Pesnik Jurij Paljk: "Nikogar, ki ni ponosen na svoje korenine ne moreš spoštovati, ker se že sam ne."
V Intervjuju za Časnik.si je s pesnik, mislec in urednik Novega glasa Jurij Paljk, ki je pred kratkim prejel naziv vitez Republike Italije, je ta spregovoril o svojem življenju, spominih na otroštvo, študij, pa tudi na vse hudo, kar se mu je dogajalo, pa o ohranjanju slovenske besede in identitete ter o svojem delu za Novi glas.
O svojem spominjanju otroštva, ki ga je preživel kot kmečki otrok na Vipavskem in kot član Cerkve, pravi tako: "Sramotno so delali z nami. Najbolj me je bolelo, da smo bili kmetje vedno na javnem kraju izobešeni tako, da se je tam videlo, kdo še ni uspel plačati vseh davkov. Na to so vsi pozabili. Jaz nisem. Pred kratkim sem šel domov, v rojstno hišo. Bil sem sam doma, šel sem v sobo, kjer sta spala moja starša. Šel sem do nočne omarice moje pokojne mame in odprl predalček, zadelo me je kot mina: v predalčku sta očetova in mamina zelena izkaznica za socialno zavarovanje, otroštvo in pomanjkanje, vse to in še več je butnilo vame s tako močjo, da sem moral dobesedno vstati in oditi na borjač na zrak."
O tem, ali se splača, da svoje otroke vozi v šolo s slovenskim učnim jezikom, da se ti učijo slovenščino pravi: "Če mislite na denar, se gotovo ne splača, to je jasno. A jaz bi umrl, dobesedno in to ni metafora, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku. Da, umrl bi, tako je vraščen slovenski jezik v mojo bit, molim in pišem poezijo samo v slovenskem jeziku, to pa je najgloblje, kar sem kot človek sploh sposoben storiti. To je moja dolžnost."
Več zanimivih odgovorov si lahko preberete v celotnem intervjuju na spletni strani Časnika.
O svojem spominjanju otroštva, ki ga je preživel kot kmečki otrok na Vipavskem in kot član Cerkve, pravi tako: "Sramotno so delali z nami. Najbolj me je bolelo, da smo bili kmetje vedno na javnem kraju izobešeni tako, da se je tam videlo, kdo še ni uspel plačati vseh davkov. Na to so vsi pozabili. Jaz nisem. Pred kratkim sem šel domov, v rojstno hišo. Bil sem sam doma, šel sem v sobo, kjer sta spala moja starša. Šel sem do nočne omarice moje pokojne mame in odprl predalček, zadelo me je kot mina: v predalčku sta očetova in mamina zelena izkaznica za socialno zavarovanje, otroštvo in pomanjkanje, vse to in še več je butnilo vame s tako močjo, da sem moral dobesedno vstati in oditi na borjač na zrak."
O tem, ali se splača, da svoje otroke vozi v šolo s slovenskim učnim jezikom, da se ti učijo slovenščino pravi: "Če mislite na denar, se gotovo ne splača, to je jasno. A jaz bi umrl, dobesedno in to ni metafora, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku. Da, umrl bi, tako je vraščen slovenski jezik v mojo bit, molim in pišem poezijo samo v slovenskem jeziku, to pa je najgloblje, kar sem kot človek sploh sposoben storiti. To je moja dolžnost."
Več zanimivih odgovorov si lahko preberete v celotnem intervjuju na spletni strani Časnika.
Zadnje objave
Kako smo zidali hiše (10/10): Kdor dela vse nedelje, se sreča mimo pelje
20. 9. 2026 ob 19:00
Ko otrok želi spremeniti spol (3. del): Laura je postala Jake, toda težava je ostala
20. 9. 2026 ob 16:30
S. Vesna Hiti in Jana Lampe: 35 let skrbi za revne
20. 9. 2026 ob 14:30
Viki Ašič – Avsenik z diatonično harmoniko
20. 9. 2026 ob 12:00
Izbris evropskega kulturnega spomina
20. 9. 2026 ob 9:00
[Duhovna misel] Bog ne plačuje z denarjem
20. 9. 2026 ob 6:00
Stična mladih: 5.600 src – vera, veselje in skupnost niso stvar preteklosti
20. 9. 2026 ob 0:55
Ekskluzivno za naročnike
Kako smo zidali hiše (10/10): Kdor dela vse nedelje, se sreča mimo pelje
20. 9. 2026 ob 19:00
Ko otrok želi spremeniti spol (3. del): Laura je postala Jake, toda težava je ostala
20. 9. 2026 ob 16:30
Viki Ašič – Avsenik z diatonično harmoniko
20. 9. 2026 ob 12:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.