Pot ob žici: naj bo lep športni dogodek, brez pravljičarstva

Vstopamo v drugo tretjino mesec in pol dolgega obdobja spominskih dogodkov v zvezi z drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Veliko teh dogodkov je pripravljenih na lokalni ravni in so osredotočeni na ohranjanje spomina na specifično skupino ljudi in njihovo doživljanje vojnih grozot.

Dokler ti dogodki, kolikor so stvar zasebnega organizatorja, še vedno širijo mite in legende, je to stvar tega organizatorja in prostovoljnih udeležencev. So pač klada iz preteklosti, ki jo bo naš narod vlekel po nepotrebnem za seboj še nekaj desetletij.

Pot spominov in tovarištva

Pot ob žici kot dogodek, ki ga pripravlja Mestna občina Ljubljana, presega ta okvir. Je dogodek velikih razsežnosti v glavnem mestu naše države in je medijsko odmeven ter politično obiskan.

Hkrati pa ostaja ideološko zaznamovan dogodek, ki ga naša levica, kot dedinja prejšnje diktature, nikakor ne spusti iz rok.

Ljudje ga v veliki večini dojemajo le kot športni dogodek, kot še eno priložnost za rekreacijo, za druženje. Škoda je, da tak dogodek ostaja obtežen z enakim pravljičarstvom in partizanskim »kulturnim« programom, kot smo ga lahko vajeni v Dražgošah in drugih nesrečnih krajih komunističnih nesmislov.

Škoda je, da tak dogodek ostaja obtežen z enakim pravljičarstvom in partizanskim »kulturnim« programom, kot smo ga lahko vajeni v Dražgošah in drugih nesrečnih krajih komunističnih nesmislov.

Ideološko vpletenost prejšnjega sistema lahko vidimo tudi v tem, da je kot pohod še vedno del obveznega vrtčevskega in šolskega kurikuluma. Letos je v šolskem času na pohodu ob žici sodelovalo 15.000 otrok in mladostnikov, kar predstavlja skoraj dve tretjini vseh udeležencev.

Podobno je s tekom trojk. Poleg tega določeni višješolski zavodi kot del študijskih obveznosti upoštevajo sodelovanje na spremljevalnih dejavnostih npr. merjenje srčnega tlaka.

Zgodovinska dejstva – žica, trojke in osvoboditev

Žica okoli Ljubljane ni bila postavljena na podlagi predhodnih okupatorjevih načrtov, ampak zaradi revolucije, ki se jo je po ljubljanskih ulicah »igrala« komunistična partija.

Revolucionarji so v Ljubljani do konca leta 1942 umorili 171 ljudi. Od tega je šlo za 160 nevojaških oseb in 11 dezerterjev iz vrst OF. Italijanska oblast ni znala drugače rešiti problema kot Ljubljano obdati z žico. Ta je izpolnila svojo nalogo, saj je od 171 ljudi bilo samo osem ubitih po oktobru 1942, ko je bila izgradnja sistema v večini končana.

Vse te napade, skupno jih je bilo v teh dobrih 18 mesecih kar 207, so opravljale t.i. trojke. Taka organizacijska struktura je bila izjemno učinkovita za teroristično organiziranje. Selektivna obveščenost je bila ključna za preživetje ob morebitnih zajetjih, tako je samo eden izmed treh poznal člana nad njegovo trojko v strukturi.

Ljubljana ni bila osvobojena žice 9. maja 1945. Izpraznjene stražarnice ob žici so naselili pripadniki JLA. Element, ki jih je oviral nekaj let, so sedaj sami uporabili na enak način.

Ljubljana ni bila osvobojena žice 9. maja 1945. Izpraznjene stražarnice ob žici so naselili pripadniki Jugoslovanske ljudske armade. Element, ki jih je oviral nekaj let, so sedaj sami uporabili na enak način.

Do konca junija 1945 je bilo med Ljubljančani več kot 930 žrtev revolucionarnega nasilja; v to številko niso vštete žrtve povojnih montiranih sodnih procesov. Žica je tako ostala za običajne Ljubljančane element represije še skoraj tri tedne po koncu vojne.

Šport naj bo šport

Pot ob žici bi bil lahko lep športni dogodek z narodnim značajem. Kot pohod okoli Ljubljane; kot priložnost za druženje in sodelovanje. V začetku predvolilnega časa vedno znova poslušamo o obračanju v prihodnosti. Naj temu sledijo tudi naši športni dogodki.

Velik del slovenskega naroda pozna zgodovino in resnico te zgodovine. Zgodovina sodi v učbenike, med šolske klopi in na lepe spomenike. Kljub temu, da se iz kake goščave še kdaj zasliši kaka »mašinca«. Naj odmeva v osami.

Dajmo drugo leto teči v četvorkah; več nas bo, bolj bo veselo. Za vse Ljubljančane, za vse Slovence.