Parlamentarni polčas: kaj vse bo še zraslo na Golobovem zelniku in kako naj odgovori desnica

Potem ko je predsednik vlade Robert Golob doživel hladno prho na evropskih volitvah, je proglasil zmago levega bloka, vzel dopust, požrl svojo obljubo Zelenskemu in s Tino Gaber odplesal v Teksas, daleč stran od svojih problemov in male Slovenije, kjer je, paradoksalno, vse »po kavbojsko«: zdravstvo razpada, upravne enote štrajkajo, ljudje povsod stojijo v vrstah in bentijo. Spet drugi ignorantsko gledajo košarko in fuzbal, tretji, še kar pijani od zmage nad »janšizmom« spomladi 2022, pa še kar plešejo za »svobodo«, a jih je vse manj, zunaj pa se dani.

Zgoraj našteto nazorno kaže, da sta za desno sredino, ki se je morala po porazu na državnozborskih volitvah 2022, na katerih je bila s pomočjo medijev pretepena in poteptana, zateči v opozicijo in dolgo celiti rane, pravzaprav sanjski dve leti. Robert Golob in Svoboda sta od samega začetka vse delala narobe, ali pa sloh nič nista delala. Da se je lani ob prvi obletnici vlade, denimo, Golob lahko sploh s čim pohvalil, je moralo le nekaj dni prej Ustavno sodišče odpraviti zadržanje novele zakona o RTV, čeprav o njej še kar ni vsebinsko odločilo. Tako je lahko premier začel z naštevanjem uspehov: »Osvobodili smo medije.« Kakšno naključke, kajne? No, nasmešek z obraza mu je relativno hitro odplaknila katastrofalna avgustovska ujma, premier je hitel obljubljati denarno pomoč in nove hiše, meseci pa so tekli in ljudje so se morali znajti sami. Val nezadovoljstva se je širil naprej, med zdravnike, sodnike in druge javne uslužbence, reform tako kot novih hiš ni bilo, premier pa je bil potisnjen v defenzivni položaj; zato se je najprej naglas hvalil s čiščenjem Janšistov, a ker na svoje začudenje ni več požel odobravanja, je začel iskati krivce za lasten neuspeh v svojih vrstah.

Čez ramo je metal ministre in druge najožje sodelavce. Ko so si ti upali spregovoriti in ga kritizirati, jih je javno žalil in jim odrekal vsakršne kompetence, čeprav jim jih je z imenovanjem podelil sam. Potem mu je po številnih rošadah začelo zmanjkovati tudi ljudi. Kadrovski bazen je v domačem političnem bazenu popolnjeval z anonimneži iz poslanske skupine, ki so mu jo sestavili pred dvema letoma, v evropskem pa mu je na pomoč priskočil LMŠ. Sam pa je, tako se zdi, s Tino Gaber raje pobegnil iz realnosti. Danes vse več časa preživi odmaknjen od problemov, na dopustu, kjer se ob obupnih poskusih, da bi spet postal všečen, snema, kako na kavču živčno navija za Dončića in se v vlogi vrtičkarja svojim sledilcem na Instagramu baha s cvetačo.

Golob je s Tino Gaber raje pobegnil iz realnosti. Danes vse več časa preživi odmaknjen od problemov, na dopustu, kjer se ob obupnih poskusih, da bi spet postal všečen, snema, kako na kavču živčno navija za Dončića in se v vlogi vrtičkarja svojim sledilcem na Instagramu baha s cvetačo.

SD in Levica v tem šovu molče sodelujeta. Prvo so pretresale afere, nov predsednik (še) ni prinesel težko pričakovanih sprememb, saj očitno, pragmatično, ne želi tvegati svojih družinskih poslov z državo, druga, manjša koalicijska stranka, pa na treh resorjih nemoteno uveljavlja svojo radikalno politiko, brez kakršnekoli liberalne protiuteži, ki bi jo pričakovali od Svobode, če bi res želeli govoriti o levosredinski vladi. Popravki na minimalni plači in penzijah so premalo, ljudje živijo tako težko, da so na evropskih volitvah izstavili svoj račun. Antigolob moment v družbi je danes vse močnejši in po mnneju naših najbolj pronicljivih analitikov postaja močnejši od tistega, ponarodelega »antijanša«, na katerem levica poldrugo desetletje gradi vsakokratno državnozborsko kampanjo. Kaj je torej recept desne sredine za ponovitev tega evropskega uspeha in da čez dve leti levici ne uspe več?

Alternativa

SDS in Janša sta s štirimi poslanskimi mandati na evropskih volitvah pokazala, da sta ta hip največja alternativa Golobu. Za uspeh te stranke na parlamentarnih volitvah je torej ključno, da »kavboj« Golob ostane trdno v sedlu še prihodnji dve leti. Stranka očitno lahko računa tudi na glasove nove generacije Z, ki za razliko od apatičnih milenijcev hodi na volitve, a jih tradicionalni mediji praktično ne morejo več manipulirati. Trendi iz tujine kažejo, da so prav najmlajši volivci naklonjeni desnici. Dogaja se upor proti temu, kar očitno sami vidijo kot zahodno dekadenco. Zelene in druge progresivne agende so postale tako mainstream, da postaja desna »kul« in predstavlja upor. SDS ima tudi tako širok spekter politikov, mladih in starih, da jih lahko nagovarja z različnimi tematikami; generacija Z namreč po analizah iz tujine prednost pred všečnimi političnimi floskulami daje moči argumentov. Levica je podcenila to generacijo, dokler je ni šokiralo, kako je na Nizozemskem izvolila celo skrajno desnico.

Generacija Z namreč po analizah iz tujine prednost pred všečnimi političnimi floskulami daje moči argumentov. Levica je podcenila to generacijo, potem pa jo je šokiralo, kako je na Nizozemskem izvolila celo skrajno desnico.

To tudi ni kolumna, v kateri bi pozival k omilitvi antimigrantske retorike na videz zagrenjenega Branka Grimsa in kričeče mladinke Zale Klopčič ter omilitvi Janševih tvitov, če ne kar odtujitvi njegovega telefona. Četudi bi si to osebno želel, a se to itak ne bi zgodilo. A vprašanje je tudi, ali bi dandanes to sploh še prineslo uspeh. Stranki je to prineslo konstantno bazo volivk in volivcev, vstopili pa smo tudi tako v polarizirane čase, kjer kompromisi ne štejejo več. Vse bolj štejejo jasna mnenja, kaj je recept za preživetje, četudi je za marsikoga recept radikalen. SDS bo torej ostal tam, točno takšen, kot je, kot alternativa Golobu, programsko izpraznjeni levici in novim obrazom, za katerimi vedno znova hlasta liberalno volilno telo, ki pa v tem mandatu na brutalen način, na svojih žepih, spoznava, da zaupati vodenje države neizkušenim ali celo popolnim amaterjem morda vendarle ni najboljša rešitev. Če bodo volivci presodili, da je SDS edina alternativa vsemu temu, kar smo gledali zadnja leta, bo morda dobil več kot 25 odstotkov glasov.

V vsakem primeru potrebuje močne partnerice za sestavo vlade. V polariziranih časih, vsaj dokler ne vznikne resna liberalna stranka ali pa se Socialni demokrati ne vrnejo na pot, ki jim jo je nekoč tlakoval veliki državnik Borut Pahor, velika koalicija itak ni možna. Močna NSi, parlamentarna SLS in še ena nova stranka za »popolnitev« manjkajočih glasov je torej nujna, če želi desna sredina dobiti priložnost vsaj enkrat štiri leta oblikovati državo po svoji viziji. Zato tudi SDS mora pustiti tem strankam soobstajati. Avtorefleks, da ko si nekje največji, želiš biti še večji, je pač težko obvladati. Ni vsako drugačno stališče, v konkretnem primeru Nove Slovenije, že izdaja in paktiranje z levico. Je tudi iskanje prostora pod soncem, preživetja palčka ob velikanu in želje, da tudi njega kdo opazi, da ima tudi on kaj ponuditi. Zaletavanje v nekdanjega koalicijskega partnerja, če naredi nekaj po svoje, ni produktivno za desnico kot pol, pri napadanem pa sproža tudi upor.

