Osamosvojitelje lahko upokoji samo tisti, ki jih je izbral: ljudstvo

Vir: Pixabay
Prisotnost osamosvojiteljev v slovenski politiki in na ostalih vplivnih in odgovornih funkcijah marsikoga moti, in mnogi se aktivno zavzemajo za to, da bi jih iz sfere vpliva odstranili. Tako je Tomaž Vesel pred časom izjavil, da je osamosvojitelje treba upokojiti, podobna stališča je ob predstavitvi svoje novoustanovljene stranke zavzel tudi Jure Leben, ki se je Janezu Janši sicer vljudno, a z očitnim sarkazmom zahvalil za pretekle zasluge, in ga hkrati pozval, da odide, ker je čas za nove ljudi v politiki.



Mnenj je sicer toliko, kot je ljudi, a protiosamosvojiteljsko, pa tudi protiosamosvojitveno razpoloženje se v režiji velikega dela leve politike in njej sorodnih medijev eksponentno povečuje. Takšni družbeni trendi so nelogični, predvsem pa so zelo škodljivi. Razumljivo in legitimno je, da nekomu nekdo pač ni všeč. A žal vse skupaj prerašča že v nastrojenost proti lastni državi ter proti demokraciji.


Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.




Protiosamosvojiteljsko, pa tudi protiosamosvojitveno razpoloženje se v režiji velikega dela leve politike in njej sorodnih medijev eksponentno povečuje.

Levičarji hočejo lustracijo osamosvojiteljev?


Realno gledano so osamosvojitelji vodili veliki projekt, ki je ljudem Slovenije omogočil, da so si izbojevali demokracijo. In ironično od teh ljudi že 29 let dobivajo večinoma klofute. Lahko naštejemo mnogo osamosvojiteljev, ki so danes neupravičeno nezaželeni. Tiste, ki še niso pokojni ali se iz cirkusa slovenske politike še niso umaknili, je treba zamenjati, pravi levica.

Osamosvojitelji lustracije niso izvedli. Zdaj so sami deležni nekakšne lustracije s strani centrov moči levega ozadja; "novi obrazi" in levi mesije tako arbitrarno in brez utemeljenih razlogov odločajo, kdo naj sodi v politiko in kdo ne. Precej skregano z logiko demokracije, v kateri politiko kroji tisti, ki ima za to mandat ljudstva, in precej blizu logiki prejšnjega sistema.

Reinkarnacije slednjega so očitno še kako žive. Dejstvo je, da nas je osamosvojitev vsaj v začetku prestavila iz na propad obsojenega in z našo kulturo nekompatibilnega družbenega sistema nazaj na pot, po kateri smo hodili že stoletja: na pot srednjeevropske kulture in evropske primerljivosti v razvoju in kakovosti življenja.
Osamosvojitelji lustracije niso izvedli. Zdaj so sami deležni nekakšne lustracije s strani centrov moči levega ozadja

Centri moči levega ozadja in progresivnega "novega razreda"


A v tem oziru Slovenija nikoli ni mogla (ali smela) v polnosti zaživeti, saj vzvodi moči in družbeni podsistemi niso bili dani v upravljanje ljudstvu, pač pa so po načelu Đilasovega "novega razreda" v veliki večini ostali v rokah bioloških in duhovnih naslednikov nosilcev prejšnjega režima. Ne govorim le o kapitalu in politiki, pač pa tudi o medijih, nevladnikih itd., skratka o politično pogojenem kadrovanju vse do nivoja najnižjega aparatčika v najnepomembnejši instituciji. Kdor je naš, je pač naš. In osamosvojitelj ni naš, ker nas je hotel spraviti z oblasti, ki nam pripada, bi rekli nekateri.

Upokojevanje osebnosti, povezanih z osamosvojitvijo, gre z roko v roki z upokojevanjem vrednot osamosvojitve, torej lastne državnosti in demokracije. Bi se na primer Angleži odpovedali Veliki listini svoboščin? Ne le na deklarativni ravni, takšno razpoloženje je občutno tudi v praksi. Nad vrednotami osamosvojitve v javnosti prevladujejo vrednote tistih, ki se istovetijo z Žižkovim "orientalskim despotizmom", cepljenim s komunizmom in začinjenim s slovensko verzijo woke ideologije. Progresivni jugonostalgik je tako postal večji frajer od osamosvojitelja. Težava je, da mediji to razpoloženje širijo tudi na sredino.

Smo, na primer, država z bujnimi LGBT paradami, zmagovita SV pa parade ne sme imeti, češ da je to znak militarizma, s katerim Slovenci naj ne bi imeli nič, in morali bi nas biti kar malo sram, da jo imamo; JLA pa je bila seveda kul, v pesmih še vedno marsikdo prisega diktatorju in po njem želi imenovati ulice. V Avstriji to verjetno ne bi šlo skozi.

Kateri narod razen Slovencev še poveličuje vojsko, ki ga je napadla, in ga je celo sram, da jo je porazil? Paradoks brez primere. "Umetnik", ki gardiste zmerja z izdajalci, hkrati poveličuje prejšnji režim; leva politika se poklanja morilcem tipa Kardelj, ki so lastnemu narodu za več desetletij nataknili zanko za vrat, osamosvojitvenih proslav pa se na daleč izogibajo.

Prihaja druga faza osamosvojitve?


Pa ne zato, ker bi se bali srečati Janšo, temveč zato, ker Slovenija ni njihova intimna opcija. In tudi nikoli ni bila. Ti ljudje so globoko navezani na čase in strukture, ki so jim omogočili neomejeno moč in oblast. Osamosvojitev pa jim po svojem demokratičnem počelu hoče odvzeti te privilegije, zato je varuhi in dediči diktature ne sprejemajo. Takšen odnos do sebe ni zdrav, in tega verjetno ni potrebno podrobneje razlagati.

Nekateri menijo, da Slovenija potrebuje drugo fazo osamosvojitve: najprej smo se osamosvojili od Jugoslavije (a na žalost ne od njenega načina delovanja), sedaj se moramo osamosvojiti še od prevladujočih struktur, ki jugoslovanski poslovni model uveljavljajo v sedanjosti.

Če poenostavim, gre pri napadih na osamosvojitelje in pri zanemarjanju pomena osamosvojitve le za preprost in kristalno jasen, a skozi oči demokrata bizaren boj za moč. To je nujno potrebno preseči. Vrednote DEMOS-a ne sodijo na smetišče zgodovine, pač pa predstavljajo edini možen trden temelj svetle prihodnosti. Je to politika sposobna sprocesirati? S(m)o državljani sposobni tega miselnega preskoka? In predvsem, nam je še dovolj mar?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
13
Mohorjevo v Renčah
17:00 - 22:30
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59