Po krepitvi dialoga med Rusijo in Natom slednji enotnejši, rešitev ukrajinskega konflikta pa še daleč
POSLUŠAJ ČLANEK
Razlike med nasprotnima stranema (p)ostajajo nepremostljive: tudi po včerajšnjih pogajanjih med Rusijo in zvezo NATO v Bruslju ne moremo govoriti o bistvenem napredku, razmere pa ostajajo zaostrene.
Kljub dejstvu, da smo priča množičnim vojaškim vajam tako s strani ruskih sil kot tudi držav članic ali zaveznic zveze NATO, se rivalstvo še ni preselilo na bojišče, retorika diplomatov in politikov pa kaže v smeri krepitve zavezništva na evropskem kontinentu.
Spomnimo, Rusija je pred časom Zahodu postavila zahteve za varnostna zagotovila, po katerih naj bi se zavezništvo obvezalo, da medse ne bo sprejelo nobene članice iz ruske interesne sfere, obenem pa bo zmanjšalo vojaške aktivnosti v bližini te države. Rusi so v nasprotnem primeru napovedali vojaško "reševanje problema", obenem pa pozvali k mirni rešitvi. Če povzamemo stališča ruske diplomacije, naj se NATO vrne na meje, na katerih je bil leta 1997.
Že v ponedeljek so v Ženevi potekala pogajanja med predstavniki ZDA in Rusije, ki so bila po pričakovanjih brezplodna, situacija pa je ostala nespremenjena. Ameriški državni sekretar Anthony Blinken je tako Rusijo pozval, naj se odreče agresiji, njenim pogojem pa se je zoperstavil tudi ukrajinski zunanji minister Dmitri Kuleba in povedal, da Ukrajina in ZDA skupaj iščeta diplomatsko rešitev soočenja z Rusijo, obenem pa "tesno sodelujeta pri odvračanju ruske agresije". ZDA so ob tem pripravile predlog o zmanjšanju prisotnosti raketnih sistemov v Evropi, a ruska stran zaenkrat ni pokazala interesa za pogovore.
A po drugi strani bi ponedeljkova pogajanja lahko imeli tudi za vsaj deloma uspešna, saj, kot izpostavlja direktor Kennanovega inštituta pri WWICS Matthew Rojansky, niso bila namenjena velikemu preboju ali doseganju odločilnih sporazumov, temveč zgolj zaviranju konflikta, ki do tega trenutka dejansko še ni eskaliral.
https://twitter.com/USNATO/status/1481252547654475782?
Kljub obojestranskim pozivom k diplomatski poti reševanja situacije (tudi ruski pogajalec in namestnik zunanjega ministra Sergej Rjabkov vseskozi zatrjuje, da njegova država ne bo izvedla agresije na Ukrajino) se po včerajšnjih bruseljskih pogajanjih končna rešitev zdi precej oddaljena, saj ne popušča nihče. Tako je ameriška veleposlanica pri Natu Julianne Smith povedala, da nihče ne more spreminjati politike širitve zavezništva oziroma "politike odprtih vrat", kar pomeni, da se Natu lahko pridruži vsaka država, ki to želi.
https://twitter.com/ZerjavicDelo/status/1480963047397249032
Pogovore na ravni Sveta Nato - Rusija je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg označil za resne in neposredne, a povedal je tudi, da razlik ne bo lahko premostiti. Kot bistveno je izpostavil dejstvo, da je do pogovorov sploh prišlo, a v svojih stališčih je bil jasen: "Le Ukrajina in 30 zavezniških držav lahko odloča o tem, ali bo Ukrajina postala članica. Rusija na to nima veta." Zavrnil je tudi trditve, da Ukrajina ogroža Rusijo, saj, kot je povedal, je Rusija največja kopenska sila v Evropi, ki je v preteklosti v Ukrajini že posredovala; ta ima zato pravico, da se brani.
https://twitter.com/jensstoltenberg/status/1481297453051793409
Dogajanje pa je pestro tudi izven pogajalskih soban: predsednik ZDA Biden je ruskega kolega Putina v dveh telefonskih pogovorih posvaril pred "resnimi posledicami" v preimeru napada na Ukrajino; predvsem gre za napovedano obilno vojaško pomoč Ukrajincem, ZDA pa pripravljajo tudi drugačne oblike sankcij: nekatere naj bi bile usmerjene proti osebam iz Putinovega kroga (predvsem gre za visoke predstavnike oblasti in vojske), govorijo tudi o blokadi Severnega toka 2, najhujše pa naj bi predvidevale omejitev dostopa Rusije do svetovnega bančnega sistema.