Samorefleksija

Po drugi strani pa bodo morali ob parlamentarnem polčasu tudi v NSi narediti premislek. Njihov »das eksperiment« z antijanšizmom, dolga tri leta pred volitvami, se je ponesrečil. So na istih odstotkih, kot so bili leta 2022. Čas je tudi, da si priznajo, da bodo, če bi bila leta 2026 možna sestava desnosredinske vlade, itak šli z Janšo. Da bi preprečili nastanek takšne vlade, jim lastna baza ne bi odpustila. Je tudi čas, da spoznajo, da so predolgo molče gledali Golobove eskapade, ker so želeli biti všečni kot konstruktivna opozicija. Tu jim je marsikdo ušel k SDS-u, ker je dobil občutek, da jih bo ta prej zaščitil. Marsikateri desni volilec pač ni pozabil, da je Golob še pred vstopom v politiko govoril, kako je treba celotno desnico kar nagnati. Naj se torej v NSi začnejo ukvarjati sami s seboj, ne z Janšo. Ni Janša kriv, da ne prilezejo do desetih odstotkov. Mladi volijo desno, imajo mlado vodstvo, lahko prepričajo mlade volivce. Okrepijo naj svojo civilno družbo. Nagovorijo naj skupino ljudi, katero naj bi zastopali že zaradi svojega imena.

V Petru Gregorčiču pa naj ne vidijo spet – Janše, ampak zdravo konkurenco na desni in dokaz, kako se da v nekaj mesecih zrasti z jasno in prepričljivo retoriko. K sreči se je Tonin v NSi zbudil pravočasno. Na soočenjih je dokazal, da je z naskokom najboljši retorik v stranki, ki mora z njim naprej, alternative ni.

Njihov “das eksperiment” z antijanšizmom, dolga tri leta pred volitvami, se je ponesrečil. So na istih odstotkih, kot so bili leta 2022. Čas je tudi, da si priznajo, da bodo, če bi bila leta 2026 možna sestava desnosredinske vlade, itak šli z Janšo.

Peter Gregorčič je številnim skeptikom na teh volitvah, tudi avtorju teh vrstic, zaprl usta. Nisem verjel v takšen uspeh, prepričan, da so njegovi največji »feni« volivci SDS-a, ki bodo na volitvah, soočeni z izbiro med SDS in Gregorčičem na drugi listi, seveda izbrali svojo intimno opcijo. A je Gregorčič našel nove volivce in jih iz velikih mest pripeljal k SLS. Ni bilo dovolj, saj je SLS odpovedal v svojih tradicionalnih trdnjavah, je pa Gregorčič, ki težko prenaša poraze, dan po volitvah v oddaji 24ur vendarle nakazal, da obstaja možnost, da ostane. A je tudi s prstom zelo jasno pokazal na vodstvo stranke, torej na predsednika stranke Marka Balažica, ki je lahko odličen analitik in piarovec, kar smo že videli, ni pa politik. Zato bi bilo dobro, da oder čimprej prepusti novemu izbrancu ljudstva. Če bo tudi ta dojel, da se splača vztrajati, saj minulo nedeljo v resnici ni doživel poraza, ampak zmago. Zmagal je, ker je dokazal, da tudi desna sredina lahko proda nov obraz, novo upanje.

Razočaranje

In medtem je, daleč od soja žarometov in pozornosti javnosti, Anže Logar rezal torto. In skupaj z Evo Irgl ter ozkim krogom prijateljev proslavljal prvo obletnico Platforme sodelovanja, družbeno-civilne platforme, za katero še vedno ne vemo, čemu služi in kaj bo iz nje nastalo. Logar trdi, da stranka ne, a tistih, ki jih vprašanje, kaj je tisto »nekaj velikega«, kar je napovedal novembra 2022, sploh še zanima, je čedalje manj. Svet se pač vrti naprej z veliko hitrostjo, Logar pa je v zadnjih dveh letih v svoji novi sredinski podobi ostal brez barve, vonja in okusa ter s svojim obotavljanjem razočaral marsikoga, ki ga je poznal kot odločnega, artikuliranega in prodornega vodjo parlamentarnih preiskovalnih komisij ter zunanjega ministra. Najverjetnejši scenarij je, da je do volitev še predaleč in da se ne želi »iztrošiti« že zdaj. Njegov problem pa je vendarle tudi v tem, da zelo verjetno ni več zadnje vroče blago na političnem trgu. A dokler bo povpraševanje po spremembah, ga ne gre kar tako odpisati.

Dejstvo pa je, da bodo morali somišljeniki, ki se želijo čez dve leti predstaviti kot alternativa režimu »svobodnjakov«, nastopiti prepričljivo. Torej ne sprti, ampak kot blokovski zavezniki.