»Pomagali smo partizanom, da se znebimo fašizma, po vojni pa smo bili deležni maltretiranja s strani komunistov«

Jožef Košuta iz Vitovelj, najbolj slikovitega dela Vipavske doline pod vznožjem Čavna, je izvrsten pričevalec o primorski zgodovini, posebej zgodovine tega dela Vipavske doline. Vraščen v zemljo, od katere so živeli tudi njegovi predniki, je znan kot napreden kmet, ki je prvi uvajal številne kulture in načine pridelave. 

Spomin prednikov seže še v čas prve svetovne vojne, ki je potekala v neposredni bližini. Jožefova starša, ki sta bila rojena na začetku 20. stoletja, sta kot večina kmetov tistega časa doživela šok po italijanski zasedbi in dobi fašizma, ki je sistematično uničeval ne le kulturno, ampak tudi gospodarsko podstat Slovencev. Edini, ki so vzdrževali slovenski jezik, so bili primorski duhovniki, pove Jožef. 

Umori sosedov in žrtvovanje mobiliziranih partizanov 

Na ugledni kmetiji pri Košutovih so se med vojno pojavili prvi partizani, pogoste pa so bile tudi nemške patrulje. Čeprav so bili domačini privrženi odporu proti okupatorju, so partizani v revolucionarni maniri ubili nekaj sosedov, kar je med ljudi zaneslo razdor, strah in nezaupanje. Ubit je bil sosed Franc Batič, le zato, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz v nemškem vozilu.  

Jožef imensko pove, kdo je vodil okrutne umore. Grozljiv je bil tudi umor italijanskega mladeniča, ki so ga okrutno pokončali četniki leta 1944. Z velikim ogorčenjem opisuje primer vitovskih cerkvenih pevcev, ki so bili večinoma mobilizirani v partizane in so padli ob nemškem napadu pod Javornikom na Črnovrški planoti decembra 1944. Pričevalec Košuta, ki je v tem napadu izgubil strica, je zbral veliko podatkov, ki potrjujejo domneve, da so bili partizani povsem nezaščiteni oz. da je prišlo celo do izdaje. V tem napadu je skoraj brez boja padlo kar 42 partizanov.  

Kljub temu da je oče delal za partizane, je Jožef do delovanja komunističnega vodstva kritičen: »Ker partizani, ko so napadli v bližini vasi, niso branili vasi kot povsod. Ampak ko so porabili municijo, so tekli v Čaven, v Trnovski gozd in pustili ljudi na milost in nemilost. Potem so Nemci zbrali starčke …« 

Ubit je bil sosed Franc Batič, le zato, ker je bil poročen z Avstrijko, pa visoko noseča soseda Tončka, ki je, vračajoč se iz Gorice, sprejela prevoz v nemškem vozilu. 

Resnica o smrti diverzanta Mihajla 

Jožef Košuta je povedal tudi resnico o smrti diverzanta Mihajla, okrog katerega se je spletel mit, ki pa ne drži, zatrjuje pričevalec. Mehdija Husejnzadeh - Mihajlo je bil sovjetski vojak, ki so ga zajeli Nemci. Od tam je zbežal in se pridružil partizanski Gradnikovi brigadi. Mihajlo se je s pomočnikom skrival na Vitovljah. Domačini so ga opozorili, da prihaja nemška patrulja, se spominja Jožef: »Ta Mihajlo, ki je s svojim pomočnikom dan prej praznoval obletnico, je bil o tem obveščen. To je vedel tudi njegov pomočnik. Vendar sta bila v štali tako pijana od šnopsa, da nista mogla nikamor. Ni bilo nobenega izdajstva, kot so pisali. Nemci so bili organizirani. Še preden je vojak potolkel po vratih, so bili že drugi okoli hiše. Najprej so šli za hišo in potem tolkli po vratih. In takrat sta ona dva skočila z okna, zadaj, kjer so metali seno notar. Ampak sta bila pijana, nista mogla nikamor. In so ju s šmajserjem kar na tleh pokosili. Moj oče je šel ta dva ubita naslednji dan iskat z gnojnim košem. Na vrh je dal dva snopa koruznice, pripeljal je oba, Mihajla in pomočnika.«  

Po vojni je sledilo olajšanje, vendar le kratek čas: »Prve dni po vojni je bilo katastrofalno. Svoboda je bila le na papirju. Potem se je začelo maltretiranje kmečkega prebivalstva.« Jožef Košuta tako kot mnogi Primorci, ki so doživeli padec fašizma in nastop komunizma, pove: »Mi smo hrepeneli, da se znebimo fašizma. Zato smo vsi sodelovali in pomagali partizanom. Glejte, mi smo imeli živino, vse … Smo bili premožni za tiste čase, smo dali živino za partizane, za IX. korpus. Dali smo tudi meso in tudi drugo pomoč, vse za partizane. Po vojni smo bili pa deležni ogromnega maltretiranja in poniževanja. Zato sem zasovražil komunizem in še danes je tako.« Jožef se je izredno razveselil samostojne Slovenije, a je nad trenutno vlado zgrožen in si želi sprememb, ker bo sicer država povsem na kolenih.  

V nadaljevanju pričevalec Košuta pove, kako je kmetijo, ki je bila sprva usmerjena v vinogradništvo in živinorejo, preusmeril v sadjarstvo. Prav zaradi prodaje sadja je prevozil celo Slovenijo. Zdaj imajo na kmetiji tudi apartmaje, hči pa je vzpostavila tudi povsem nov pasji hotel in zavetišče. Vedno je šel v korak s časom ob pomoči vse svoje družine. V pričevanju Jožefa Košute sodelujejo tudi žena Irena, sin Andrej in hčerka Elizabeta. 

Jožef se je izredno razveselil samostojne Slovenije, a je nad trenutno vlado zgrožen in si želi sprememb, ker bo sicer država povsem na kolenih. 

(D166: 40-41)