Pater Ivan Žužek, človek iz enega kosa

Cerkev sv. Antona Puščavnika pri Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu je nabito polna. Na eni strani kardinali, škofje, drugi cerkveni dostojanstveniki ter zbor profesorjev. Na drugi strani – skavti. Med njimi pa v krsti leži jezuit, ki je združeval. Ker je bil najprej sam spravljen s sabo, drugimi in Bogom. Pater Ivan Žužek (1924–2004).

V Sloveniji ga ne pozna skoraj nihče. Že od 21. leta starosti, ko je tvegal skok z vlaka in se rešil pred gotovo smrtjo na Teharjah, je namreč živel in deloval v Italiji.

Ko sem začel bolj načrtno zbirati informacije o p. Ivanu, sem se kmalu zavedel, da podatki iz Slovenije ne bodo dovolj. Prebrskal sem splet in našel več zanimivosti, sploh o njegovem delu s skavti. A tudi to mi ni bilo dovolj.

Končno se je odprla možnost za pot v Rim. Za obisk tistih, ki so Ivana osebno poznali. Tam sem spoznal, da govorjenje samo o skavtu Ivanu ali kanonistu Ivanu močno pohabi njegovo pravo podobo. Odlikovalo ga je prav to, da je bil človek iz enega kosa.

Bil je profesor, a kot duhovnik ostal predvsem pastir. Duhovno je vodil skavte, a pri tem s pravniško natančnostjo skrbel za pristnost nauka. Bil je svetovno uveljavljen strokovnjak, a ohranil preprosto otroško vero in marijansko pobožnost. Z enako sproščenostjo se je gibal tako po vatikanskih palačah kot po gorskih vrhovih Apeninov.

Na strani zapostavljenih

Ni bil aktivist, ki bi se od zunaj boril za pravice tistih na robu. Postal je eden izmed njih. Že pred mašniškim posvečenjem je prestopil v bizantinski obred, ki je bil pogosto postavljen nekam na stran in čigar bogate tradicije v Rimu niso preveč cenili.

Postal je eden izmed njih.

Pridružil se je Evropskim skavtom v času njihovih viharnih začetkov in med njimi posebno skrb posvetil najmlajšim, pikapolonicam. Ker se drugim niso zdele pomembne. A prav molitev teh malih deklic je bila njegovo orožje pri sestavljanju enotnega zakonika za vseh 21 vzhodnih katoliških Cerkva.

V Vatikanu je njegovo ime zapisano z zlatimi črkami predvsem zaradi neutrudnega dela v komisiji za pripravo zakonika. Kot tajnik komisije je bil skoraj 20 let motor celotnega dela in vezni člen med patriarhi, metropoliti in drugimi člani komisije. Povezoval je bogastvo vzhodnih tradicij, pravnih izročil pa tudi smernic drugega vatikanskega koncila. Vedno s pogledom, usmerjenim na človeka.

Delo na zakoniku je že v začetku zaupal v varstvo brezjanske Marije in po izidu je svoj izvod, ki ga je podpisal papež Janez Pavel II., ex voto (lat. iz zaobljube) poslal na Brezje. Toda sam je pravil, da je sestavljanje zakonika zanj le igra. Resno delo da opravlja pri skavtih.

Že od nekdaj skavt

P. Ivan je igro sestavljanja zakonika igral zelo resno, saj je šlo za njemu tako ljube vzhodne Cerkve. Vedel pa je, da ima zakonik svoje omejitve. Namenjen je urejanju nujnih pravnih zadev v Cerkvah, ne bodo pa ljudje ob njem ljudje molili. Skavte pa je vzgajal ravno v tem. Učil jih je moliti, uvajal jih je v zakramentalno življenje, spodbujal jih je za življenje po evangeliju v svetu. In to je bilo pomembno.

P. Ivan je skavte prvič spoznal, ko je bil star 52 let. Takoj so se mu dopadli. A preden se je odločil za sodelovanje, je kot pravnik želel videti njihove statute. Ob njih in ob branju Baden-Powellovih del je spoznal, da je vedno že bil skavt. Rad je hodil v naravo, rad je delal z mladimi ..., zato odločitev ni bila težka: odtlej je vse do svoje smrti ostal njihov duhovni asistent.

Še danes, skoraj dvanajst let po njegovi smrti, se skavti z ganjenostjo spominjajo njegovega neutrudnega delovanja med njimi. Kako jih je že v rani mladosti spodbujal, naj molijo za svoje bodoče može in žene. Kako se je nanje obračal s prošnjami za molitev v najtežjih časih priprave zakonika. Kako jih je učil občudovati naravo in v njej iskati Boga. Pa tudi tega, s kakšno gorečnostjo se je zoperstavil, če je slišal koga preklinjati Marijo. Kajti p. Ivan ni dovolil, da kdo preklinja njegovo Mamo.

»Če moreš, moraš!«

 Delo s skavti ga je spremljalo dobesedno do smrti. Proste trenutke je rad preživel v narodni bazi Evropskih skavtov blizu kraja Soriano nel Cimino. Tamkajšnja narava in mir sta ga tako prevzela, da je večkrat izrazil željo, da bi tam tudi umrl. In Gospod ga je uslišal.

Čeprav je imel že 79 let, se je tudi tisto zimo odpravil v ta njemu tako ljubi kraj. Ni ga ustavil sveže zapadli sneg. Bil je sam. Kot ponavadi se je lotil dela v gozdu, med delom pa se je utrujen ulegel na kamnito mizo poleg jezera in zaspal.

Danes na tistem mestu stoji majhna kapelica. V njej je ikona oznanjenja ter napis »Se puoi, devi!« (it. »Če moreš, moraš!«), ki povzemata življenje in nauk p. Ivana. Govorita o Marijini drži popolne pripravljenosti in poslušnosti Božji volji ter človekovi dolžnosti, da vestno opravlja svoje dolžnosti. Govorita o tem, kar je p. Ivan živel in z zgledom prenašal na druge. Govorita o svetosti p. Ivana Žužka.



[su_note]Včeraj je v Duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani potekal spominski večer na patra Ivana Žužka, kjer so predvajali tudi dokumentarni film o njegovem življenju, ki ga je režiral Rok Pisk. Reportažo z dogodka bomo na Domovini objavili jutri.