Peter Gregorčič: Če se ne bomo povezovali, bomo izgubili in nas bodo naselili drugi narodi. Prostega, nezasedenega ozemlja v naravi pač ni.

Foto: Jaka Krenker, Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Oče štirih otrok, fizik in izredni profesor na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani se je prvič javno izpostavil kot pobudnik ustavne presoje financiranja zasebnih osnovnih šol. Nato smo ga več let spremljali v vlogi političnega analitika in komentatorja ter kasneje predsednika Programskega sveta RTV Slovenija, ki ga je vodil vse do izvedbe »depolitizacije« tega javnega medija z novelo Zakona o RTV Slovenija, ki jo je Gregorčič z drugimi nekdanjimi vodilnimi na RTV Slovenija dal v ustavno presojo, kjer ostaja vse do danes.

Konec lanskega leta je najavil vstop v aktivno politiko kot nosilec liste za Evropske volitve Slovenske ljudske stranke.

Ste profesor in politični analitik, ki se podaja v aktivno politiko. Zakaj prestop iz »opazovalca« v »akterja« v politiki?

Vedno se trudim, da nadgrajujem svoja dejanja. V javni sferi delujem že dobro desetletje. Delujem iz prepričanja, da se posamezniku dobro godi in živi v miru in blagostanju samo takrat, ko deluje družba kot celota. Vsak izmed nas, ki je delček te skupnosti, pa mora tudi nekaj prispevati.

Začel sem s pobudo za presojo ustavnosti financiranja zasebnih šol in ta zadeva je uspela. Določene strukture v politiki in sindikata, ki obvladuje šolstvo, je bilo takrat slišati, da bo to še ena izmed odločb, ki nikoli ne bo uresničena. Mislim, da je trajalo sedem let in na koncu jo je tako rekoč skozi šivankino uho uresničila tretja Janševa vlada.

Ko so pred tem v času Cerarjeve vlade želeli spremeniti ustavo, namesto da bi zakon prilagodili ustavi, kar se mi zdi enostavno noro, sem se aktiviral v komentatorskem smislu. Takrat je koalicija imela celo ustavno večino in ocenili smo, da lahko zadevo preprečimo samo prek medijskega pritiska, in tako smo začeli iskati pot, kako priti v javnost. Tako je nastala moja komentatorska kariera.

Potem je prišlo obdobje na Radioteleviziji Slovenija, po kateri smo šli tudi na Ustavno sodišče, se pritožili na Evropsko komisijo in Evropsko sodišče za človekove pravice. Posebej me je razočaral odziv Evropske komisije, kjer so se kazala dvojna merila glede na to, kakšna vlada je na oblasti. Njim ljube vlade lahko počnejo kar želijo, druge pa se morajo ravnati po pravu. To se mi ni zdelo prav.

V ožjem krogu civilne sfere, ljudi, ki niso v politiki, sem v pogovoru spoznal, da lahko celo življenje komentiram, da vidim, do kod se pride s komentiranjem, če pa želim to nadgraditi, da bi kaj spremenil, se moram politično aktivirati in priti med odločevalce. V demokratičnih institucijah je resnična moč za spreminjanje družbe. To me je prepričalo za kandidaturo, kaj pa se bo iz tega izcimilo, bo pokazal čas.

Pogosto opažamo, da se v politiko podajajo akademiki z univerze. Čemu pripisujete ta večji delež akademske elite pri vstopu v politiko?

Žal je tega vedno manj. Včasih je bilo, predvsem na levi sferi, tega več, kar je posledica tega, da je naša največja univerza prišla iz nekega drugega sistema. Jaz pogrešam več tega udejstvovanja. Mislim, da je še premalo akademikov, ki se podajajo na to pot, zato slovenska politika izgublja intelektualna jedra in je podvržena nekim poenostavljenim pogledom.

V parlamentu in vladi imamo kadre, ki so prišli iz gostinstva in ne vem še od kje vse, a ne želim nobenega poklica podcenjevati, ker so pomembni za družbo. Vendarle pa manjkajo intelektualna jedra, ki bi delala dolgoročnejše premisleke. Akademska sfera te nauči dela za dobro skupnosti in ti da prostor, da lahko razmišljaš. Ko pridobiš naziv doktor znanosti, se zaveš, da je treba pridobljeno znanje uporabljati v dobro človeštva. Prinaša pa tudi družbeno odgovornost. Iz tega izhaja večja motiviranost, da v malo večji meri vračamo družbi. Ta država mi je omogočila izobrazbo in poglede, ki jih imam.

Kandidirate za SLS, ki je že deset let zunajparlamentarna stranka, evropskega poslanca pa je pridobila v sodelovanju z drugimi listami. Letos kaže, da se podajate na to pot samostojno. Zakaj SLS? Mar ne bi bilo lažje biti izvoljen denimo s tretjega mesta pri SDS?

Svetopisemsko najširša pot ni optimalna. Ožja pot je težja, včasih lahko tudi ne uspe, vendar je običajno plodovitejša. Ko je ta moja odločitev na pobudo dela civilne družbe dozorela, sem jo vzljubil in sprejel, sem začel razmišljati, kako se podati na to pot. Ne verjamem v politiko novih obrazov, to se ne obnese, še posebej ne na evropskih volitvah.

No, ampak sami ste vendarle novi obraz.

Že, ampak ne v smislu, da bi delali neko novo listo. Potrebuješ namreč neko jedrno volilno telo, program in stranko, ki je preživela določeno obdobje in ima strukturo. Ne skrivam, da je moj nazor konservativen oz. politično rečeno desen. V slovenskem političnem prostoru so samo tri stranke, ki bi mi lahko ponudile to platformo. Dve sta parlamentarni z vzpostavljeno strukturo. Največ potenciala za rast pa ponuja SLS, ki je najstarejša stranka v Sloveniji in prva članica v EPP iz Slovenije. To mi je zelo všeč. Ko hodim po terenu, opažam, da ima kar nekaj simpatizerjev, ki pa so postali pasivni. Prepričan sem, da jim lahko z novo energijo vzbudimo upanje, da lahko SLS pripomore k razvoju demokracije v Sloveniji.

Drugi razlog za mojo odločitev je predsednik stranke Marko Balažic, ki je prav tako nekaj let pred mano prišel iz civilne družbe. Tretji pa dejstvo, da je stranka že toliko časa zunajparlamentarna, saj se je s tem prečistila interesov, ki so jo težili v preteklosti. To je možno le, ko si na dnu, ker na oblasti zgolj pridobivaš nove oportuniste, ki jih bolj kot država zanimajo lastni posli. Zunajparlamentarna stranka ima minimizirane interesne mreže, ker si z njo ne morejo veliko pomagati. To je ključno, da se mi je ta lista zdela prava.  

Evropske volitve so namreč lahko tudi neke vrste nagrada za kadre, kar lahko opazimo na kakšni listi, ki je že sestavljena.

Foto: Jaka Krenker, Domovina

Kako prepričati volivce, ki so, kot pravite, postali pasivni, da je zdaj čas, da se SLS znova vrne v Evropski parlament? Samostojno je namreč SLS le redko dobila poslanca.

SLS že ima poslanca v Evropskem parlamentu. To je Franc Bogovič, ki je eden od dveh aktivnih slovenskih evropskih poslancev, poleg Romane Tomc. Bogovič je veliko prispeval z zgodovinsko podporo jedrski energiji, kar mu je uspelo s poročilom o malih modularnih reaktorjih. Ključno je prispeval tudi k temu, da ni bila sprejeta uredba o trajnostni rabi pesticidov, zaradi česar bi Evropa dejansko lahko postala lačna.

Evropske volitve imajo preferenčni glas, zato so izrazito volitve obrazov, šteje osebnost. Tudi ne gre za klasične grupacije kot pri državnozborskih volitvah, ko se ustvarja koalicijo in postavlja vlado. V Evropskem parlamentu potrebujemo posameznike, ki razumejo, za kaj gre, in znajo to sporočiti ne le evropski, ampak tudi slovenski javnosti, to še posebej pogrešam pri aktualnih evropskih poslancih, ter izvajati pritisk na vlado, da bo preko mehanizmov, ki jih ima v Svetu EU, aktivneje sooblikovala evropsko zakonodajo.

Prag za vstop v parlament je na evropskih volitvah vendarle visok. Zakaj ni zaznati sodelovanja, ki je v preteklosti že obrodilo sadove? Leta 2014 je skupna lista NSi in SLS dobila dva evropska poslanca, nazadnje SDS in SLS tri, vedno enega SLS. Zakaj letos ni zaznati tega sodelovanja?

Sodelovanje je vedno stvar predsednika in organov strank. Sam trenutno še nisem niti član SLS. Prihajam iz civilne sfere, da to nadgradim. V tem vidim svoje poslanstvo, zato težko odgovorim na to vprašanje. Lahko pa podam svojo oceno kot politični analitik.

Ker smo pluralna družba, imamo z razlogom večstrankarski sistem. Ljudje vidimo različno tudi odtenke. Poenostavljeno rečeno desni volivci vidijo različno, podobno kot na levem bloku to razumejo, posledica tega so vedno novi obrazi. V tem pogledu SD vedno malce izvisi. Ravno bi se malo okrepila, pride nov obraz in pobere bolj levo neopredeljene volivce.