Glede na to, da je Severni tok projekt Rusije in Nemčije, se postavlja vprašanje, kam se v tem konfliktu pozicionirajo evropske države in EU kot institucija; jasno je, da so države članice glede odnosov z Rusijo razdeljene, EU sama pa je v celotnem dogajanju marginalizirana (kar je, glede na različne poglede članstva, dokaj logično). Ali evropske države sploh kdo upošteva? Generalni sekertar Nata Jens Stoltenberg je ponudil odgovor, da so evropske države članice Nata, v Svetu NATO - Rusija pa ima vsaka država svojega predstavnika, ki zastopa njene interese.
Svetovalec slovenskega ministra za obrambo Boštjan Perne je na Twitterju zapisal, da dosedanja pogajanja niso pripeljala nikamor, razen do vse večje enotnosti članic Nata. Ne gre pa pozabiti na dejstvo, da ruski časopis Pravda v svojem prispevku piše, da je bil storjen prvi korak do vojne, ter da so nekatere članice Nata (Slovenija, Albanija, Severna Makedonija in Črna gora) povsem nerelevantne za ameriško varnostno stališče in bi kot take lahko sprožile konflikt med nasprotnima stranema.
Vse več pokazateljev govori o tem, da Rusija izgublja vpliv na evropskem kontinentu, krepijo pa se simpatije do zveze NATO. Vse pogosteje se pojavljajo namigovanja, da naj bi se zavezništvu pridružili do sedaj nevtralni Švedska in Finska, ki ruskim predlogom strogo nasprotujeta. Švedski general Micael Byden je tako pred dnevi povedal: "Predlogi za novi varnostni red bi popolnoma uničili temelje naše varnostne politike. Želimo postati močnejša obrambna sila v vseh kategorijah in razviti splošno obrambo. A to je pogojeno z mednarodnim sodelovanjem."
Tudi švedski obrmbni minister Peter Hultqvist poudarja pomen sodelovanja z Natom, kot osnovno platformo švedske varnosti pa vidi EU. Meni tudi, da ima po načelih ZN vsaka država pravico do uveljavljanja lastne suverenosti, Rusija pa s svojimi predlogi nasprotuje mednarodnemu pravu.
Tudi predsednica finske vlade Sanna Marin je pred kratkim sporočila: "Finska sama določa svojo zunanjo in varnostno politiko. Ne bodo nas izsiljevali." Tudi več tujih analitikov meni, da ruske dejavnosti vzpodbujajo želje Fincev in Švedov po opustitvi nevtralnosti in pridružitvi zavezništvu.
Hkrati je estonska premierka Kaja Kallas sporočila, da se blatske države z Natom dogovarjajo o povečanju sil na njihovem ozemlju; Reuters poroča, da bo NATO o tem odločal v sredini februarja. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je včeraj slovaška vlada sprejela obrambni sporazum z ZDA, ki bi Američanom omogočal uporabo dveh letalskih oporišč v tej državi. Slovaška bi v tem primeru lahko od ZDA dobila sredstva v višini okoli sto milijonov ameriških dolarjev.
Čeprav ruska diplomacija zavzema stališče, da "kljub grožnjam, ki se konstantno kopičijo okoli nas, ne bomo popustili", pa nekateri koncentriranje ruskih oboroženih sil vidijo kot nenevarno. Nekdanji ameriški veleposlanik v Ukrajini John Herbst meni, da gre za Putinov "gigantski blef", saj da slednji zgolj preizkuša, kdaj bosta ZDA in Evropa trznili: "Dokler bo Bidnova administracija ostala vsaj tako močna, kot je sedaj, bo to zadržalo Putina izven Ukrajine, ne izključujem pa česa manjšega (spopada, op.a.)," zaključi.
Kljub dejstvu, da smo priča množičnim vojaškim vajam tako s strani ruskih sil kot tudi držav članic ali zaveznic zveze NATO, se rivalstvo še ni preselilo na bojišče, retorika diplomatov in politikov pa kaže v smeri krepitve zavezništva na evropskem kontinentu.
