Pismo iz Amerike: vročica povolilne noči

Uredništvo
1

Prejeli smo analitičen članek bralca Andreja Grebenca, ki ga objavljamo v celoti:

Volitve so torej za nami. Imamo novega predsednika ali ga nimamo? Seveda ga imamo, le da še ne vemo kdo je. Je to sedanji predsednik ali Joe Biden? Nihče ne ve in izgleda, da tega še dolgo ne bomo vedeli. Predvideni so sodni postopki za izločitev nepravilnosti in volilnih goljufij. Republikanska stran je večkrat poskušala omejiti dostop do glasovanja, demokratska pa omogočiti volitve tudi nerezidentom in celo ilegalnim priseljencem in bivšim kriminalnim obsojencem, ki so v nekaterih zveznih državah pravomočno izgubili volilno pravico. Obe stranki sta najavili sodne postopke glede nepravilnosti.

Korona virus je povzročil dodaten nered v siceršnjem ameriškem volilnem neredu. Treba je vedeti, da so volilni imeniki v ZDA nepopolni, neažurni, tako, da se lahko dogaja, da nekdo izrabi to stanje in glasuje za mrtvo osebo. Zlorabe volitev so bile možne na različne načine že v preteklosti in te volitve glede možnih zlorab niso bile nič drugačne.

Predvolilne ankete so večinoma dajale prednost Bidnu. Je morda nocoj sedanji predsednik na ciljni črti švignil mimo Bidna kot Roglič mimo Alaphilippa? Težko verjetno. Zadnja poročila kažejo, da je Biden nepričakovano zmagal v Arizoni, ki jo je 2016 dobil sedanji predsednik. Slednji je sicer kar z veliko razliko zmagal na Floridi, vse ostale tkim. preskakujoče zvezne države ostajajo odprte, zlasti, Pensilvanija, Michigan in Wisconsin. Če Biden zmaga le eno od teh, kar je zelo verjetno, bo postal predsednik. Razen, če se ne zgodi čudež. Štetje glasov še vedno poteka.

Zadnji dnevi so bili živi in polni političnega naboja. Predsednik je zadnja dva dni imel po 5 volilnih zborovanj v kritičnih državah Floridi, Georgiji, Južni Karolini, Iowi, Michiganu, Arizoni, Wisconsinu. Podpredsednik je prav tako obiskal precejšnje število držav. Joe Biden je bil precej manj aktiven, imel pa je zato dva pomočnika:  Kamalo Harris  in Baraka Obamo. Udeležencev je bilo malo, nekaj sto, so pa bili disciplinirani in so nosili maske.  Navdušenje, naboj in energija predsednika in njegovih pristašev pa je bilo izjemno. Na žalost pa na njegovih predvolilnih shodih udeleženci skoraj niso nosili mask, čeprav je bilo na vsakem srečanju na deset tisoče udeležencev. Vse je bilo v slogu, nihče nas ne bo omejeval, želimo čimprej delati in pošiljati otroke v šole.  Dva sloga dveh predsedniških tekmecev, vsak v stilu predvolilnih obljub. Biden je namreč napovedoval ostre ukrepe, striktno spoštovanje nasvetov zdravstvene stroke in zaprtje šol in poslovanja, inkumbent pa odpiranje družbe tako glede dela kot tudi šolanja. Biden si je s svojimi programskimi obljubami o zapiranju energetskih podjetij in cik-caki sam spodkopaval kredibilnost, kar pa izgleda ni veliko vplivalo na volilni rezultat. Najprej je najavil drastično zapiranje fosilnih energetskih podjetji, kasneje pa je trdil, da tega ne bo storil, ampak bo samo finančno subvencioniral obnovljive vire energije. Ta neprevidnost, bi ga lahko stala volilne zmage v Pensilvaniji, Ohiu, Iowi, Wisconsinu in zmanjšala njegovo število glasov v Texasu, ki je republikanska trdnjava. Inkumbent ni imel nobenih možnosti za volilno zmago, zlasti na obeh obalah, ki sta tradicionalno demokratski trdnjavi.

