Parada paradoksov: Koga brigajo pravice LGBT oseb – gre za ideologijo in boj za oblast

Foto: Posnetek zaslona
Izteka se še en junij, ki je v krščanskem svetu mesec Srca Jezusovega, razkristjanjeni svet pa ga bolj pozna kot mesec »ponosa«, z vrhuncem v obliki istoimenske parade, ki naj bi proslavljala drugačnost, pri čemer je drugačnost izključno mišljena kot drugačna seksualnost, saj drugačno razmišljanje nikakor ni tolerirano.

Paradoks: Ponos


Že pri samem imenu naletimo na prvi paradoks. Govorimo o paradi ponosa, da se moški oblačijo v ženske in spijo z moškimi, ženske pa z ženskami, oboji pa se ne počutijo prav v spolu, ki jim je naravno dan, če se omejimo zgolj na prvih nekaj črk vse daljše LGBTIQ abecede.

Ponos se po navadi nanaša na neko dejanje, dosežek, in ne na občutek, ki ga pač imaš oz. na to, kdo ali kaj te privlači. Da se neko skupino namesto z dosežki določa s ponosom na podlagi neobičajnih spolnih praks, je pravzaprav bolj žalostno kot karkoli drugega.

Paradoks: Spoštovanje različnosti in strpnosti


Po besedah organizatorjev parade je eden glavnih namenov samega dogodka ozaveščanje zoper nasilje in nestrpnost. Na seznamu najhujših oblik nasilja, ki so se dogajale udeležencem parade ponosa, ki jih je zbral Inštitut 8. marec, najdemo tudi pričevanje dveh deklet, ki sta kot nasilje doživeli dejstvo, da je skupina fantov na isti postaji zapustila avtobus, ju ošvrknila in ocenila, da sta verjetno s parade ponosa, nato pa odšla stran.

Na istem seznamu najdemo tudi »incident«, da je na ulici mirno stala skupina članov SDM s transparentom »Obstajata samo dva spola«, ki je redarji niso pozvali, da se umaknejo. Še več, policisti so jih celo zaščitili pred plastenkami, steklenicami in kolesarskimi zvonci, ki so vanje leteli iz povorke, člani povorke pa si jim kazali sredince in nanje vpili.

Naj poudarim, da je vsakršno nasilje, od odtujevanja zastav, do pretepanja ter metanja steklenic v ljudi zavržno. Tudi če gre za pripadnika skupine, ki razmišlja ali čuti drugače. Še posebej bi pričakoval, da se bodo tega zavedali udeleženci povorke za spoštovanje različnosti in strpnosti.

Paradoks: Pravice gejev ali boj proti kapitalizmu


Slednje je očitno predvsem fraza za zavajanje nič hudega sluteče javnosti. Dejanski cilji pa postajajo vse manj skriti. Veliko nam pove že pogled na transparente, ki so jih nosili udeleženci. Mavrična zastava z rdečo zvezdo, srpi in kladiva ter napisi »Socializem zdaj, LGBTQ+ osvoboditev takoj za tem.« ter »Ne jebu tebe pederi, nego kapitalizam!« kažejo, da v ospredju pravzaprav niso niti pravice LGBT oseb, pač pa boj proti kapitalizmu.

Foto: Posnetek zaslona


Kapitalizem kot ekonomski sistem ne temelji na gospodarstvu, ki ga upravlja neka ozka politično-gospodarska elita, pač pa na svobodni gospodarski pobudi, ki omogoča svobodo posameznika, tako ekonomsko kot politično.

LGBT skupnost in njihove pravice so očitno le kolateralna korist ali pa škoda v boju za oblast. Podobno kot so bili pred sto leti delavci, kasneje narodno-osvobodilni boj, danes pa vse bolj LGBT osebe in okolje. Korist in interesi vsakega od teh so izkoriščeni v revoluciji in boju za diktatorsko oblast, vse omenjene skupine pa kasneje kolateralna škoda, ki je na koncu na slabšem.
Prav ti »pohabljeni« in nesrečni posamezniki z zmedeno identiteto so najboljši bojevniki revolucije, ki jih pelje v diktaturo, saj v svobodi niso več zmožni poskrbeti sami zase brez vsemogočne, socialistične države, ki jim bo diktirala vsak korak njihovega življenja.