Spomnimo, Rusija je pred časom Zahodu postavila zahteve za varnostna zagotovila, po katerih naj bi se zavezništvo obvezalo, da medse ne bo sprejelo nobene članice iz ruske interesne sfere, obenem pa bo zmanjšalo vojaške aktivnosti v bližini te države. Rusi so v nasprotnem primeru napovedali vojaško "reševanje problema", obenem pa pozvali k mirni rešitvi. Če povzamemo stališča ruske diplomacije, naj se NATO vrne na meje, na katerih je bil leta 1997.
Rusi se ne bi pogovarjali o raketah
Že v ponedeljek so v Ženevi potekala pogajanja med predstavniki ZDA in Rusije, ki so bila po pričakovanjih brezplodna, situacija pa je ostala nespremenjena. Ameriški državni sekretar Anthony Blinken je tako Rusijo pozval, naj se odreče agresiji, njenim pogojem pa se je zoperstavil tudi ukrajinski zunanji minister Dmitri Kuleba in povedal, da Ukrajina in ZDA skupaj iščeta diplomatsko rešitev soočenja z Rusijo, obenem pa "tesno sodelujeta pri odvračanju ruske agresije". ZDA so ob tem pripravile predlog o zmanjšanju prisotnosti raketnih sistemov v Evropi, a ruska stran zaenkrat ni pokazala interesa za pogovore.
A po drugi strani bi ponedeljkova pogajanja lahko imeli tudi za vsaj deloma uspešna, saj, kot izpostavlja direktor Kennanovega inštituta pri WWICS Matthew Rojansky, niso bila namenjena velikemu preboju ali doseganju odločilnih sporazumov, temveč zgolj zaviranju konflikta, ki do tega trenutka dejansko še ni eskaliral.
https://twitter.com/USNATO/status/1481252547654475782?
Napada na Ukrajino bojda ne bo, rešitve konflikta pa tudi ne
Kljub obojestranskim pozivom k diplomatski poti reševanja situacije (tudi ruski pogajalec in namestnik zunanjega ministra Sergej Rjabkov vseskozi zatrjuje, da njegova država ne bo izvedla agresije na Ukrajino) se po včerajšnjih bruseljskih pogajanjih končna rešitev zdi precej oddaljena, saj ne popušča nihče. Tako je ameriška veleposlanica pri Natu Julianne Smith povedala, da nihče ne more spreminjati politike širitve zavezništva oziroma "politike odprtih vrat", kar pomeni, da se Natu lahko pridruži vsaka država, ki to želi.
https://twitter.com/ZerjavicDelo/status/1480963047397249032
Pogovore na ravni Sveta Nato - Rusija je generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg označil za resne in neposredne, a povedal je tudi, da razlik ne bo lahko premostiti. Kot bistveno je izpostavil dejstvo, da je do pogovorov sploh prišlo, a v svojih stališčih je bil jasen: "Le Ukrajina in 30 zavezniških držav lahko odloča o tem, ali bo Ukrajina postala članica. Rusija na to nima veta." Zavrnil je tudi trditve, da Ukrajina ogroža Rusijo, saj, kot je povedal, je Rusija največja kopenska sila v Evropi, ki je v preteklosti v Ukrajini že posredovala; ta ima zato pravico, da se brani.
https://twitter.com/jensstoltenberg/status/1481297453051793409
Dogajanje pa je pestro tudi izven pogajalskih soban: predsednik ZDA Biden je ruskega kolega Putina v dveh telefonskih pogovorih posvaril pred "resnimi posledicami" v preimeru napada na Ukrajino; predvsem gre za napovedano obilno vojaško pomoč Ukrajincem, ZDA pa pripravljajo tudi drugačne oblike sankcij: nekatere naj bi bile usmerjene proti osebam iz Putinovega kroga (predvsem gre za visoke predstavnike oblasti in vojske), govorijo tudi o blokadi Severnega toka 2, najhujše pa naj bi predvidevale omejitev dostopa Rusije do svetovnega bančnega sistema.
Kam se je izgubila Evropa?
