O pravici do muzeja ali kaj je kolektivni spomin

Dočakali smo ponovno ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Ukinitev je bila s strokovnega in političnega vidika sramotno dejanje v mednarodnem pogledu. Si predstavljate, da bi npr. Italija na zahtevo te ali one stranke levice ukinila Osrednji muzej zedinjenja (Museo centrale del Risorgimento). Kaj verjetno bi se ponovil Garibaldijev pohod tisočih za združitev Italije iz leta 1860, le da tokrat ne bi pridrli na Sicilijo, temveč v Rim.

Muzeju združitve Italije pripada prostor v najprestižnejšem delu večnega mesta. Domuje v znameniti stavbi Vittoriano, ki se simbolno dviga nad starorimskimi imperialnimi forumi in trgom Venezia. Italijani ga imenujejo Oltar domovine, ker je simbol italijanske identitete in ponosa. Vključuje tudi grob neznanega junaka s soške fronte. V veličastni stavbi je razstava o nastanku sodobne Italije.

Sprti z lastno pametjo

Kaj pa mi, Slovenci, in naše spominjanje nastanka države? Več kot tri desetletja nismo mogli združiti (strokovnih in političnih) moči, najti financ ter stavbe za muzej osamosvojitve. V takem času so v Rimu po načelu »za domovino je dobro samo najboljše« že zgradili mogočni Oltar domovine iz bleščečega belega marmorja!

Slovenci smo pač Slovenci, sprti z lastno pametjo in tudi z domovino in ne vemo, kaj bi z njo, četudi so nekateri dali zanjo življenje. Ko končno nastane muzej (v predelani avstro-ogrski kasarni), ga v imenu 'depolitizirane stroke'nemudoma tudi zapremo. Ne, ni šlo za združevanje. Bil je le spreten politični manever in pesek v oči za lahkoverne in brezbrižne. Odločitvi smo mnogi muzejski strokovnjaki odprto in javno nasprotovali, a še zdaleč ne vsi. Strokovna muzejska društva so ponižno sklonila glavo, česar ne bi pričakovali od tistih strokovnjakov, ki razumejo družbeno nalogo muzejev v procesih demokratizacije ter povezovanja – in kar lahko slišimo v vsaki javni predstavitvi slovenskih muzejev.

Preberite tudi nadaljevanje.