Papabili

Papež Frančišek, ki od leta 2013 vodi Katoliško Cerkev, se je v nedeljo, 23. marca, vrnil nazaj v svojo rezidenco: Casa Santa Marta. Po naključju sem ga videl, ko se je peljal mimo mene v malem, belem in skromnem fiatu. Mimoidoči, ki so ga videli, so klicali: »Papa! Papa!« Papež je pomahal v pozdrav.

Papež je bil videti utrujen: sedel je v sprednjem sedežu in imel nosne cevke oziroma kanile. V svoj dom se je vrnil po 38-dnevnem zdravljenju v rimski bolnišnici Gemelli, kjer se je zdravil za obojestransko pljučnico. Zdravnik, ki je vodil njegovo zdravljenje, dr. Sergio Alfieri, je v intervjuju z italijanskim časopisom Corriere della Sera omenil, da je imel sveti oče dva trenutka, ko je bil blizu smrti.

Na novinarski konferenci v bolnišnici je Alfieri poudaril, da je papeževo najnevarnejše obdobje mimo. Sledi okrevanje v njegovi rezidenci, kjer ne sme sprejemati gostov in se mora izogibati sestankom ter delu.

Pri sebi ima tudi 24-urno zdravstveno oskrbo in nadaljuje z dihalno in gibalno terapijo. Ponoči ima hiperbarično kisikovo terapijo, ki se čez dan zmanjša.

Kljub temu, da je sveti oče preživel svojo preizkušnjo v bolnišnici, se je »kolesje« Vatikana zbudilo in se že govori o t. i. »papabilih«, torej o kardinalih, ki bi v primeru papeških volitev bili verjetneje izvoljeni.

Kdo so tako imenovani »papabili«?

Péter Erdő – močan evropejski kandidat

Vodenje papeža Frančiška je znano kot liberalno, reformno in sprejemajoče do ljudi, ki so bili v preteklosti odmaknjeni na rob družbe; na primer, ločeni pari in istospolno usmerjeni.

Za nekatere konzervativnejše člane Cerkve je to trn v peti iz teoloških, političnih in osebnih razlogov. Veliko je tudi takšnih, ki si želijo vrnitev tradicionalne latinske maše v življenje župnij in vesoljne Cerkve ter trši pristop do nekaterih teoloških in političnih vprašanj.

Zato se vedno pogosteje omenja kardinala Pétra Erdőja, nadškofa Esztergoma-Budimpešte in primasa Madžarske, kot »sredinsko-desnega« kandidata.

Kardinal Erdő se je rodil leta 1952 v Budimpešti in je tako za kardinala še relativno mlad. Izhaja iz družine katoliških intelektualcev, kar se je pokazalo tudi v njegovi bleščeči akademski karieri.

Leta 1976 (eno leto po prejemu duhovniškega posvečenja) je doktoriral iz teologije, štiri leta kasneje pa še iz kanonskega prava. Ravno na področju cerkvenega prava je objavil več kot 250 člankov in 25 knjig.

Bil je tudi aktiven v pastorali: dve leti je deloval v župniji, leta 1999 je bil imenovan za škofa, tri leta kasneje pa za nadškofa. Za kardinala ga je leta 2003 imenoval Janez Pavel II.

Dva mandata je opravljal funkcijo predsednika Madžarske škofovske konference in predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc.

Kardinal Erdő je s svojo zmerno konservativnostjo privlačna izbira za desno stran, ne da bi preveč odbijal levo.

Matteo Maria Zuppi – očiten naslednik dediščine papeža Frančiška?

Kardinal Matteo Maria Zuppi, nadškof Bologne in predsednik Italijanske škofovske konference predstavlja za nekatere očitnega »papabila«, ki bi nadaljeval z vodenjem kot ga ima papež Frančišek.

Kardinal Zuppi, rojen leta 1955 v Rimu, je že kot dijak sodeloval v skupnosti Sant'Egidio (skupnost svetega Egidija), kjer je aktiven še danes. Sant'Egidio je mreža skupnosti, ki je sedaj razširjena v 70-ih državah in se osredotoča na pomoč revnim ter zoperstavljenim skozi molitev in prostovoljstvo. Podobno kot je bil papež Frančišek, je tudi kardinal Zuppi »ulični« duhovnik.