Kaj torej lahko pričakujemo. Dolgo štetje glasov, sodne postopke obeh strani v zvezi z manipulacijami glasov. Predsednik lahko ne bi bil znan vse tja do novega leta 2021, januarja pa bo novi predsednik zaprisegel. Pričakujemo lahko celo nasilne demonstracije, če demokrati ne zmagajo, ki so že bile napovedane pred volitvami. Tri dni pred volitvami so anarhisti, Antifa in skrajna levica po ulicah New Yorka kričali, da so dobri policisti mrtvi policisti in pozivali javnost naj posiljujejo njihova otroke. Grozljivo! Lastniki lokalov v večjih mestih New Yorku, San Franciscu, Los Angelesu in drugih so nekaj dni pred volitvami z lesom obijali svoje lokale, ker so se bali vandalizma in plenjenja, kar se je v preteklosti že dogajalo, ko so izbruhnili nemiri z ropanjem in požiganjem.

Bidnovi predvolilni pozivi, da bo združil razdeljene ZDA, se niso in se ne bodo izkazali za realne. Politična nasprotja v ZDA so namreč stara. Že predsedniku Reaganu so demokrati hektično nasprotovali in podobno obema Bushema, nato Clintonu, Obami in zdaj aktualnemu predsedniku. Američani so se že sprijaznili s tem, da je politika pač borba na življenje in smrt vsake 4 leta, in sprava ni možna.

Ko sem se pred volitvami pogovarjal s prijatelji in znanci, je bila slika precej razdeljena. Trenutnega predsednika veliko ljudi ne mara zaradi osebnostnih karakteristik, čeprav mu morda priznavajo, da je veliko naredil. Razširjeno prepričanje je, da  je bil  ekonomsko do začetka korona krize še kar uspešen. Drugi mu očitajo, da je poskrbel za bogate Američane, za revnejše sloje pa naj ne bi naredil veliko. Zanimiva se mi je zdela diskusija med dvema dolgoletnima članoma demokratske stranke. Mlajši je izjavil, da bo kljub vsemu glasoval za trenutnega predsednika, ker je zanj omejevanje splava, ki jo zagovarja, najpomembnejša vrednota in je svojega prijatelja navduševal, naj tudi on podpre obstoječega predsednika. Američani so precej verni in skoraj vse verske skupnosti so opozarjale na nesprejemljivost politike, ki podpira umetni splav. Še na sam dan volitev so bile organizirane molitve in post v namen ustreznega odločanja volivcev.

Na družbenem področju je od zadnjih predsedniških volitev prišlo do znatnega zasuka. Demokratska stranka, ki je bila tradicionalno na strani delavcev, družin in revnejših slojev, je zapustila svojo bazo in se nagnila na stran bogatašev, ki so izdatno finančno podprli volitve. Bogati igralci, športniki, glasbeniki in poslovneži, celo Wall street se je povezal z demokrati in je zapustil republikance, ker čutijo, da trenutni predsednik ogroža njihove interese.

Predsednik je v predvolilni kampanji nagovarjal običajne državljane, znižal je davke, uvedel politike za izbiro izobraževanja, finančno podprl tradicionalne temnopolte univerze, izvedel skupaj z demokratsko in republikansko stranko reformo kriminalne zakonodaje, odprl cone priložnosti za temnopolte in dvignil zaposlenost. Korona je te dosežke skoraj izbrisala, je pa bruto domači produkt zadnjega trimesečja dosegel 33% rast.  Je pa vprašljivo, ali bodo ti dosežki dovolj za volilno zmago.

Na mednarodnem področju predsedniku očitajo, da je celo prijatelje spremenil v nasprotnike, zlasti Evropsko unijo. Sicer mu nekateri priznavajo, da je bistveno sodeloval pri uničenju ISISa, omejil nuklearno oborožitev Irana in izvoz iranskega islama, je pa popustil Putinu, Erdoganu in pustil na cedilu Kurde. Napovedani vojaški umik iz Iraka in Afganistane se odmika. Začetno navdušenje nad mednarodno politiko do Severne Koreje je uplahnilo in odnosi so zastali na mrtvi točki, prav tako veliko bolj pomembni odnosi s Kitajsko. Bralci, sami si ustvarite sliko ali bo lahko nekdo, ki je v politiko vstopil skozi stranska vrata ostal predsednik še drugi mandat ali pa se bo moral tako kot kar nekaj predsednikov pred njim umakniti po prvem mandatu. Kot kaže pa Washingtonsko politično močvirje ostaja še naprej močnejše in še vedno ni osušeno.

Sicer pa mednarodna politika povprečnega ameriškega volivca ne zanima. Upravičeno ga zanima le ali ima večjo plačo, plačuje manj davkov in ima delovano mesto. Bodočnost bo pokazala ali je to troje prevladalo karakterne lastnosti predsednika in ali je v očeh Američanov Amerika res velika. Ponovno!? Morda pa tudi ne.

1 komentar

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime