Omehčanje Turčije na NATO parketu posledica Erdoganove domače politične preračunljivosti

NATO se bo še širil, v svojo družbo bo sprejel tudi Ukrajino. Tako bi lahko strnili bistvo vrha severnoatlantskega zavezništva, ki se v teh dneh odvija v litovski Vilni. Ni skrivnost, da imajo članice na razvoj zavezništva različne poglede, včasih prihaja tudi do situacij, ko države z zastopanjem svojih parcialnih interesov šibijo moč zavezništva. A trenutno razpoloženje kaže na poenotenje na minimalnih skupnih imenovalcih za določitev smernic na bistvenih področjih.

V ospredju pričujočega vrha so tri teme. Kot temeljno naj izpostavim področje investicij. Jasno je, da bodo izdatki morali narasti za vse članice, obenem pa bo potrebna prerazporeditev finančnih bremen. So države, ki vlagajo neprimerno več kot druge, in so države, ki so deležne varnosti na račun vlaganj drugih.

NATO se bo še širil

Druga pomembna tema so načrti za širitev in obrambo ozemlja. Za ta namen naj bi NATO sile neposredno pod svojim poveljstvom povečal kar za sedemkrat, kar bi skupno znašalo okoli 300.000 pripadnikov v visoki pripravljenosti, ki bodo po pričakovanjih razporejeni predvsem na vzhodni meji zavezništva. Glede na trenutno dogajanje v nekdanjem sovjetskem prostoru je takšna odločitev smotrna, saj bi takšna vojaška sila predstavljala močan dejavnik odvračanja morebitnih agresiji z vzhoda (kot bomo videli, ne nujno ruskih).

Še na tiste zažgane Korane je pozabil, da bi se Bruselj le hotel pogovarjati o rehabilitaciji turškega vstopa v EU. To pa je seveda pogojeval z vstopom Švedske v NATO.

Tretja pa je seveda Ukrajina in njena pridružitev zavezništvu. Ker zaradi lastnih pravil NATO v času vojne napadene države ne more sprejeti, saj bi to pomenilo, da bi v vojno vstopilo celotno zavezništvo, pa bo, kot je povedal generalni sekretar Stoltenberg, Ukrajina definitivno v zavezništvo vstopila po vojni.

Kako ostati izven vojne?

V strateškem smislu ta obljuba pomeni, da Zahod v tem trenutku pričakuje dokončno odstranitev ruskega vpliva iz Ukrajine, v političnem smislu je to signal, da namerava Zahod Ukrajino podpirati do zmage, v smislu realnosti pa nas to postavlja pred veliko dilemo: Ukrajina bo za vstop v NATO morala bodisi popolnoma pregnati okupatorske sile za mednarodno priznane meje iz leta 1991, vključno s Krimom, ali pa se bo morala pravno odpovedati delu svojega ozemlja.

To sta edina načina, da ukrajinski vstop v NATO v vojno, ki bi lahko postala svetovna in/ali jedrska, ne potegne tako rekoč celotnega Zahoda. O gotovem vstopu Ukrajine v zavezništvo v doglednem času je v tem trenutku še prezgodaj govoriti, je pa retorika zahodnih voditeljev jasen signal, v katero smer se bo država obrnila v prihodnje.

Novi obraz Erdogana

Eden glavnih zagovornikov napovedane širitve zavezništva na vzhod pa je presenetljivo turški predsednik Erdogan, ki je pred dnevi prijateljsko sprejel Zelenskega in mu ponudil neomajno podporo pri tem podvigu, prav tako tudi v boju proti okupatorju. Erdogan, poleg Orbana gotovo najbolj kontroverzna figura med voditelji držav Nata, ima za takšne poglede nedvomno močne interese.

Njegov skorajšnji volilni neuspeh je nakazal spremembo politične klime v Turčiji, kjer se družba vse bolj nagiba v smeri Zahoda, torej tudi evroatlantskih integracij. Visoka inflacija in gospodarske težave so znak, da Turčija ne more več sama igrati vloge regionalne velesile, povezovanje z Zahodom pa ji prinaša določene prednosti na ekonomskem in varnostnem področju.

Z vstopom v zavezništvo Švedska izgubi nevtralnost, pridobi pa ugodnost petega člena.

Ponovno zbliževanje in izboljšanje odnosov z EU in zvezo NATO je torej Erdogan uporabil za lastno konsolidacijo, obenem pa bo Turčija kot članica lažje širila oziroma ščitila svoje interese v regiji. Ne pozabimo, če se zmanjša vpliv Rusije v Črnem morju, se poveča vpliv NATA, v konkretnem primeru Turčije.

Na drugi strani Turčija meji z Iranom, s katerim gojita sicer spoštljive odnose, a slednjemu je v zadnjih dveh desetletjih uspelo v dobršni meri obvladovati Irak in Sirijo, prav tako turški sosedi. Ne pozabimo, tudi tam trenutno poteka meja med kitajsko-rusko-iranskim blokom in Zahodom in Turčija je začela izgubljati regionalno tekmo.

Novi Erdoganov obraz je videti kot obraz pravega zahodnega voditelja. Popolnoma je obrnil ploščo iz časa nedavne volilne kampanje, kjer je zagovarjal suverenizem in razplamteval protievropska čustva. Še na tiste zažgane Korane je pozabil, da bi se Bruselj le hotel pogovarjati o rehabilitaciji turškega vstopa v EU. To pa je seveda pogojeval z vstopom Švedske v NATO.

In uspelo mu je: Švedska je spremenila svoje protiteroristične postopke ter začela ponovno dobavljati orožje Turkom, EU je pokazala voljo po ponovni otoplitvi odnosov, Erdogan pa je »požegnal« švedsko pridružitev.

Švedska za NATO ni bistvena

Trši oreh zaenkrat predstavlja madžarski premier Orban; ta od Švedske zahteva »spremembo odnosa« do Madžarske. Res je, da je ultra levo-liberalna Švedska v zadnjih letih redno in močno udrihala po iliberalni madžarski demokraciji, in Orban se je odločil za potezo v slogu Erdogana. Madžarska ratifikacija pridružitve nove skandinavske članice je preložena na jesen.

Pokazalo pa se je, da Orban ne goji več tako ekstremno prokremeljskih nagnjenj, kot jih je bilo opaziti ob začetku ruske agresije: Finska, ki je kot mejna država za zavezništvo ključnega pomena in je s pridružitvijo zvezi NATO ruskim željam zadala precej večji udarec, kot bi to veljalo za Švedsko, je njegovo privoljenje dobila dokaj hitro.

V tekmi Zahoda s Kitajci strogo vojaško gledano ključna sektorja predstavljata Pacifik, kjer glavno težo nosijo Američani, in pa meja evropskih držav z Rusijo. Tudi slednja je namreč postala nič drugega kot kitajski proxy.

Pomen Švedske same za zavezništvo tako ni bistven. Država že dolgo sodeluje z NATO, prav tako uporablja zahodno standardizacijo. Z vstopom v zavezništvo Švedska izgubi nevtralnost, pridobi pa ugodnost petega člena. Glede na dejstvo, da nevtralnost ni zagotovilo za mir, je to zanjo precejšnja pridobitev. Obenem pa NATO pridobi zavidanja vredno (naborniško popolnjeno) bojno silo s sodobno tehnologijo.

Proti Kitajcem, ne proti Rusom

Če potegnemo črto: NATO je stopil na pot reform in konsolidacije, s čimer je začel ponovno dobivati smisel. Zahod se torej prebuja in v resnici ga je prebudila Kitajska. V prihodnosti bomo priča širjenju vpliva in utrjevanju meja, lahko bi rekli, da nas čaka neke vrste militarizacija, ki pa je v tekmi s Kitajsko potrebna. Naj zapišem, da za namen odvračanja, in upam, da ne za kaj hujšega.

V tekmi Zahoda s Kitajci strogo vojaško gledano ključna sektorja predstavljata Pacifik, kjer glavno težo nosijo Američani, in pa meja evropskih držav z Rusijo. Tudi slednja je namreč postala nič drugega kot kitajski proxy in za zmanjšanje vpliva te naveze Zahod potrebuje tudi zvesto, a močno Turčijo, ki Zahodu odpira vrata v Srednjo Azijo. Nemci imajo tam svoje načrte, a o tem kdaj drugič.