Sam mislim, da je izbira koristna, po drugi strani pa razumem hrepenenje desnega volilnega telesa po zmagi. Gre namreč za rahlo manjši del volilnega telesa, ki se zaradi zgodovinskih razlogov čuti depriviligiranega, zato si želi, da bi se celoten blok združil in zmagal na volitvah.

Vseeno mislim, da je prav, da se volivcem ponudi izbira. Verjamem v meritokracijo – kogar bodo izbrali, bo šel naprej, drugi bodo pač odpadli. Če bodo odpadali dovolj časa, bodo naredili prostor za nekaj novega. To je lep primer naravne selekcije, v katero verjamem. Če bom tudi sam njena žrtev, pač bom, delam pa tisto, v kar verjamem.

Vas ne skrbi drobljenje glasov, ki bi lahko denimo dve stranki pustilo tik pod pragom?

Nočem se ukvarjati z volilno matematiko. Prihajam iz civilne sfere, v kateri se trudim prinašati še svoj, drug pogled. Vedno sem se trudil prinašati upanje, ker je upanje tisto, ki bo potegnilo Slovenijo in Evropo v boljšo prihodnost.

Delujem tako, da želim biti na koncu dneva zadovoljen. Rezultat je potem samo češnja na torti. Pomembno se mi zdi, da ljudem osvetlim nek problem s svoje perspektive in prinašam kanček upanja. To zasledujem in tako bom deloval do devetega junija. Volivci pa bodo tisti, ki bodo odločili, kdo bo šel v Evropski parlament.

Kje bo glavni fokus vaše kampanje, na kaj se želite najbolj osredotočiti?

Osredotočamo se na zadeve, pri katerih je Evropa zašla. Zašla je pri idealiziranju zelenega prehoda, podcenjevanju ilegalnih migracij in dvojnih merilih na področju vladavine prava in demokracije. Če tega v naslednjem petletnem mandatu ne spravimo v pravo smer, je ogrožena evropska integracija. Lahko začne razpadati, česar si ne želim.

Trenutni svet postaja multipolaren. Celo največje evropske države same več ne morejo tekmovati z vedno močnejšo Kitajsko, ZDA, Indijo. Evropa se mora povezati, če želi biti faktor v globalnem svetu – imamo 450 milijonov prebivalcev, kar je 6 odstotkov svetovne populacije. Že povezani smo majhni. Če se ne bomo povezovali, bomo izgubili in nas bodo naselili drugi narodi. Prostega, nezasedenega ozemlja v naravi pač ni.

Kot prvi ste bili najavljeni kot nosilec liste, še vedno pa čakamo na ostale kandidate. Kdo poleg vas bo ne tej listi in ali je že dokončno, da greste na volitve samostojno?

Lista je sestavljena, ni pa konec, dokler ni konec. Po veliki noči jo bodo potrjevali organi stranke in nato bo v prihodnjih tednih predstavljena. Znano je, da bo na listi tudi evropski poslanec Franc Bogovič. Drugih imen pa vam, dokler ni lista potrjena na organih stranke, ne morem povedati.

Lahko pa rečem, da sem se tudi sam trudil, da bi sestava naše liste ljudem vzbujala upanje in optimizem, tudi ko se zdi, da se vse ruši. Če pogledamo slovensko politiko, se zdi, da se vse ruši, in dejansko se nam. Tudi Evropska unija je resnično zašla v mnogih pogledih. Namesto z inovacijo se ukvarjamo z regulacijo. Ne glede na to mislim, da nas bo brezup potopil. Potrebujemo upanje in vero v to, da če se potrudimo in izvolimo kompetentne ljudi, nam lahko uspe.

Foto: Jaka Krenker, Domovina

Za torek je bil napovedan protest kmetov, nato pa je bil odpovedan. Zapisali ste, da obžalujete, da so kmetje nasedli praznim obljubam vlade. Zakaj se vam zdi škoda, da protesta ni bilo?

Zadevo je treba postaviti v širši kontekst. Politika v Sloveniji že dvajset let ni ničesar naredila za kmeta. Zdi se, da nima vizije, kako poskrbeti za kmeta in posledično potrošnika, da bo užival kakovostno hrano domače pridelave, za našo prehransko varnost.

Drugi del konteksta je, da bodo oktobra potekale volitve v Kmetijsko gozdarsko zbornico. Bojim se, da ljudje, ki računajo na izvolitev, taktizirajo in iščejo pot do ponovne izvolitve. To sem prepričan predvsem zaradi njihovih izjemno neprepričljivih nastopov. Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice ni znal pojasniti niti časovnice dogovora. Mislim, da je te volitve izgubil.

