Oživljanje SFRJ v malem

Pred dnevi je skupina poslancev s prvopodpisanim Draganom Matićem (SMC) vložila zakon, ki predvideva ustanovitev urada za narodne skupnosti pripadnikov nekdanje SFRJ in naj bi urejal predvsem njihovo financiranje. Argumentacija predlagatelja se je v petkovi parlamentarni debati vrtela okrog človekovih pravic; zapostavljanja pravic priseljencev iz bivše SFRJ in podobnih floskul na ravni užaljenega cepetajočega otroka, ki hoče izsiliti svoje, čeprav za to nima nikakršne podlage.

Manjšinske pravice

Republika Slovenija priznava manjšinske pravice dvema avtohtonima narodnima skupnostma – italijanski na primorskem in madžarski v Prekmurju. Po urejenosti manjšinskih pravic Slovenija sodi med države, ki imajo manjšinsko zakonodajo urejeno nadpovprečno dobro. Omenjeni dve skupnosti sta manjšini, ker sta avtohtoni na svojem območju in sta ostali zunaj svoje matične države zaradi političnih razlogov. Ponavadi je ta politični razlog potek razmejitve, kot je tudi to razlog pri dveh manjšinah v Sloveniji.

Enačenje manjšin in ekonomskih migrantov popolnoma zgrešeno in izključno politično motivirano.

Pripadnik manjšine vs. priseljenec

Komunistični režim se je trudil razbiti narodnostne strukture posameznih republik s spodbujanjem preseljevanja. Slovenija je bila za ostale republike vedno privlačna, saj je imela najvišji ekonomski standard. Tako so v novo nastala mesta, ki so zrasli bolj iz ideologije, kot realne ekonomske koristi, prihajali v tisočih. V iskanju dela in boljšega standarda. Drugemu valu smo bili priča tekom vojne na Balkanu v devetdesetih, ko so prebivalci iz vojnega območja bežali v Slovenijo. Tudi zato, ker so imeli tukaj že sorodnike iz prvega, povojnega vala preseljevanja.

Čas njihovega bivanja jih ne dela manjšine, kajti razlog njihove priselitve ni manjšinski. Italijanska in madžarska etnična skupnost se ni priselila na slovensko ozemlje, ampak so se meje slovenskega ozemlja spremenile tako, da so se znašli na slovenskem ozemlju. Zato je enačenje manjšin in ekonomskih migrantov popolnoma zgrešeno in izključno politično motivirano.

Primerjava pravic

V Sloveniji živimo Slovenci in pripadniki drugih narodov. Vsi pa smo (vsaj v veliki večini) slovenski državljani. In tako uživamo enake pravice. Ena od teh pravic je tudi, da ohranjamo kulturo, da se kulturno udejstvujemo. Sedanji predlog zakona pravi, da ti priseljenci iz bivše SFRJ potrebujejo pri tem poseben status; posebno, ločeno podporo države. Zakaj? Zakaj naj bi to potrebovali? Ekonomski migranti po celotnem svetu, tudi Slovenci v tujini, morajo svoje organizacije financirati pod enakimi pogoji kot vsi ostali državljani tiste države oz. jim pri tem pomaga matična država.

Pripadniki drugih narodov že dobro izkoriščajo svoje pravice, ki jih imajo kot slovenski državljani. Sploh jim to uspeva pri ustanavljanju kulturnih nevladnih organizacij. Tako obstaja Zveza srbskih društev, ki združuje 16 društev. Od leta 2003 do danes je za svoje kulturno udejstvovanje prejela 115.000 € davkoplačevalskega denarja. Samo ljubljanski srbski društvi sta v istem obdobju prejeli 230.000 €. Potem Makedonska zveza društev, 93.000 €. Albansko društvo: 66.000 €, Hrvaška zveza društev 36.000 €. Absolutna zmagovalka pa je Bošnjaška kulturna zveza, ki je skupno prejela 808.000 € evrov. Največji financerji pa sta pri vseh Ministrstvo za kulturo in Javni sklad za kulturne dejavnosti.

Pri tem, da se pri zadnjem razpisu Ministrstva za kulturo za obdobje 2014 do 2017 denarja za Akademsko folklorno skupno France Marolt ni našlo denarja. Z argumentom, da je »kvalitativna presežnost te skupine v zadnjih letih manj izrazita«. Prav tako se ni našlo denarja za društvo godalnega orkestra Slovenske filharmonije in akademskega pevskega zbora Tone Tomšič ter še marsikatero drugo organizacijo, ki se ukvarja s slovensko kulturo.

Ta predlog zakona je zgolj še en prikaz tega, kar nam slovenska levica, sedeča na ramenih prejšnjega sistema, vedno znova dokazuje: slovenski narod je ne zanima; se ne borijo zanj, ne sprejemajo zakonov zanj, ampak s ciljem lastnega blagostanja in ohranitve na oblasti.

Večinski del slovenskega naroda pa zaradi politične korektnosti, strahu pred zmerjanjem z nacionalizmom, prevečkrat ostane tiho.