Glede na to, da je Severni tok projekt Rusije in Nemčije, se postavlja vprašanje, kam se v tem konfliktu pozicionirajo evropske države in EU kot institucija; jasno je, da so države članice glede odnosov z Rusijo razdeljene, EU sama pa je v celotnem dogajanju marginalizirana (kar je, glede na različne poglede članstva, dokaj logično). Ali evropske države sploh kdo upošteva? Generalni sekertar Nata Jens Stoltenberg je ponudil odgovor, da so evropske države članice Nata, v Svetu NATO - Rusija pa ima vsaka država svojega predstavnika, ki zastopa njene interese.
Svetovalec slovenskega ministra za obrambo Boštjan Perne je na Twitterju zapisal, da dosedanja pogajanja niso pripeljala nikamor, razen do vse večje enotnosti članic Nata. Ne gre pa pozabiti na dejstvo, da ruski časopis Pravda v svojem prispevku piše, da je bil storjen prvi korak do vojne, ter da so nekatere članice Nata (Slovenija, Albanija, Severna Makedonija in Črna gora) povsem nerelevantne za ameriško varnostno stališče in bi kot take lahko sprožile konflikt med nasprotnima stranema.
Dobro vprašanje. Na kaj RUS napeljuje? In v kakšno družbo so nas postavili. Med države za katere je RUS kazala (kaže) velik strateški interes. Ni HR, ni ČEH, SVK... Zakaj točno smo mi izpostavljeni?
To so zelo, zelo resna vprašanja.
— Boštjan Perne (@bostjanperne) January 12, 2022
Rusija izgublja, NATO se krepi
Vse več pokazateljev govori o tem, da Rusija izgublja vpliv na evropskem kontinentu, krepijo pa se simpatije do zveze NATO. Vse pogosteje se pojavljajo namigovanja, da naj bi se zavezništvu pridružili do sedaj nevtralni Švedska in Finska, ki ruskim predlogom strogo nasprotujeta. Švedski general Micael Byden je tako pred dnevi povedal: "Predlogi za novi varnostni red bi popolnoma uničili temelje naše varnostne politike. Želimo postati močnejša obrambna sila v vseh kategorijah in razviti splošno obrambo. A to je pogojeno z mednarodnim sodelovanjem."
Tudi švedski obrmbni minister Peter Hultqvist poudarja pomen sodelovanja z Natom, kot osnovno platformo švedske varnosti pa vidi EU. Meni tudi, da ima po načelih ZN vsaka država pravico do uveljavljanja lastne suverenosti, Rusija pa s svojimi predlogi nasprotuje mednarodnemu pravu.
Tudi predsednica finske vlade Sanna Marin je pred kratkim sporočila: "Finska sama določa svojo zunanjo in varnostno politiko. Ne bodo nas izsiljevali." Tudi več tujih analitikov meni, da ruske dejavnosti vzpodbujajo želje Fincev in Švedov po opustitvi nevtralnosti in pridružitvi zavezništvu.
Hkrati je estonska premierka Kaja Kallas sporočila, da se blatske države z Natom dogovarjajo o povečanju sil na njihovem ozemlju; Reuters poroča, da bo NATO o tem odločal v sredini februarja. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je včeraj slovaška vlada sprejela obrambni sporazum z ZDA, ki bi Američanom omogočal uporabo dveh letalskih oporišč v tej državi. Slovaška bi v tem primeru lahko od ZDA dobila sredstva v višini okoli sto milijonov ameriških dolarjev.
Čeprav ruska diplomacija zavzema stališče, da "kljub grožnjam, ki se konstantno kopičijo okoli nas, ne bomo popustili", pa nekateri koncentriranje ruskih oboroženih sil vidijo kot nenevarno. Nekdanji ameriški veleposlanik v Ukrajini John Herbst meni, da gre za Putinov "gigantski blef", saj da slednji zgolj preizkuša, kdaj bosta ZDA in Evropa trznili: "Dokler bo Bidnova administracija ostala vsaj tako močna, kot je sedaj, bo to zadržalo Putina izven Ukrajine, ne izključujem pa česa manjšega (spopada, op.a.)," zaključi.
Zadnje objave
Vojna zvezd - je Luna ameriška, kitajska ali pripada celotnemu človeštvu?