Modus operandi te vlade je, da najprej obljubi vse, potem ne uresniči ničesar. To se je zgodilo zdravnikom in sodnikom. Zdravnikom pa se je zgodilo še, da je vlada nato skupino, ki je proti temu protestirala, javno diskreditirala. Potem so celo na depolitizirano javno televizijo vabili komentatorje, da so jih javno diskreditirali. V oddaji Marcel ta teden se je jasno videla agenda, kako zdravnike nekako povezati z janšizmom. Popolna diskreditacija nekega ceha, vse, da ne bi bilo treba uresničiti danih zavez.

Tako skuša vlada kupovati mir za naslednjih nekaj mesecev, da bi tako nekako prišli do volitev, kar ni dober pristop. Pri kmetih je treba vedeti tudi, in tega se verjetno zaveda tudi ministrica, da prihaja pomlad, ko imajo kmetje svoja opravila in nimajo časa za proteste. Čez nekaj časa pa bodo videli, da je njihov položaj še slabši. Zaradi neustreznih kmetijskih politik vsak dan izgubimo skoraj tri kmetije. Tako bomo mi izgubili domačo samooskrbo in s tem prehransko varnost.

Protesti niso samo lokalni. Kmetje protestirajo tudi drugod po Evropi. Kako vidite to širšo situacijo kmetijstva v Evropi?

Evropska politika je šla z idealiziranim zelenim prehodom absolutno predaleč. Kmetu je omejila, kje in kdaj lahko kmetuje, in s tem bistveno poslabšala njegov položaj. Kmetje na to opozarjajo s protesti in sedaj se je končno začelo o tem govoriti. Najprej je treba o tem govoriti, nato pa mora politika sprejeti ustrezne ukrepe.

Ursula von der Leyen je pogosto deležna kritik zaradi naivnosti zelenega prehoda. Nedavno je potekal kongres Evropske ljudske stranke, katere del je tudi SLS, na katerem von der Leynove niste podprli, čeprav je bila edina kandidatka. Zanimiva je tudi sorazmerno nizka podpora, veliko delegatov se je vzdržalo.

Mene je presenetilo, da je bila podpora vendarle tako visoka. Ursula von der Leyen je podcenila migrantsko problematiko. Zaradi nje se evropski državljani ne počutijo več varni. Idealizirala je zeleni prehod, zaradi česar izgublja naša industrija in z njo vsi mi.

Osebno pa ji očitam tudi, da je tiho podprla zlorabo prava v Sloveniji. Opozoril sem jo na to, kaj se dogaja na slovenski radioteleviziji, da se je slovenska politika po zgledu neliberalnih režimov na Madžarskem in Poljskem znebila kadrov, ki ji politično ne ustrezajo, in sicer z zlorabo prava in oblasti.

Ursula Von der Leyen na to ni niti odgovorila, zato moje podpore ne more dobiti. Tudi javno sem se zavezal, da kot evropski poslanec zanjo ne bom glasoval, tudi za ceno sankcij. Tukaj so sankcije lahko velike, saj morda ne dobiš mest v raznih odborih, v katerih bi lahko odločal.

Svoje mesto vidim najprej v tem, da sem glasen. Nekateri menijo, da to ni prava pot, ampak da je treba najprej postati del sistema in ga od znotraj spremeniti. Jaz v to ne verjamem. Mnoge, ki so postali del sistema, je sistem posrkal vase s svojimi bombončki.

Evropska ljudska stranka ima tri članice. SDS in SLS sta podporo Ursuli von der Leyen odrekli, medtem ko so jo v NSi javno podprli. Te poteze ne razumem, kot tudi ne podpore Ljudmile Novak depolitizaciji RTVS.

SDS je napovedala, da bi von der Leynovo v primeru, da je alternativa nekdo še bolj levo usmerjen, denimo iz vrst socialistov ali Zelenih, vendarle podprla. Bi tudi vi to naredili?

Ne. Želim biti glasen in opozoriti, da če se nekdo ni izkazal v prejšnjem mandatu, se tudi v naslednjem ne bo. Mislim, da je celo slabše, da potrdimo našega človeka, ki ti potem zarije nož v hrbet, kot če to stori nekdo iz drugega prepričanja, ki zasleduje drugačne cilje. S takim se lahko vsaj odkrito boriš.

Če potrdiš nekoga, ki se prodaja za nekoga na tvoji strani, deluje pa obratno, taka politika ne more voditi v pravo smer.

Foto: Jaka Krenker, Domovina

Vendarle so velik del Evropskega parlamenta tudi pogajanja. Ste pripravljeni tvegati, da boste iz njih izključeni za ceno te drže?

Pripravljen sem tvegati. Mnogi slovenski poslanci so bili vključeni v pogajanja, pa poglejte, kje je korist za Slovenijo. V življenju želim ostati zvest sam sebi in kot evropski poslanec delati za interese Slovenije. Kjer pa bo mogoče, bom seveda iskal tudi kompromise, ki bodo v korist Slovenije, in to tudi javno pojasnjeval.

 

 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike