Peter Lovšin, ustanovitelj slovenskih skavtov: vprašati bi se morali, ali res pravilno vzgajamo voditelje in skavte za dobre državljane in katoličane (1. del)

Tadeja Kreč
3
Peter Lovšin s prvo zastavo slovenskih katoliških skavtov (vir: avtorjev osebni arhiv)

Po vsem svetu je med 25 in 40 milijoni skavtov, v Sloveniji je v Združenju Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) več kot 4.500 članov.

V času, ko je pod žarometi sprejemanje dokumenta o zaščiti otrok in mladostnikov, smo se o Združenju, njegovih začetkih, odnosih med slovenskimi skavti in Cerkvijo pa tudi o tem, kaj skavtstvo daje mladim, skavti pa družbi, v prvem delu intervjuja pogovarjali z ustanoviteljem skavtov v Sloveniji, Petrom Lovšinom. 

Oče slovenskih skavtov je vizionar, praktik in entuziast. Danes se z veseljem spominja časa pred 25 leti, ko je ustanavljal ZSKSS. Takrat ga je zaradi tega preiskovala Udba. Danes nazaj gleda preudarno. Ponosen je na vse opravljeno delo, a v organizaciji, ki vzgaja odgovorne, razmišljujoče in svobodne državljane in katoličane vidi še veliko neizkoriščenega potenciala. 

Gospod Lovšin, skavt ste od l. 1984, l. 1990 ste slovensko Združenje tudi ustanovili in bili prvi načelnik. Kakšni so bili začetki skavtstva na Slovenskem?

V tistem času je bilo v slovenski Cerkvi veliko govora o problematiki mladih. Zdelo se mi je, da vsi samo govorijo, nihče pa nič ne naredi. Moje življenjsko vodilo je vedno bilo, da če je nekje problem, naj se nanj konkretno odgovori.

Razmišljal sem, kaj kot 16-letnik lahko naredim za svoje sovrstnike, povezoval slike iz revije Ognjišče, kjer so bili predstavljeni skavti, nekaj sem o njih slišal tudi od strica, ki je duhovnik in je v tujini doživel skavtske tabore. Nato sem si napisal program, 17. maja 1984 šel v župnijo Ljubljana Štepanja vas in rekel, da se od sedaj naprej gremo skavte.

Videl sem jih kot rešitev za mlade v tistem obdobju. Nato smo potrebovali šest let, da smo skavti postali tudi formalno priznani. Pred letom 1990 smo delovali v ilegali.

V Sloveniji so takrat prevladovali taborniki. V kakšnih odnosih ste bili z njimi in v čem ste se skavti od njih razlikovali?

S taborniki nismo imeli nobenih stikov. Kaj so delali, smo lahko brali le na športni strani časnika Delo, kjer so imeli vsak teden svojo kolumno. Spraševali smo se, zakaj bi v Sloveniji morali biti le taborniki in tudi zato hoteli ustanoviti skavte. Naleteli smo pa na pravno – formalni zadržek. Če si namreč hotel tedaj ustanoviti društvo, si moral biti član Socialistične zveze delovnega ljudstva. Vsa društva so bila politična, mi smo pa iskali način, kako ne bi bili del te ideološke pripadnosti.

S taborniki smo sodelovali le kot posamezniki, saj so bili tudi v župnijah mnogi taborniki. Ko sem bil sam na obisku na kakšnem njihovem taboru, smo šli potem v nedeljo skupaj k maši.

Kaj mlademu človeku da skavtstvo?

Neverjetno širino. Cilj skavtstva je tako, kot pravi pater Jacques Sevin, vzgojiti mladega moža in dekle, da se bo znala samostojno odločati. Skavtska metoda je še vedno aktualna. Vzgojna problematika je popolnoma enaka, kot je bila pred desetimi ali stotimi leti. Skavtstvo je vseobsegajoča, univerzalna vzgojna metoda, ki mlademu človeku nudi, da se res postavi na svoje noge in v življenju zna sprejemati odločitve.

Zanimivo je, da danes prosperirajo ravno tiste skavtske organizacije, ki prakticirajo to tradicionalno skavtstvo. Tiste, ki delajo eksperimente, pa imajo krize.

Vzgajamo državljana, ki bo mislil s svojo glavo, ki se bo odločal na podlagi nekih argumentov in bo popolnoma svoboden.

Kaj je tradicionalno skavtstvo in kaj pojmujete pod »eksperimenti«?

Tradicionalno skavtstvo je tisto, ki temelji na Bi-Pi-jevih (Robert Baden Powell, ustanovitelj skavtov, op. a.) oz. Sevinovih temeljih. Bi-Pijeva knjiga Skavt je temelj za skavtsko delovanje. Pater Jacques Sevin je pa temelj za delovanje katoliških skavtov. Tako imamo katoliški skavti pravzaprav dva ustanovitelja.

