Papež ponovno pokazal, da pri bioetičnih vprašanjih ostaja neomajen

V italijanski provinci Benečiji se je ta teden zgodil zanimiv zaplet pri potrjevanju zakona, ki bi poenostavil dostop do samomora z zdravniško pomočjo. Gre za zakon, katerega namen je bil poenostaviti postopek po odločitvi ustavnega sodišča, ki je leta 2019 asistirani samomor deloma dekriminaliziralo, če so izpolnjeni štirje pogoji: (1) nepovratna patologija; (2) osebo pri življenju ohranjajo postopki za vzdrževanje življenja; (3) patologija, ki povzroča neznosno fizično ali psihično trpljenje; (4) oseba je sposobna izraziti svobodno in informirano privolitev. Benečija je bila prva italijanska regija, ki je razpravljala o lokalnem zakonu o asistiranem samomoru. V primeru potrditve bi zagotovila tisto, kar je ustavno sodišče pod določenimi pogoji priznalo kot pravico.

S predlagano »beneško« zakonodajo naj bi zdravstvene ustanove obvezali, da ocenijo prošnje za pomoč pri samomoru in postopek tudi izpeljejo. Nekateri bolniki namreč (kot redki primeri v Sloveniji) tovrsten postopek opravijo v Švici, čeprav je asistirani samomor, kot rečeno, v Italiji teoretično dovoljen. Vendar zakon, ki bi jasno določal, kdaj in kako se ga lahko izvaja, še ni bil sprejet ne na nacionalni ne na lokalni ravni. Na nacionalni ravni je predlog zakona trenutno na mrtvi točki v senatu (po mnenju mnogih je, kakor slovenski predlog, izrazito pravno neustrezen). Medtem je bil vsak posamičen primer zaupan v upravljanje posameznim lokalnim zdravstvenim ustanovam, postopka sta bila tako od sodbe ustavnega sodišča izpeljana samo dva.

Predlog zakona, o katerem so pravkar glasovali v Benečiji, je določal, da mora štiri omenjene zahteve in način njihovega izvajanja preveriti javni zdravstveni zavod v regiji, ki bi moral ustanoviti stalno multidisciplinarno zdravniško komisijo za obravnavo takšnih pacientov. Komisija bi se nato občasno dopolnjevala glede na potrebe posameznega pacienta. Zakon je predlagal tudi, da mora regionalna zdravstvena ustanova pacientu pomagati v vseh fazah in mu brezplačno zagotoviti smrtonosno učinkovino, pripomočke za njeno doziranje in potrebno zdravniško pomoč.

Ta zgodba je sedaj za nekaj časa zaključena: poslanci so o zakonu glasovali po členih, vendar že prva dva od petih nista prejela zadostne večine. Potrebnih je bilo 26 glasov, v obeh primerih jih je bilo 25. S tem je bil zakonu pravno gledano zadan precejšen udarec, saj se vrača na stopnjo odbora za zdravstvo, glede na zapleteno situacijo pa ni zagotovila, da se bo ta konkretni zakon še kdaj vrnil v glasovanje v regionalnem parlamentu.

Italijanski poskusi uvajanja samomora s pomočjo so seveda zanimivi tudi za Slovenijo. Pri nas je bil takšen zakon v parlamentarno proceduro vložen julija lani, naletel pa je na ostre odzive zdravniških organizacij.

Italija je na tem področju sicer v povsem drugačni situaciji: pri naših sosedih gre za zakonske poskuse udejanjanja sodbe ustavnega sodišča, pri nas pa bi šlo za »dodatni zakon«, ki bi obstoječemu zdravstvenemu sistemu dodal še »tovrstne storitve«, in to kljub težkim opozorilom, da bi tovrstna ureditev nasprotovala zdravniškim kodeksom ter povzročila nasprotja v naši zakonodaji.

V nobenem primeru pa ne gre za pozitiven razvoj dogodkov: evropske države nezadržno silijo v smer sprejemanja zakonov, ki bi morda res »rešili« določene hude primere, na dolgi rok pa se uvaja predvsem pasivna prisila k samomoru.

V nobenem primeru pa ne gre za pozitiven razvoj dogodkov: evropske države nezadržno silijo v smer sprejemanja zakonov, ki bi morda res »rešili« določene hude primere, na dolgi rok pa se uvaja predvsem pasivna prisila k samomoru, pri čemer bodo ljudje, katerih zdravljenje bo državo in svojce veliko stalo, sami čutili možnost, da se »odstranijo« s tega sveta in nehajo obremenjevati sistem in družino. V času, ko narašča število disfunkcionalnih družin, težkih bolezenskih stanj, predvsem pa v času razpadanja zdravstvenega sistema, zveni uvajanje možnosti asistiranega samomora še toliko bolj cinično.

Samo dva dni po tem, ko Benečija ni sprejela zakona o liberalizaciji samomora s pomočjo, se je papež Frančišek srečal z Massijem Gandolfinijem, najglasnejšim kritikom neuspelega beneškega zakonskega predloga. Gandolfini je Italijanom precej znan gospod, saj je obraz italijanskega boja za pravice nerojenih, ostro nasprotuje asistiranemu samomoru in evtanaziji, je ustanovitelj gibanja Family Day, zato pa je v italijanskih medijih tudi pogosto označen kot »ultrakonzervativec«.

Papež Frančišek je Gandolfinija toplo sprejel, in to celo izven dnevnega reda. Sveti oče je ponovil ostro obsodbo prakse splava in nadomestnega materinstva, izrazil je tudi skrb glede natalitetne zime.

Z vsem tem se je te dni v Italiji, nekoliko manj pa zunaj nje, pokazalo, kako konservativen zna biti sveti oče. Potem ko se je cela Cerkev nekaj tednov ukvarjala predvsem z vprašanji spolnosti in z njo povezanih blagoslovov, je papež ponovno pokazal, da je do določene meje odprt za »liberalizacijo« nekaterih vprašanj in tem v Katoliški cerkvi, pri drugih, bioetičnih, pa ostaja neomajen. Pri oznanjanju katoliškega nauka glede odnosa do človeškega življenja denimo vztraja tudi za ceno medijskega pogroma, ki sledi javni podpori večini nevšečnemu borcu za pravice nerojenih in ranljivih.