Po študiju filozofije in humanistike na rimski univerzi Sapienza je 22-letni Matteo Zuppi vstopil v semenišče. Kasneje je na Papeški Lateranski univerzi pridobil diplomo iz teologije in bil leta 1981 posvečen v duhovnika.

Kot duhovnik je služboval v rimski baziliki Santa Maria in Trastevere. Leta 2012 je postal rimski pomožni škof, tri leta kasneje pa nadškof v Bologni. Leta 2019 ga je papež Frančišek povzdignil v kardinala; tri leta kasneje pa je prevzel funkcijo predsednika Italijanske škofovske konference. Deluje tudi kot sodnik Vrhovnega sodišča v Vatikanu.

Nekajkrat je bil delegat papeža Frančiška, še posebej v času vojne v Ukrajini: večkrat se je srečal z Zelenskim in je potoval tudi v Rusijo, da bi spodbudil mirovna pogajanja. Podobna potovanja je opravil v Peking in Washington.

Zaradi svoje dinamičnosti, pastoralne izkušenosti in naklonjenosti, ki jo uživa s strani papeža Frančiška, predstavlja enega izmed verjetnejših kandidatov za Petrov sedež.

Pietro Parolin – spreten diplomat in politik

Kardinale imenuje papež in papeža izvolijo kardinali, iz česar se lahko sklepa, da bo naslednji papež bolj podoben kot pa drugačen papežu Frančišku.

Tudi kardinal Pietro Parolin, sedanji državni tajnik Vatikana, je eden izmed kandidatov, ki bi verjetno ohranili zapuščino papeža Frančiška. Kardinal Parolin se je rodil leta 1955.

Že pri 14 letih je vstopil v semenišče, leta 1980 pa je prejel duhovniško posvečenje.

Tri leta kasneje je vstopil v Papeško akademijo, kasneje pa je uspešno dokončal študij kanonskega prava na Papeški univerzi Gregoriana in postal diplomat Svetega sedeža. Najprej je deloval v Nigeriji in Mehiki, pozneje pa je postal strokovnjak za Bližnji vzhod in Azijo.

Predvsem se je zavzemal za izboljšanje odnosov med Izraelom in Palestino ter za izboljšanje bilateralnih odnosov z Vietnamom. Igral naj bi tudi pomembno vlogo v dialogu med katoliško Kubo in ZDA v času Obamove administracije.

Leta 2013 je bil imenovan za državnega tajnika Vatikana, kar pomeni, da je drugi najvplivnejši mož v Vatikanu. Papež Frančišek ga je leta 2014 povzdignil v kardinala.

Kot državni tajnik in izkušen diplomat uživa precejšen vpliv v Katoliški Cerkvi, zaradi česar ima nedvomno dobre možnosti za izvolitev. Hkrati pa njegovo diplomatsko kariero mnogi vidijo kot razlog proti izvolitvi, saj naj bi mu primanjkovalo pastoralnih izkušenj, ki naj bi jih papež kot vrhovni pastir Cerkve moral imeti.

Luis Antonio Tagle – bo naslednji papež vladal dlje?

Kardinal Luis Antonio Tagle, prefekt Dikasterija za evangelizacijo, se je rodil leta 1957 na Filipinih in je s 67 leti najmlajši izmed omenjenih kandidatov. Za sabo ima impresivno akademsko in cerkveno pot.

Študiral je filozofijo in teologijo v Manili, leta 1985 pa je odšel v Washington na študij sistematične teologije, kjer je leta 1991 doktoriral s »suma cum laude«, ki je najvišja možna ocena.

V semenišču v Imusu je bil rektor ter profesor teologije in filozofije; sodeloval je tudi v škofovski konferenci in Federaciji azijskih škofovskih konferenc.

V duhovnika je bil posvečen leta 1982, nekaj časa je služboval kot župnik in kot duhovni vodja v semenišču v Imusu. Leta 2011 je postal nadškof Manile, leto kasneje pa ga je Benedikt XVI. povzdignil v kardinala.