4. 11. 2024 ob 6:00
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Film: Pri belem dnevu
3. 11. 2024 ob 15:00
Muzej na prostem Rogatec: vsaka zgodba prinaša svoje sporočilo
3. 11. 2024 ob 12:00
Tortelini s parmezanovo kremo in špinačo
3. 11. 2024 ob 9:00
Diplomacija po slovensko
3. 11. 2024 ob 6:00
Pogum in drznost neizkušenih avstrijskih vojakov (18. del)
2. 11. 2024 ob 19:00
Ekskluzivno za naročnike
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Film: Pri belem dnevu
3. 11. 2024 ob 15:00
Muzej na prostem Rogatec: vsaka zgodba prinaša svoje sporočilo
3. 11. 2024 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
NOV
04
NOV
06
Primož Pugelj: Začetek Novembra (otvoritev razstave)
18:00 - 20:00
NOV
09
NOV
09
21. Ljubljanska vinska pot (Martinovanje)
10:00 - 17:00
Video objave
Izbor urednika
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
Zvjezdan Radonjić: »Očiščenje sodnega sistema se žal ne bo zgodilo«
31. 10. 2024 ob 6:00
Pokojni čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice
29. 10. 2024 ob 15:00
Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane
28. 10. 2024 ob 9:00
8 komentarjev
rasputin
Povsem naravno je, da so njene sosede živčne in iščejo zaščito v NATU.
+++++
Če je Natu toliko mar za pravično razmejitev med Rusijo in njenimi sosedami, zakaj Natu ni bilo prav nič mar za pravično razmejitev med Slovenijo in Hrvaško?
rasputin
Rusija in Srbija sta edini državi po 1945, ki sta napadli svoje sosede in si želeli, Rusiji je to dejansko uspelo, aneksirati tuja ozemlja.
***
To je malce preveč poenostavljen pogled. Po razpadu Sovjetske zveze je bilo vprašanje meja podobno vprašanju meja med nekdanjimi goslovanskimi republikami po razpadu Jugoslavije. Te niso bile povsem natančno določene. Slovenija ima še danes nerešen problem meje s Hrvaško. In lahko mirno rečemo, da je HR potisnila mejo s Slovenijo marsikje proti severu na škodo Slovenije.
rasputin
... jugoslovanskimi republikami ...
lavrict
Zadnje čase hudo popularna protiameriška ideja, češ da je vsaka revolucija sprožena proti kateremkoli diktatorju ali koruptivno uničenemu predsedniku del nekega ameriškega načrta ali zarote, je smešna. Nerealna, privlečena za lase. Teorija zarote, ki zanika očitno = diktaturo in se raje posveča nekim skrivnostnim kabalam. Napad na Irak ali Afhanistan sam po sebi ni bil napaka, z UN ali brez. Napaka je bila, da ZDA niso dojele 150 let starega Clausewitzevega reka, da je vojna nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. Povedano drugače, vojska v iraku svoj del opravila v 3 tednih in to brezhibno. Politika pa je šla v vojno ne da bi si določila politične cilje. V vojno zaradi vojne. Ko je bila vojna zmagana, je nastal politični vakuum, ki so ga potem poskušali na hitro zatrpati z nekakšno demokracijo. Naka. Ne gre. Lahko bi se kaj naučili v avgustu 1914, ampak Amerji so dostikrat tako pametni, da jim škodi. Glede samega širjenja NATA, bistveno vprašanje seveda je, zakaj se NATO sploh širi? Zakaj si države prizadevajo za vstop v NATO. Gotovo ne za to, da bi lahko napadle Afghanistan. Razlog je v Rusiji. Rusija in Srbija sta edini državi po 1945, ki sta napadli svoje sosede in si želeli, Rusiji je to dejansko uspelo, aneksirati tuja ozemlja. Srvija je bila prešibka, Rusija pa je priključila del Moldove, Gruzije in Ukrajine. Edina agresivna sila v Evropi danes - je Rusija. Povsem naravno je, da so njene sosede živčne in iščejo zaščito v NATU. Prav tako je za časom trditev o interesnih sferah ali o tem, da je vojaški napad na sosednjo državo za ohranitev interesne sfere edina možnost. Napad je v resnici zadnja možnost, čist, čisto zadnja. Za Rusijo pa gre trditev, da je to edina in njeni zagovorniki trdijo celo legitimna pot. Ni res ne eno ne drugo.Rusija bi lahko uporabila mehko silo. Investicije, demokracijo, pomoč, surovine, kulturo....Samo tega Rusija nima. Ima pa tanke. In to je odgovor na njeno ravnanje. Putin in želja po ponovni ustanovitvi Imperija sta ideološki motor, tanki so sredstvo. vendar Rusija nima dovolj moči. lahko ukrade še kak košček kje, več pa ne. In ob morebitni krizi prodaje surovin, se bodo osvojitve sesule kot hiša iz kart.