Tradicionalno skavtstvo pomeni, da se prevzemajo vse tiste vrednote, ki so bile od začetka skavtstva in se ne dodaja nekih modernih principov vzgojnih eksperimentov. Iz zgodovine skavtskih organizacij predvsem v Evropi vemo, da so vse skavtske organizacije, ki so se takšne eksperimete šle, nato zapadale v krize, in nato tudi mnogo let iskale svojo identiteto, da so svoja krmila zopet naravnale na pravo smer.

Kaj skavti doprinesemo k slovenskemu cerkvenemu in družbenemu življenju?

Krivično do skavtov je, da se jih uporabi samo takrat, kadar je potrebno organizirati kakšno prireditev. A hkrati moramo biti tudi samokritični in sposobni sami videti, s čim lahko s preprostimi dejanji pripomoremo k življenju v župniji. Potreben je pogovor in pripravljenost za sodelovanje, tako na ravni posameznih stegov, regij kot tudi združenja.

So ljudje, ki so bili vzgojeni po skavtski metodi, drugačni?

So. Že v moji pisarni se je zamenjalo veliko skavtov in lahko rečem, da je med skavti in ne-skavti velika razlika v pripravljenosti za delo, iznajdljivosti … Problem znajo rešiti veliko bolj praktično in ravno pri delu v gospodarstvu je rešitev potrebno pokazati. Skavti pomembno vplivajo na razvoj. Po drugi strani bi pa lahko dejali, da nerazvit potencial še vedno je.

Skozi skavtsko vzgojo je šlo preko 10.000 mladih, v Sloveniji pa imamo situacijo, kakršno imamo. Morda bi se lahko tudi sami vprašali, ali res pravilno vzgajamo voditelje in skavte za dobre državljane in katoličane. To se mora nekje poznati.

Kje vidite problem?

Morda se ne osredotočimo na prave probleme. Opažamo, da je velik osip pri popotnikih in popotnicah. Ti se ne morejo več samo igrati, ampak je njihova priprava na življenje skozi služenje bolj konkretna. Doba odvisnosti mladih in mladost se vedno bolj podaljšuje. Če se pri skavtih tega problema zavedamo, potem nanj lahko odgovorimo in zopet vzgajamo državljana, ki bo mislil s svojo glavo, ki se bo odločal na podlagi nekih argumentov in bo popolnoma svoboden.

Skavti bi morali biti izjemno skromni in neodvisni. Zato je Bi-Pi skavte postavil kot organizacijo, ki je ne le politično neodvisna, ampak neodvisna od vseh.

Kako gledate na odnos med skavti in slovensko Cerkvijo?

Ko smo se skavti ustanovili, smo šli tudi na škofijo in dejali, da bi radi bili katoliški. Morda smo preveč pričakovali od tedanjega vodstva Ljubljanske škofije, ki je imelo veliko dela tudi z osamosvojitvijo, a tedanja Cerkev nas ni znala umestiti, ni vedela, kaj bi z nami. Ni bilo odnosa, kakršen je bi v tujini, kjer so bili (in so) skavti vključeni tudi v pastoralo, ampak smo prileteli kot meteor.

Bili smo sploh prva katoliška organizacija, ki se je ustanovila po drugi svetovni vojni. To dejstvo ne smatram kot kritiko vodstva Cerkve, ponovno samokritično: morda so bila prevelika pričakovanja iz skavtskih vrst.

Zelo hvaležni smo bili, da so nam dali duhovnega asistenta, pastoralnega načrta, v katerega bi se skavti lahko vključili, pa ni bilo. To je prišlo kasneje z Listino katoliškega skavtstva. Ta dialog pa bi lahko bil še veliko boljši.

V čem se sodobni skavti razlikujejo od tistih izpred 25 let?

Predvsem v zanosu. Že pri financah se pozna. Takrat smo vse dali iz svojega žepa, vse štipendije so šle za skavte. Danes slišim, da se stvari že plačujejo, npr. nekoga, ki oblikuje našitek, vodi tabor družin ipd. To pa se mi zdi veliko bolj vprašljivo. Potem lahko nekdo pride k skavtom, ker drugje ne dobiš službe in je to vir prihodka. To pa je past in razlika od tedaj, ko je bilo res izraženo prostovoljstvo.

Skavti bi morali biti izjemno skromni in neodvisni. Zato je Bi-Pi skavte postavil kot organizacijo, ki je ne le politično neodvisna, ampak neodvisna od vseh. Ta neodvisnost je dodana vrednost skavtov.

Tudi od Cerkve?

Skavti nikjer, razen na Hrvaškem, niso cerkvena organizacija. V Sloveniji je skavtska organizacija postavljena kot društvo, na ravni Listine katoliškega skavtstva pa ima povezavo s Katoliško cerkvijo. In glede na to, da je poziv, da se statut ZSKSS s pomladjo spreminja, mislim, da bo tukaj še veliko možnosti, da se to bolj natančno opredeli, tudi pravno-formalno odnos s škofijami.

Kako so skavti lahko hkrati ločeni od Cerkve in katoliški?