Zasedal je precej pomembnih položajev, eden izmed pomembnejših je bil položaj predsednika Caritas Internationalis, ki ga je prevzel leta 2015.

Povezan je z ZDA, preko svoje matere pa s Kitajsko, zato ima močan političen profil. Poleg tega je dinamičen in usklajen s papežem Frančiškom, kar ga dela za zelo privlačnega kandidata.

Res pa je, de je s svojimi 67 leti mlad kandidat, saj bi tako Petrov sedež lahko zasedal dlje časa in s tem pustil močan pečat. Za nekatere je to gotovo razlog proti njegovi izvolitvi. A če pogledamo na pontifikat papeža Janeza Pavla II., vidimo, da tudi to ni nemogoče. A ne smemo prezreti dejstva, da mnogi po pontifikatu ne-evropskega papeža Frančiška spet vidijo čas za evropskega ali pa celo italijanskega papeža. 

Kaj zdaj Cerkev potrebuje?

Ob premišljevanju, kdo bi lahko bil naslednji papež, se razumno postavi še dodatno vprašanje: kaj zdaj Cerkev potrebuje in katero smer naj ubere?

Iz pogovorov z duhovniki ter na podlagi izjav, ki jih lahko najdemo v različnih rimskih medijih, smo poskušali izluščiti nekaj misli, ki nakazujejo pogled na prihodnost Cerkve. Marsikdo poudarja, da je utopično misliti, da bi zgolj nekakšen konservativizem rešil Cerkev pred nevarnostmi, ki jih prinaša današnji čas in svet.

Papež Frančišek je po prepričanju mnogih odločno nakazal novo smer v Cerkvi, ki kliče k odprtosti in pogledu v prihodnost. Po korakih, ki jih je Cerkev v obdobju tega pontifikata naredila, lahko rečemo, da poti nazaj ni. Odprto vprašanje ostaja, ali bo prihodnji papež ostal tu, kjer smo sedaj, ali pa bo naredil nove korake naprej.

Kljub želji po večji trdnosti ne smemo pozabiti, da trdnost ne pomeni vztrajanja pri nekem konceptu, ki je vedno omejen, ker je človeški, ter je narejen za določen čas in prostor. Edina prava trdnost za Cerkev je v vztrajanju pri Kristusovem evangeliju, ki nikoli ne zastara in je vedno nov in svež.

Papež Frančišek je ravno v tem največ prispeval Cerkvi, saj jo stalno spominja, da noben princip, nobena filozofija, noben zakon in nobena človeška avtoriteta ni večna, absolutna in neomejena. Edini, ki pa to je, je Kristus in njegov Evangelij.

V času zadnje sinode je bilo večkrat poudarjeno, da je resnica v skupnem iskanju. Iskati resnico pomeni dovoliti odprto in iskreno debato. 

Ne gre pa mešati odprtosti z iskanjem kompromisov tam, kjer bi to bilo proti resnici: »Cerkev se mora jasno zavedati, da tu ne gre za resnico, ki bi jo ona sama sebi postavila; ampak za zaklad, ki ga je prejela in ga iz roda v rod prenaša naprej. Iskanje kompromisov bi pomenilo žrtvovanje resnice,« je dejal eden izmed sogovornikov.

Rešitev za Cerkev torej ni niti v vračanju v preteklost niti v nekakšnem slepem tekanju naprej: »Pač pa v tem, da se držimo tega, kar je Kristus sam zapustil Cerkvi. Ravno njegovo izročilo moramo vedno znova postavljati v čas in prostor in se tako pravzaprav nikoli ne postara.« S temi besedami je nekdo povzel vlogo Cerkve, ki naj bi bila po eni strani vedno sveža in aktualna, a po drugi nikoli ločena od njenega temelja.

Koraki, ki jih bo naredil naslednik papeža Frančiška, bodo pokazali, ali se bo Cerkev razvijala in rastla ozirajoč se v prihodnost ne da bi zapustila svoje dolžnosti do resnice, ali pa se bo želela vrniti v nekakšno »trdnost« preteklosti.