ni nujno da vedno od tistih, ki so ga spočeli), bomo morda počasi prišli tudi do tega, da bomo razvili splošno in realno (ker pretirane skrbi s katero kompenziramo naše komplekse, živali ne rabijo) empatijo in spoštovanje do vseh živih bitij, za katera v resnici ni bilo nikoli niti mišljeno, da bi bile namenjene naši zgolj zabavi in preobilju. Ni izključeno, da ta razvoj ne bi mogel potekati sočasno.