Padec berlinskega zidu je del nasmeha zgodovine

Padec berlinskega zidu je del nasmeha zgodovine, ki ga je doživela moja generacija. Spominjam se mojega tasta, ki je tisti dan rekel: "Nisem verjel, da je to mogoče. Odslej bom hvalil Boga za vsak dan, ki ga bom še doživel."

Pomembno je, da so sile slovenske pomladi razumele politično razrahljano situacijo v Evropi in se odločile, da jo izkoristijo za uresničitev največjega političnega cilja slovenskega naroda - demokratično in samostojno slovensko državo. Še bolj pomembno pa je, da so s to idejo zmagale prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, dobile zanjo dodatno in plebiscitarno potrditev na referendumu in jo na koncu, pripravljene na vojno, uspešno uresničile.

Pomembno je, da je padla z zidom, oziroma za njim, železna zavesa od Baltika do Jadrana. Berlinskega zidu nimamo več, imamo pa nov zid v Ukrajini. Mentalne in vedenjske zavese pa še vedno padajo, v Sloveniji sorazmerno počasi.

Smo pred medgeneracijsko odgovornostjo, da ne pride do diskontinuitete evropskega projekta.

V tistem času sem imel priliko srečati voditelje, kot so bili Helmut Kohl, Alois Mock, Margaret Thatcher, Jacques Chirac, ... ki so imeli jasne vizije in smisel za zgodovino, pa tudi izkušnje s tem ali drugim totalitarizmom.

Sedaj prevzema oblastne vloge nova generacija, ki teh izkušenj nima. Smo pred medgeneracijsko odgovornostjo, da ne pride do diskontinuitete evropskega projekta.

Doživel sem razdeljeno Evropo in take slike ne bi rad nikoli več gledal. Rad pa bi videl, da bi naše mlade generacije v šoli na verodostojen način izvedele, zakaj je prišlo do padca berlinskega zidu, do kolapsa komunizma ter kako in zakaj se je zgodila slovenska osamosvojitev. Če tega ne bomo vedeli, tudi ne bomo vedeli, kaj je treba braniti v prihodnosti.

[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]