Paradoks Ruske kapelice: z državniškimi častmi slavimo spomin na Ruse, ki so ubijali naše dede v zamolčanih bitkah Galicije

Slovesnost pri Ruski kapelici v spomin na ruske ujetnike, ki jih je pri gradnji prelaza Vršič med 1. svetovno vojno zasul plaz, je iz diskretnega pietetnega srečanja v zadnjih letih prerasel v prvovrsten politični dogodek meddržavnega nivoja, ki se ga udeležujejo najvišji politiki obeh držav.

In medtem ko se naši ugledneži sončijo v družbi politikov svetovne velesile ter mediji na dolgo in široko razglabljajo o politično-gospodarskih vidikih rusko-slovenskega prijateljstva, se zdi, da je zgodovinski kontekst dogodka postal popolnoma nepomemben, prezrt in zanemarljiv.  

Kako sicer drugače razložiti dejstvo, da vsakoletni prvi avgustovski konec tedna z državnimi častmi ohranjamo spomin na okoli tristo umrlih pripadnikov vojske, ki se je s puškami in bajoneti bila proti našim dedom v prostranstvih Galicije, kjer v od domovine pozabljenih grobovih leži več kot 10 tisoč slovenskih vojakov?

Ali se zgodovinskega konteksta slovesnosti pri Ruski kapelici Slovenci sploh zavedamo, smo povprašali mimoidoče na ulici. Odgovori so bili bolj ali manj pričakovani.

Velika večina slovenskega naroda je 1. svetovno vojno dočakala pod cesarsko krono med našimi ljudmi izjemno spoštovanega habsburškega vladarja Franca Jožefa.

Avstro-ogrsko cesarstvo se je po vojni napovedi Srbiji kmalu znašlo v vojaškem konfliktu s carsko Rusijo, tradicionalno srbsko zaveznico.

Ob bok Rusiji, na stran Antante, je leta 1915 prestopila tudi Italija in odprla se je nova fronta v Posočju. Cesta čez Vršič je naenkrat postala izjemnega pomena, saj je bilo zaledje soške fronte zelo slabo oskrbovano. V ta namen je Avstro-ogrska v naše Alpe poslala več kot 10.000 ruskih ujetnikov, ki so, pod poveljstvom iz Beljaka, ekspresno gradili cesto čez prelaz. Pri tem jim šlo na roko še precej ugodno vreme in zima skorajda brez snega.

Ta je v večjih količinah zapadel šele februarja 1916, nato pa se je 8. marca istega leta utrgal ogromen plaz in pod njim pokopal še sedaj neznano število ruskih vojnih ujetnikov, med katerimi je bilo sicer veliko Ukrajincev. Že čez nekaj dni je nov plaz ponovno povzročil nove žrtve. Leta 1917 v njihov spomin zgradili Rusko kapelico, kjer so pokopali padle.

Ko se je čez dobro leto vojna končala, je Avstro-Ogrska razpadla in prek prelaza Vršič je potekala nova rapalska meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Slednje pa cesta čez Vršič ni več zanimala. Italijani so primorski del ceste odlično popravili in utrdili, gorenjski del pa je ostal zanemarjen še do konca 2. svetovne vojne.

Umrli so sovražniki naših dedov na fronti Galicije

Na Vršiču umrli ruski ujetniki so bili seveda vojaki sovražne vojske naših dedov, ki so pod avstro-ogrsko krono v številnih slovenskih polkih množično odhajali v boj za svojo tedanjo domovino.

In medtem ko se o Soški fronti zadnja leta vendarle sliši precej več kot v času komunizma, pa ostaja popolnoma zamolčano največje bojišče s slovensko udeležbo v narodovi zgodovini.

Že na začetku vojne je s 3. korpusom v Galicijo, pokrajino na območju današnje Poljske in Ukrajine, odšlo okoli 33 tisoč Slovencev, kar je po oceni zgodovinarjev največja slovenska ekspedicijska vojska v zgodovini.

Pod kroglami in bajoneti vojske Ruskega imperija je v Galiciji življenje izgubila približno tretjina vseh slovenskih vojakov.

Grobovi več kot deset tisoč naših dedov tako, za razliko od nekaj sto umrlih ruskih ujetnikov v plazu pod Vršičem, ostajajo anonimni, pozabljeni in izgubljeni, brez spomina in pozornosti svoje domovine, današnje samostojne države Slovenije.

Mimoidoči o vsem skupaj ne vedo veliko

Šestnajst od osemnajst naključno vprašanih mimoidočih na ljubljanskih ulicah je zelo dobro vedelo, da se ob dogodku pri Ruski kapelici spominjamo umrlih ruskih vojnih ujetnikov.

Za precej težje pa se je izkazalo vprašanje ali so se umrli Rusi z našimi predniki borili na isti ali nasprotni strani in za katero vojno pravzaprav gre.

Deset od osemnajstih jih je namreč trdilo, da so se Rusi in Slovenci borili z ramo ob rami na isti strani zgodovine, le štirje so vedeli, da je šlo za pripadnike nam sovražne vojske.

Pomenljivo je bilo oklevanje Marka iz Ljubljane, ki je ob drugem vprašanju razmišljal: "Seveda smo bili z Rusi na isti strani. Ne čakaj....če so bili ujetniki in pri nas. Zgleda nismo bili na isti strani. Zakaj potem praznujemo? Spet nas nekdo laže....zato pa ne berem novic."