Obisk Vladimirja Putina in dvojna igra Slovenije

Sobotni obisk Vladimirja Putina v Sloveniji odpira kar nekaj pomislekov, hkrati pa je lahko tudi dobra iztočnica za premislek o položaju naše države v svetu.

Obiski državnika visokega nivoja, še posebej v povezavi s pietetnimi dogodki, so skoraj po pravilu dobra priložnost za ustvarjanje pristnih povezav ne zgolj med narodi, temveč tudi med voditelji držav ter odpirajo nova vrata za vse vrste sodelovanj.

Toda tudi če ob Putinovem obisku Ruske kapelice ignoriramo nedavna opozorila ukrajinskih strokovnjakov, da je velik del vojakov, umrlih v plazu leta 1916, pravzaprav neruske oziroma ukrajinske narodnosti, ne moremo mimo tega, kar Vladimir Putin predstavlja v nemirnem sodobnem svetu.

Tudi če ob Putinovem obisku Ruske kapelice ignoriramo nedavna opozorila ukrajinskih strokovnjakov, da je velik del vojakov, umrlih v plazu leta 1916, pravzaprav neruske oziroma ukrajinske narodnosti, ne moremo mimo tega, kar Vladimir Putin predstavlja v nemirnem sodobnem svetu.

Slovenija mu odpira vrata velikega odra

Težko bi bilo najti manj primernega in bolj kontroverznega častnega gosta kot je trenutni ruski predsednik, da bi se skupaj z njim poklonili žrtvam in razmislili o smrti in nesmiselnem nasilju.

Bivši KGB-jevec, ki je v svoji  karieri na čelu Rusije poskrbel za eskalacijo in krvavi konec vojne v Čečeniji, ki ga številne organizacije obtožujejo pobijanja novinarjev, opozicijskih voditeljev in kritikov (pri čemer se z uporabo radioaktivnih snovi kot pripomočka za umor že približuje filmskim zlikovcem), bo lahko sedaj, po zaslugi našega vrlega predsednika, pred celotnim svetom nastopal  kot užaloščeni voditelj Matere Rusije.

Tej liniji osebne kritike bi se sicer dalo ugovarjati, kot to tudi počne zunanji minister Erjavec, da je namreč Putin v Sloveniji zgolj v komemorativni funkciji in da se zaradi 100-letne obletnice postavitve kapelice spodobi povabiti najvišji državni nivo.

Prav, politika je pač območje mogočega in realističnega in Putina ruski narod, roko na srce, podpira, zato nismo mogli pričakovati nikogar drugega.

Pri tem pa se postavlja veliko bolj aktualno vprašanje, namreč ali je bilo samo povabilo v trenutni situaciji pametna poteza?

Zgodovinska izkušnja z Rusijo straši male obmejne narode

Rusija v vseh zgodovinskih oblikah namreč že kar nekaj generacij, še posebej pa se je to pokazalo po zadnji agresiji v Ukrajini, straši manjše vzhodnoevropske narode.

Njihov strah je utemeljen, saj ZDA kot glavni nasprotnik ruske ekspanzije v skladu z Obamovim zunanjepolitičnim »Obratom proti Aziji« vedno manj pozornosti  posvečajo evropskim državam, od katerih se pričakuje več skrbi in denarja za  lastne obrambne zmožnosti.

Dejstvo, da od Natovih evropskih zaveznic kar 20 članic ne dosega zavezujočih 2 odstotka BDP-ja za obrambni proračun, še dodano potrjuje nujnost enotne evropske zunanjepolitične in obrambne strategije.

In v to situacijo sedaj vstopa Slovenija s solistično akcijo vabljenja ruskega predsednika; ne zgolj na komemoracijo, temveč ob istem času tudi s slavnostnim odprtjem še enega spomenika padlim ruskim vojakom na Žalah.

Če bi si o našem političnem vrhu mislili zgolj najboljše, bi lahko sprejeli celotni dogodek kot pohvalno epizodo ponujene roke v upanju na boljšo prihodnost.

Vsak malo bolj ciničen in zgodovinsko podučen človek pa bo v Putinovem obisku Slovenije kot članice EU in NATA videl zgolj nadaljevanje igre na dveh stolih, ki se jo je pred nekaj desetletji z Zahodom in Vzhodom šel pokojni voditelj Jugoslavije.