Postfeminizem: v iskanju samozavestnih, svobodnih moških

V zahodnem svetu se že mesece kuha vroča debata, polna jedkega sovraštva, neredko začinjena z erosom.

Feministični projekt enakopravnosti žensk je v 20. stoletju nekako uspel, čemur moderni moški pritrjujemo. Po poti vsega živega odhajajo poslednji nespreobrnjeni predstavniki patriarhata obeh spolov in feminizem je lahko v zadnjem desetletju kritično pometal tudi po kotih družbe, kjer najdemo recimo like žensk v igricah, risankah ipd..

Dosegle so svoje, sedaj pa se jim kolca za ...

To pa ne pomeni, da je izpolnil misijo in se samoterminiral, izumrl skupaj s sovražnikom, izključno zahodnim patriarhatom. (Glede drugih se feministke niso ravno pretegnile.).

Odkar je razredni sovražnik izumrl, ga pogrešajo. Zato se v zadnjih desetih letih, času četrtega vala feminizma = POSTfeminizma predvsem obuja spomin na tisočletno trpljenje, širijo teritorij in se radikalizirajo.

Postfeminizem želi v družbi prisostvovati kot ''sočutni aktivizem'' in ima zrele človeške vrednote v politiki in nasploh za znak ženskega načina. Bori se proti vsakemu zatiranju. To poveličujejo tudi moški feministi, ki do ''ženskega'' načina čutijo veliko spoštovanje.

Če moški izkazuje razumevanje in samorefleksijo, je gotovo feminist.

Ja, moški tudi rabimo feminizem, da se znebimo krivde, ker nismo dovolj mišičasti, da upravičimo zanimanje za kuhanje in da kdaj lahko tudi jokamo. Preverite. Emma Watson (dekle iz Harryja Potterja) je lani imela ganljiv govor v palači ZN o svetovni potrebnosti feminizma.

Postfeminizem želi postati armada splošne luči. Posvaja tudi LGBT sfero, vendar se posvojenci upirajo - nekateri nikakor nočejo zraven.

Lezbijke so tako med njimi, nepričakovano sovraštvo pa prihaja s strani gejev in mnogi sprašujejo, če niso oni najhujši ženomrzni patriarhalci sploh.

To navsezadnje vzbuja misli o modernih vzrokih nastanka homoseksualnosti … Najrazvpitejši črnilec feminizma, ki je hkrati tudi trumpovec (!), je buržoazni Yianopoulos.

Mnogim ženskam feministična agenda več ne ustreza. Čutijo, da so svoje že dosegle. Želijo si samozavestnih moških s svobodnimi odzivi.

Toksičen, da kar škoduje

Mnogim ženskam feministična agenda več ne ustreza. Čutijo, da so svoje že dosegle. Želijo si samozavestnih moških s svobodnimi odzivi.

Del žensk je že zdavnaj bojkotiral projekt: protifeministke si ne želijo dominacije nad moškimi in igranja večne žrtve. Želijo si nazaj kanček starinskega moškega etra ...

Radikalizirane feministke so do »ponotranjenih mizoginistk« neusmiljene: »… doživela sem toliko nadlegovanja … bistvo objav je bilo, da je feminizem postal tako toksičen, da je začel škoditi ženskam in našim odnosom z moškimi.« (anonimna urednica protifeministične strani)

Moški beg v ...

Del moških je pred postfeminizmom našel zavetje v gibanju MGTOW (Men Going Their Own Way). So večinoma heteroseksualni moški, ki se v prepričanju o ženski izkoriščevalskosti odločijo za samsko življenje, čeprav jim ni treba.

To je tovariško predebatirana filozofija, ki nam morda vzbuja nasmeh z defenzivnostjo: »… je izjava lastništva samega sebe, kjer moderni moški ohranja in varuje čez vse svojo suverenost.«

Zanimiva je zgodovinsko nova, ne šovinistična, ampak do žensk previdna drža. Dovoljujejo si seks, odsvetujejo ljubezen … da ženska ni vredna predanosti?

Zahodni svet očitno stoji pred veliko demokratizacijo odnosov. Primeri protifeministk, MGTOW (in očitno tudi gejev), kažejo, da se je feministični projekt zapeljal predaleč, »vse do statusa  bivšega patriarhata«, pravi mlada blogerka Gryffix.

Moškim je zdaj dokazano, da so ženske partner, ki ga je treba upoštevati. Moramo pa najti zdrave meje, znotraj katerih ni tako malo ljudi zadovoljnih s tem, kaj smo in kaj smo skupaj.