Peter Jančič: Prava cena medijske prostitucije

Bom konkreten. Na računu MO SLS-SKD Kranj je bilo nad 8 milijonov tolarjev sredstev. Mlad, zagnan pripadnik stranke je v najhujšem mrazu polepil znaten del Kranja s plakati za volitve. Lepše in bolj skrbno kot skupina iz odbora. Ker je bil čas pred njegovim odhodom v Slovensko vojsko, sem kot sekretar odbora predlagal, da naj se mu dodeli 15 tisoč tolarjev nagrade za skrbno opravljeno nalogo. Nastal je vik in krik in član SKD, kmet iz Žabnice je izjavil, da s takimi ne bomo sodelovali in, da velja prvič, drugič in nikdar več, če prosi za plačilo. Tudi sam se večkrat slišal očitke o tem, da, kljub dogovoru o plačilu, nič ne naredim zastonj. Od članov odbora, ki v vseh letih niso naredili nič v dobro stranke. Pa še to, kot nečlan odbora temeljne stranke sem dal pobudo in organiziral brezplačen odvoz nad deset ton odpadnega olja iz kmetij in njihovih delavnic, a se kasneje nihče od tistih, ki so oddali največje količine in s tem krepko prihranili, ni odločil, da bi mi posredno z ureditvijo zastav v njegovem kraju poplačal mojo idejo in organizacijo te zanje koristne akcije. Skratka, tim. desni, poleg redkih izjem, nimajo ali nočejo imeti občutka, da je potrebno vsako delo poplačati. Zato sem vsem vodjem MO SKD-SLS v Kranju hvaležen, da mi ni več potrebno sodelovati z njimi. Kaj pa se je zgodilo 26. ali 27. septembra 1996. leta na dan 70. obletnice vodne ujme v Sloveniji v hotelu Transturist v Škofji Loki, pa je bil odraz, koliko malo je bilo tedanjemu SKD s Peterletom na čelu, za Slovenijo. Menda niso imeli 5 minut časa, da bi jim v oblačilu iz 19. stoletja prebral o katastrofi, ki se je okrog 12h pred toliko leti dogajala na sotočju Selščice in Poljanščice v Škofji Loki. Dr. Čehovin mi je čez nekdaj dni v Ljubljani dejal, da je bila to velika škoda. Zelo zanimivi pa so posnetki zastav, ki so jih tedaj uporabljali na hotelu. Janez in Marjan Podobnik pa nista vedela, da že dobro leto brezplačno dopisujem v njihovo glasilo Slovenske brazde. Prvi je pred novim letom s primernimi darilnimi vrečkami obdaril prisotne župane, mimo mene pa je šel, kot, da me ni. Tega v času socializma, kot medijski človek, nisem nikdar doživel. A kljub temu (še) podpiram odraslo delo sedanje vlade, za katero upam, da bo lahko uresničila v naslednjem mandatu vse začete projekte. Slovenija to življenjsko nujno potrebuje. Le še to, himna Republike Slovenije je Premrlova in brez njegove uglasbitve je ni mogoče nikdar in nikjer izvajati. Tri dni pa so z naše hiše pozdravljale zlati medalji in praznik 8. februar slovenska narodna zastava in zastava Slovenije z zlatimi trakovi. Najbrž edine v Sloveniji, a to ne izzove niti levih niti domoljubnih desnih politikov in medijev.

Problem slovenskih medijev je splošen problem tranzicije. Nemci so imeli po drugi svetovni vojni splošno denacifikacijo, ki so jo v Zahodni Nemčiji izvajali pod nadzorom Američanov, Angležev in Francozov. Nacistični kadri so bili odstranjeni vsaj iz pomembnih družbenih položajev, zlasti v politiki, javni upravi, sodstvu, šolstvu, medijih in še kje.

Pri nas pa smo imeli popolno kadrovsko in posledično tudi ideološko kontinuiteto med starim in novim družbenopolitičnim sistemom. Partijski kadri, ki so pred t.i. demokratičnim prebojem obvladovali vse, kar se je obvladovat dalo, so po njem ohranili vse svoje družbene in gospodarske položaje in funkcije, z delno izjemo politike, kjer so bili pač primorani tolerirati desni politični blok.

Toda desni blok je bil brez pravega karizmatičnega liderja, ki bi se lahko kosal s Kučanom, brez prave vizije demokratične družbe, ki bi bila privlačna za večino volivcev, brez medijev, brez sredstev, brez ustreznih kadrov, brez strategije, brez taktike... Vsestranska premoč levice nad desnico je kmalu pripeljala tudi do padca prve demokratične izvoljene Peterletove vlade in nastopilo je dolgo obdobje Drnovškovih levih vlad. Mnogi pomladniki, zlasti bivši partijci, so se vrnili v Kučanov tabor ali razočarani zapustili politko.

Levica je kljub svoji totalitarni preteklosti kmalu odkrila ideološko Ahilovo peto desnice: domobransko izdajo. Četudi so bili domobranci potisnjeni v kolaboracijo in izdajo v reševanju golega življenja zaradi komunističnega revolucije, ki jo je partija izvedla med NOB na hrbtih partizanov, je postkomunistična levica prek obvladovanja medijev in šolstva uspela prikriti odgovornost KP za državljansko vojno, desnici pa je pripisala moralno dediščino domobrancev, s tem pa je dosegla averzijo velikega dela volilnega telesa do desnice. To ji je zagotavljalo, da je imela oblast v svojih rokah večji del tranzicije.

Levica je svojo dominantno družbeno pozicijo med tranzicijo dobro vnovčila v vseh pogledih. Svojim ljudem je omogočila, da so se obogatili z nekdanjim družbenim premoženjem in s tekočimi proračunskimi prilivi. Mediji, šolstvo, sodstvo, javna uprava itd. so bili instrumentalizirani za doseganje političnih ciljev levice. Desnica je bila prejkone nemočna skoraj skozi vso tranzicijo. Igrala je vlogo miške proti mački.
In tudi danes ni veliko drugače, kljub desni vladi. Levica še vedno obvladuje ključne družbene institucije, dominantni mediji še vedno forsirajo levi blok, tako da bo volivni rezultat z veliko verjetnostjo spet v korist levice.