Nenazadnje daleč največ pravic na svetu LGBT osebe uživajo prav v najbolj kapitalističnih državah, medtem ko jih države, kjer vlada socializem, običajno precej zatirajo. Pa ne le njih, pač pa bolj ali manj celotno ljudstvo, ki morda v dobri veri verjame lepim sloganom in parolam, ki jih peljejo v pogubo.

Foto: Posnetek zaslona


Za revolucionarni prevzem oblasti pa je potrebno uničenje starega reda, vključno z zdravo pametjo, razumom in svobodo, na kateri temelji. In z revolucijo neizogibno pridejo tudi žrtve.

Žrtve ideologije


Žrtve niso nujno samo pobiti v revolucionarnem boju, če do njega pride. Že danes bojevniki z mavričnimi zastavami za seboj puščajo številne žrtve v obliki zavedenih mladih, ki se odločijo za nepovratne posege v svoje telo v obliki spremembe spola, pa takšnih, ki so zaradi vsiljevanja ideologije zmedeni glede svoje identitete in spolnosti ter v tem iskanju izvajajo eksperimente na lastnem telesu, ki jim povzročajo nepovratno škodo.

Prav ti »pohabljeni« in nesrečni posamezniki z zmedeno identiteto pa so najboljši bojevniki revolucije, ki jih pelje v diktaturo, saj v svobodi niso več zmožni poskrbeti sami zase brez vsemogočne, socialistične države, ki jim bo diktirala vsak korak njihovega življenja.

Paradoks: Pravice


Med javno komuniciranimi zahtevami so predvsem t. i. »pravice« LGBT oseb. Po sami definiciji se pravica enega posameznika konča tam, kjer se začne pravica drugega, v tem primeru otrok. Zahtevajo pravico do umetne oploditve samskih žensk in lezbičnih parov in spremembo spola na podlagi samoidentifikacije. Od lani pa so pridobili pravico do posvojitve otrok in sklepanja zakonske zveze.

Pri tem radi pozabljajo, da je institut zakonske zveze, posvojitve in umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo namenjen zaščiti otrok. Podobno je ločevanje sanitarij po spolu namenjeno zaščiti žensk in šibkejših. Vse to so tudi osebe, ki imajo svoje pravice, na katere pa borci za LGBT pravice radi pozabljajo.

Oziroma, če pogledamo širšo sliko, verjetno niti ne gre za to, da bi na pravice in dobrobit otrok pozabili, saj lahko teptanje njihovih pravic razumemo v kontekstu širše revolucije, uničenja obstoječega reda in boja za oblast.
Sobotna parada po ljubljanskih ulicah je bila tako bolj kot parada ponosa parada paradoksov. Srčno upam, da se jih bodo ljudje čim prej zavedli.

Paradoks: zatirana manjšina


Parade ponosa, ki so v tujini pogosto že med bolj obiskanimi dogodki leta, še vedno gradijo na zgodbi zatirane družbene manjšine. Kako je manjšina zatirana, če njej na čast marširajo najvišji predstavniki države, letos tudi v Sloveniji, v imenu katere svoje logotipe v mavrične barve barvajo največja svetovna podjetja, zastave izobešajo javne institucije, z njihovimi pravicami se ukvarjajo javne šole, pa je tudi svojevrsten paradoks.

Sobotna parada po ljubljanskih ulicah je bila tako bolj kot parada ponosa parada paradoksov. Srčno upam, da se jih bodo ljudje čim prej zavedli. Tako tisti, ki razmišljamo v skladu z normami civilizacije, kot tisti, ki razmišljajo in čutijo drugače. Manj kot bo takšnih paradoksov v prihodnje, lažje bomo v tej državi in družbi živeli vsi, tudi LGBT posamezniki. Posebej zanje si želim, da bi bilo teh paradoksov čim manj, saj je življenje že tako prednje postavilo težke izzive. Ni prav, da te njihove izzive zdaj nekateri še zlorabljajo in na njihovih hrbtih bijejo boj za oblast.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike