Od samostojnosti in enotnosti do okopavanja vedno manjšega vrtička. Bodo vstali iz megle irelevantnosti?

Za nami je 26. december, praznik, ko se spominjamo plebiscita za neodvisnost Slovenije. Ironijo, da se plebiscita spominjamo na dan razglasitve rezultata in ne na dan, ko se je dejansko zgodil, pustimo za kdaj drugič, saj to ni edini praznik, ki se zdi datumsko zgrešen.

Dan samostojnosti je prav prva vlada Janeza Janše razširila v dan samostojnosti in enotnosti. Narod je bil enoten – enotno si je želel samostojne Slovenije. Politika manj. Še pred volitvami leta 1990 smo poslušali, da je ključna razlika med Demosom in reformiranimi komunisti to, da Demos želi samostojnost, oni pa ne. A tudi Demos ni bil povsem enoten. Bil je pravzaprav pahljača celotnega političnega spektra, ki ga pozna demokratični svet, od Krščanskih demokratov, do socialdemokratov liberalcev in Zelenih.

Je pa Demos znal stopiti skupaj in se poenotiti, ko je šlo za ključno stvar – osamosvojitev. Redko kateri narod se lahko pohvali s tako briljantno izpeljano ustanovitvijo lastne države, od legitimno izpeljanega plebiscita z izjemno večino, do zmage v kratki vojni, v kateri nismo zagrešili vojnih zločinov in tako še danes kot narod nimamo do nikogar zgodovinskega dolga, razen do samih sebe.

Razumeti, kaj je bistveno, ne kdo je to

Lojze Peterle rad poudarja, da takrat ni bilo pomembno, kdo bo prvi, ampak kaj bo prvo. A ko je bilo to prvo doseženo, je tudi Demos hitro razpadel in ko smo uspeli vstopiti še v Evropsko unijo, NATO,  Schengen in evroobmočje, se zdi, da se je precej poudarilo brezciljno tavanje in okopavanje lastnih vrtičkov, ki so iz leta v leto manjši, njihov začetek pa ima izvor že v razpadu Demosa.

Učbeniški primer takšnega vrtičkarstva vidimo med slovenskimi evroposlanci Evropske ljudske stranke, ko se za večino njih zdi skoraj nepredstavljiv izziv, da bi stopili skupaj in se poenotili okoli kakšnega vprašanja Evropske unije.

Teh izzivov, ki bi morali biti »prva stvar«, pa danes v Evropi ne manjka. Po svoje živimo v podobno prelomnih časih, kot smo jih doživeli pred 34 leti, le da se tega ne zavedamo na tak način.

Danes se postavljajo temelji družbenih sprememb, ki jih narekuje zeleni prehod. Ali bo ta pravičen, smiseln in racionalen ali pa bo pomenil razslojevanje med elito, ki bo z njim obogatela, in narodom, predvsem srednjim razredom, ki bo zaradi njega obubožal, se odloča danes. Mnogo tega, kar se sprejema, gre v sumljivo napačno smer.

Danes se postavljajo temelji družbenih sprememb, ki jih narekuje zeleni prehod. Ali bo ta pravičen, smiseln in racionalen ali pa bo pomenil razslojevanje med elito, ki bo z njim obogatela, in narodom, ki bo zaradi njega obubožal, se odloča danes.

Danes živimo podobno prelomne čase

Danes so na preizkušnji temelji družbe. Bomo uspeli zaščititi življenje od spočetja do naravne smrti, postaviti družino na ustrezno mesto v družbi, brez izključevanja manjšin, a ob zavedanju, da je tako z vidika zaščite najšibkejših – žensk in otrok, kot družbe, to najbolj napredna oblika sobivanja, četudi jo poznamo že dolgo časa. Bomo ohranili kulturo in družbeno ureditev, ki se je skozi stoletja izkazala za superiorno, ali bomo nazadovali v smer šeriatskega prava, kaosa in teokratske podreditve ali prebujenski kulturi ali islamu.

In nenazadnje, če smo pred 34 leti vzpostavljali državo slovenskega naroda, se danes soočamo z vprašanjem, ali bo v njej slovenski narod sploh preživel ali pa bo v naših mestih kmalu pogovorni jezik neka kreolska albanščina z nekaj primesmi ameriškega slenga.

To so le nekateri strateški izzivi, pred katerimi družba potrebuje premišljeno in jasno vodstvo. A ne le, da ga trenutna vlada ne more zagotoviti. Od vlade, ki je nastala samo zato, da na oblasti ni Janša, bi to res težko pričakovali.

Ko te javnost ob Golobovi vladi ne vidi za alternativo …

A kljub absolutnemu vladnemu kaosu, nad katerim se zgraža dobesedno vsa Slovenija, je podpora blokoma nekje približno na polovici med opredeljenimi volivci, kar dve petini pa je neopredeljenih. Z drugimi besedami, čakajo naslednjega Čeferina, Vesela, Prebiliča ali Kosovo, ki ga oz. jo bo prineslo mimo.

Trepljanje, da pa sredi mandata vendarle javnomnenjsko opozicija rahlo vodi, je povsem brezplodno, saj praksa pokaže, da lahko prepriča le malo tistih, ki so danes neopredeljeni. Sicer bi jih verjetno že. Več kot očitno je potreba kakšna konkretnejša sprememba paradigme, ki bi nagovorila volivce v 21 stoletju. Zagotovo neka jasna skupna vizija, z diferenciacijo posameznih akterjev, ki pa si delijo vizijo skupnega cilja, ki je prej našteti kaj, in ne kdo. Namesto tega pa vsak po svoje okopava svoj vrtiček in še malo pobrklja po sosedovem.

Anže Logar bo moral, hočeš nočeš, umazati čevlje in začeti kampanjo, če misli kaj doseči. Večno vodenje pogovornih panelov ne bo dovolj, zgolj pregrupiranje obstoječih volivcev desne sredine pa ne bo dovolj za preboj. Treba se bo odpraviti po volivce čez, česar pa kot poslanec SDS ne moreš doseči.

S tega vidika je po svoje logična poteza Janeza Janše, ko kot oče svojega političnega »sina« meče iz gnezda, da se postavi na svoje. A tudi to nima tako altruističnih namenov. Rad bi namreč zamejil njegov domet in ga postavil, kamor meni, da mu je mesto – na enomestnih odstotkih, kjer ni ogrožanja primata, ki ga uživa heroj in idol. Če bi namreč zmogel širši premislek od lastnega primata, bi dopuščal in vzpodbujal tudi več medijev in potencialnih močnih partnerjev, ki bi omogočili primat pola, čeprav morda za ceno primata določene stranke. Namesto tega pa manjše akterje srka pod okrilje nadzora, ki zagotavlja, da ni prehude konkurence.

Da le ta znotraj pola ni prehuda, sicer NSi zagotavlja kar sama, ko pogosto precej nespretno izbira boje in igra igro ugajanja vsem, ki privede do tega, da postaneš vanilija, na videz za vse sprejemljiva, dejansko pa nikomur prva izbira. Malo bi bili krščanski demokrati, malo pa liberalna sredina, malo kmečka stranka in malo urbana desnica, ne bi izgubili zagovornikov življenja, a se ne znajo resno in odločno postaviti za vrednote, da se ne bi zamerili sredini.

Potrebujemo več strank in vsako s svojo identiteto. Če bi jo imeli, tudi ne bi bil problem v doseganju z njo povezanih ciljev, sodelovati tako z Janšo kot z Golobom in drugimi, ki omogočijo koalicijo, da se nekaj premakne na bolje. Hkrati bi volivci točno vedeli, kaj izbirajo, in bi imeli izbiro, ki bi se razlikovala, a hkrati delala za skupen cilj, kamor bi nas popeljal tisti, ki bi prepričal največ.

Zato je dobra zdrava konkurenca, ki motivira k perfekciji. Ki zna nastopiti ločeno, ko je to taktično modro, in iz istega razloga sestaviti skupno listo ter preseči ege, ki bi na vsak način radi bili na prvem mestu, glavni, pa četudi na vedno manjšem vrtičku.

Zato je dobra zdrava konkurenca, ki motivira k perfekciji. Ki zna nastopiti ločeno, ko je to taktično modro, in iz istega razloga sestaviti skupno listo ter preseči ege, ki bi na vsak način radi bili na prvem mestu, glavni, pa četudi na vedno manjšem vrtičku.

Čas je za konec vrtičkarstva

Čas je, da se zaključi z vrtičkarstvom in začne z vizionarstvom, s katerim se zmaguje volitve kot ideja, vizija, blok, ne glede na to, kdo znotraj bloka v danem trenutku najmočneje potegne celoten voz naprej. Poleg vizije, ki presega zgolj osebne ambicije, pa je treba poseči tudi po vzvodih upravljanja družbe. Ne z vidika ustvarjanja strankarskih glasil in trobil, pač pa kakovostna ogledala, ki se zavedajo temeljnih vrednot, a hkrati ostajajo neodvisna.

In mediji pri tem niso dovolj. Identično velja za civilno družbo ter izobraževanje, dela z mladimi na vseh področjih, kjer jih lahko dosežemo. Tako se delajo spremembe. Tisti, ki jim ustreza status quo, to počnejo tako in se zato oblizujejo na račun trdega dela vseh drugih. A samo od sebe se ne bo nič spremenilo. Hkrati pa je noro tudi ves čas delati isto in pričakovati drugačne rezultate, na kateremkoli delu političnega spektra že si.