rasputin
Zahod je v pretklih dveh desetletjih zagrešil dve hudi geopolitični napaki. Prva je bila napad na Irak in Afganistan za časa Bushevega mandata v Beli hiši, druga pa je bila insceniran upor zoper legalno izvoljenega predsednika Janukoviča v Ukrajini za časa Obame.
Napad na Irak je trajno spremenil Bližnji vzhod, ki je postal trajno krizno žarišče, ki se zlepa ne bo normaliziralo. Padla sta sicer dva diktatorja, Saddam Husein in Moamer Gadafi, toda njun padec ni odtehtal cene v človeških življenjih in splošnem materialnem in ekonomskem razsulu, ki je temu sledilo. Napad, ki naj bi prinesel demokracijo zatiranim ljudstvom ni bil uspešen niti v tem pogledu, saj sprožil le porast islamskega fundamentalizma v državah, ki so bile prej praktično sekularne. Posledica napada na Irak je tudi zaostrena migrantska kriza, ki preti za vselej spremeniti značaj Evrope in jo orientalizirati. Podobno velja tudi za Afganistan, od koder se je Nato poražen umaknil.
Oranžna revolucija v Kijevu pod vodstvom Zahoda je ustvarila problem, ki se bo očitno še dolgo vlekel, če ne bo celo eskaliral v vojno med Rusijo in Ukrajino, ki lahko prerastev v vojno med Zahodom in Rusijo. Oranžna revolucija je namreč sprožila upor Rusov na vzhodu Ukrajine, kjer so prevladujoče etnija, in pripeljala do pripojitve Krima k Rusiji - z referendumom.
Kot vse kaže, pa se Zahod iz teh napak ni prav veliko naučil. V odnosu do Rusije trmasto vztraja pri nekakšnem blokovskem konceptu v odnosu do Rusije, katerega cilj je maksimalno osamiti Rusijo prek širjenja Nata na njene meje in jo ekonomsko spraviti na kolena s pretnjo vojaške grožnje in oborževalne tekme. Tako je Zahod nekdaj zlomil Sovjetsko zvezo, ki ni več zmogla stroškov oboroževalne tekme.
Razumljivo, da se Rusija čuti ogrožena. Putin je, kot vse kaže, trdno odločen, da prekine sodobni Drang nach Osten, prodiranje na Vzhod. Iz tega pa se lahko izcimi marsikaj, česar si nihče želi. Čas bi bil, da se ustavi militanten odnos Zahoda do Rusije.
rasputin
Če Zahod hoče pomagati vzhodnoevropskim državam iz splošne revščine, ni nobene potrebe po njihovem včlanjenju v Nato. Veliko bolje bi bilo, če bi Zahod raje vlagal v razvoj gospodarstev teh držav kot v njihovo oboroževanje, ki jih samo dodatno siromaši.
korosec.france
daj, daj, ne natepavej in ne nabijej u meglo
rasputin
France, tvoje "modre" besede so me spomnile na dogodovščino skupine pol-klošarjev iz našega kraja, ki so se med vojno na Hrvaškem junaško podali na pomoč Hrvatom, misleč, da je vojna neke vrste zabava. S sabo so vzeli kalašnikove in prečkali mejo nekje pri Karlovcu. Kmalu so padli v roke srbskih upornikov in samo sreča jih je obvarovala, da so jo odnesli zgolj z batinami in odvzemom zastave 101 in orožja, ker so jim uporniki verjeli, da so hoteli orožje zgolj prodati komurkoli, ne pa se boriti na strani Hrvatov... Mislim, da se ti ne sanja, kaj je vojna, sploh pa ne jedrska.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.