Imamo na primer lepo novo spletno stran, na kateri najprej vidite, da smo Slovenska skavtska organizacija, a v oklepaju pa piše Združenje Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Kaj smo? Se sramujemo pridevnika katoliški ali se samo skrivamo za tem pridevnikom? Čudno, nejasno komuniciranje, ki vnaša več vprašanj in nobenega jasnega odgovora.

Imeli me boste za formalista, a če to ni določeno v statutu oziroma v pravnem aktu, potem se vsi izgovarjamo le na Listino katoliškega skavtstva. Ne smemo pozabiti, da smo se poimenovali Združenje Slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, kar pomeni, da mora biti pomen »katoliški« usklajen tudi z Zakonikom cerkvenega prava.

Zato bo zanimivo videti »spoj« cerkvenega in civilnega prava na primeru slovenskih skavtov. Obstajajo rešitve, ki pa bodo morale biti premišljene in dogovorjene tako iz ene kakor druge strani. Zavedam se, da bomo potrebovali nekaj časa, da pridemo do končnega dogovora. Potrebno bo veliko pogovorov, strpnosti in ne nazadnje tudi poguma.

V drugem delu intervjuja s Petrom Lovšinom, ki ga bomo na Domovini objavili jutri, boste lahko prebrali o tem, kako gleda na povezovanje ZSKSS s svetovnim združenjem skavtinj WAGGGS, kaj pravi o domnevnem vdiranju neke nove ideologije v ZSKSS in delitve med skavti. 

3 KOMENTARJI

  1. Jaz nisem tako stara in tudi v mojih časih še ni bilo denarja za plačevanje voditeljev. Zdelo se nam je pomembno, da imamo tajništvo oz. centralo. Kasneje, ko je prišel denar iz razpisov, pa se mi zdi neko drugo obdobje posledice katerega bodo čutili naši otroci, ki še niso vstopili k skavtom (no v bistvu moj prvi še 4 leta ne bo vstopil).

    Zdi se mi odličen trenutek, da mladi, ki vodijo skavte pogledajo čemu bodo sledili. Če bodo sledili vzgojnim eksperimentom bo gotovo prišlo do osipa. V nasprotnem primeru pa sem prepričana, da bodo še močno rastli.

    Včeraj sem se pogovarjala s prijateljem, ki je nekoliko starješi od mene. Njegovo mnenje je, da bi se ZSKSS morali umakniti od WAGGS v tistem trenutku, ko se je javno izkazala za LGBT organizacijo.

    Mimogrede ali nam ni bila ravno v teh dneh šola z zmago Trumpa. Nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji je dejal, da prav sledenje agendam politične korektnosti, izenačevanje spola, marginalizaciji verujočih itd… je privedlo do tega, da se večina američanov ne more poistovetiti s tem. Zgodil se je upor.

  2. Glede financ: eno je NEODVISNOST, drugo je PROFESIONALNOST (profesionalno vodenje določenih fukncij).

    Pogled, da bi moralo biti pri skavtih (domala) vse prostovoljno, se mi zdi precej romantičnen in nerealen. Tako velika organizacija, kot so skavti, potrebuje na nacionalni ravni profesionalno vodenje. S tem tudi podpira in vzpostavlja okolje, da lahko na lokalni ravni dela toliko in toliko prostovoljcev. Je pa seveda razmerje med tem, katero delo (osebo) plačati in kaj naj se naredi (kaj naj kdo dela) , pa je seveda zelo občutljivo. Lahko zatrdim iz lastne izkušnje dela / prostovoljstva v civilni družbi.

    Po istih vatlih bi se lahko obregnili tudi recimo, zakaj cerkvena Karitas ni (domala) vsa prostovoljna. In zakaj imajo v nacinalnem štabu profesionalce.

    Izkušnja profesionalnega dela v mladinski organizaciji (tudi sam sem jo imel), je lahko izredna življenjska izkušnja, neprecenjljvo oblikovanje za vstop na trg dela.

    Seveda je pri mladinskijh organizacijah velika dilema, koliko je lahko profesionalec v organizaciji star. Sam menim, da bi morala biti starostna meja – starejši od 35 let v mladinski organizaciji ne bi smeli delati. Ampak to je že druga zgodba.

    Drugo pa je vprašanje nedovisnosti. Neodvisen si, če te (a) podpirajo tvoji člani ali (2), državne ustanove, skladi, fundacije, ki dihajo in podpirajo tvoje vrednote. Tu pa v današnjem svetu nastop velik problem in verjamem, da tudi za skavte, ki jim ni lahko – denar se dobi, a tudi od organizacij, fundacij ipd., ki ne delijo katoliških vrednot ali jim celo nasprotujejo. Take fundacije imajo do katoliške civilne družbe dva pristopa: (1) če gre za bolj otrodoksno civilno družbo, ni šans, da dobiš denar, (2) če nisi toliko ortodoksen, si sijajna tarča za “mehčanje”.

    Obenem te financiranje projektov, v katerih organizacija ne more razvijati svojega jedrnega poslanstva, raztresa. Čeprav pride do neke finančne varnosti, pa lahko na dolgi rok škoduje. Zato je ralikovanje in odločanje res zahtevno.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime