O pravici do muzeja ali kaj je kolektivni spomin

Dočakali smo ponovno ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve. Ukinitev je bila s strokovnega in političnega vidika sramotno dejanje v mednarodnem pogledu. Si predstavljate, da bi npr. Italija na zahtevo te ali one stranke levice ukinila Osrednji muzej zedinjenja (Museo centrale del Risorgimento). Kaj verjetno bi se ponovil Garibaldijev pohod tisočih za združitev Italije iz leta 1860, le da tokrat ne bi pridrli na Sicilijo, temveč v Rim.

Muzeju združitve Italije pripada prostor v najprestižnejšem delu večnega mesta. Domuje v znameniti stavbi Vittoriano, ki se simbolno dviga nad starorimskimi imperialnimi forumi in trgom Venezia. Italijani ga imenujejo Oltar domovine, ker je simbol italijanske identitete in ponosa. Vključuje tudi grob neznanega junaka s soške fronte. V veličastni stavbi je razstava o nastanku sodobne Italije.

Sprti z lastno pametjo

Kaj pa mi, Slovenci, in naše spominjanje nastanka države? Več kot tri desetletja nismo mogli združiti (strokovnih in političnih) moči, najti financ ter stavbe za muzej osamosvojitve. V takem času so v Rimu po načelu »za domovino je dobro samo najboljše« že zgradili mogočni Oltar domovine iz bleščečega belega marmorja!

Slovenci smo pač Slovenci, sprti z lastno pametjo in tudi z domovino in ne vemo, kaj bi z njo, četudi so nekateri dali zanjo življenje. Ko končno nastane muzej (v predelani avstro-ogrski kasarni), ga v imenu 'depolitizirane stroke'nemudoma tudi zapremo. Ne, ni šlo za združevanje. Bil je le spreten politični manever in pesek v oči za lahkoverne in brezbrižne. Odločitvi smo mnogi muzejski strokovnjaki odprto in javno nasprotovali, a še zdaleč ne vsi. Strokovna muzejska društva so ponižno sklonila glavo, česar ne bi pričakovali od tistih strokovnjakov, ki razumejo družbeno nalogo muzejev v procesih demokratizacije ter povezovanja – in kar lahko slišimo v vsaki javni predstavitvi slovenskih muzejev.

Očitno je v muzejski stroki premalo profesionalnega zavedanja, da je dediščina predvsem tisto, kar družba prepozna kot vrednoto. Vrednote pa nikoli niso neideološke in še manj nepolitične. Enako velja za muzeje, ki se napajajo pri državnih in/ali občinskih koritih, da so vedno politično obarvani in jih 'usodnega objema' lahko rešita le profesionalnost in poklicna etika.

Sodobni muzeji, ki služijo demokratizaciji družbe, vključujejo nasprotna mnenja in različne poglede kot vir družbenega sožitja. Nerodno pa je, ko strokovnjaki (k njim se očitno prišteva tudi nekdanja ministrica) širijo nestrokovne in nedemokratične trditve, kot je ta, da Slovenci ne potrebujemo muzeja osamosvojitve. V imenu katerih Slovencev in v imenu katere stroke lahko to trdi? Muzejska stroka brez izjeme poudarja vključevanje vseh družbenih skupin, ne glede na njihovo politično ali ideološko prepričanje. Podobno pa je tudi s Slovenci. Mnogi pričakujejo muzej osamosvojitve, saj gre navsezadnje za državo in narodni ponos, za pripadnost in narodno istovetnost. Koga ima torej nekdanja ministrica v mislih, ko tako pristransko zavrača muzej, in koga tako avtoritarno izključuje? Očitno je o muzejih totalitarističnih režimov ni nihče še poučil.

Nerodno je, ko strokovnjaki (k njim se očitno prišteva tudi nekdanja ministrica) širijo nestrokovne in nedemokratične trditve, kot je ta, da Slovenci ne potrebujemo muzeja osamosvojitve.

Nemški muzeji

Pa poglejmo na medvojno in vojno obdobje v Nemčiji, kjer so t. i. Heimat muzeji tako ubogljivo podpirali ideje arijske rase. S tehnično brezhibnimi razstavami so povezovali vse, kar je bilo germanskega, in izključevali vse, kar ni bilo. Povezovali so vse družbene sloje in ustanove, od šol do cerkva, tudi društva so imela pomembno vlogo, niso manjkali niti umetniki. Heimat muzeji so se usmerjali v jutrišnji dan, v enakopravno, rasno čisto nemško družbo. Izključene pa so čakali krematoriji, med njimi duševne bolnike, pohabljence, homoseksualce, politične nasprotnike ter seveda Jude in Cigane. Na simbolni ravni se je vse začelo s pravico do spomina, na politični pa s pravico do vključevanja in sožitja. Muzejske razstave, ki so bile tehnično gledano nemško brezhibne, so temeljile na avtoritarnih odločitvah politične elite in sprevrženi etiki totalitarizma.

Strokovno govorimo o prevladi modelov 'velikih zgodb' ali grand-narativo. Model je izključeval vse, kar se mu ni prilegalo. O vsem je odločala politična elita, pred katero je muzejska stroka pokorno klecnila. A to je bil tudi čas, ko so se muzeji največ naučili o enostranskem prikazu preteklosti. O tragičnih posledicah zgodovine, pripovedovane z vidika ene same politične stranke in zmagovalne strani. Muzeji so tedaj prejeli lekcijo absolutne, z znanostjo podprte resnice, ki ji ni mar ne pravičnosti ne človekovega dostojanstva (izključenih). Pričakovali bi, da je ministrici za kulturo z doktoratom znanosti s področja humanistike to pač poznano ...

Prostori spomina

Po vojni je sledil zasuk. Zgodovinar Pierre Nora je prepoznal ključen pomen prostorov spomina z usedlinami različnih življenjskih zgodb in preusmeril sodobno zgodovino (in s tem tudi muzeje) na mnogopotja. Preteklost je iztrgal političnim elitam in jo vrnil ljudem. Tragični opomin zlorabljene preteklosti se je dotaknil tudi muzejev. Postali so prostori spomina, kjer je s pomočjo osebnih zgodb preteklost prikazana z različnih gledišč in pri čemer so ključnega pomena postali vključevanje različnih javnosti in nasprotujoči si pogledi.

Sodobne muzejske zgodbe odpirajo pot sočutja, usmerjajo pogled k samemu sebi in subtilno vodijo v katarzično spoznanje o banalnosti zla. V ospredju sodobnih muzejskih zgodb so širše družbene naloge pravičnosti in demokratičnosti. V središče muzeja se je vrnil človek, ki v preteklosti prepoznava sočloveka in v njem samega sebe. Ja, vse kaže, da je tudi pri tej snovi nekdanja ministrica v šoli manjkala.

Toda v resnici ni krivo samo njeno neznanje. Vzrok za tovrstno strokovno nesprejemljivo in nezrelo oglašanje tiči v politično izsiljeni volji, da o vsem odloča elita izbrancev. Vsa ostala javnost, žal tudi večina stroke, pa molči kot šolarček v oslovski klopi, čeprav bi morala po službeni dolžnosti ugotoviti, kdo je v naših muzejih odsoten in čigava preteklost manjka. Težke dediščine, razen prikazane z vidika zmagovalcev in vrednot komunistične revolucije, se slovenski muzeji redko lotevajo. Na razstavah ni tematik, ki bi zmanjševale kulturne razlike med priseljenci, ki bi jim omogočale usvojiti slovenski jezik in kulturo, a saj tudi še vedno nimamo razstave o Slovencih! Muzeji se tudi ne odzivajo na uničevanje dediščine v izvornem prostoru. Ne tičeta se jih propadanje Plečnikovega stadiona in gradnja podzemnih garaž ob stolnici in semenišču. Sramotno molčijo o pravici do pokopa žrtev povojnih pobojev.

Muzeji so čudovita orodja demokracije, a tudi sprenevedanja in politične zlorabe, posebej ko stroka umolkne in spregovorijo namišljeni strokovnjaki. Ker pa so muzeji ljudje, lahko z gotovostjo rečemo, da bo tudi Muzej slovenske osamosvojitve dober le toliko, če ne bo muzej zbirk, temveč bo povezoval in vključeval ljudi – kar je navsezadnje tudi osrednja družbena naloga muzejev.

Muzeji so čudovita orodja demokracije, a tudi sprenevedanja in politične zlorabe, posebej ko stroka umolkne in spregovorijo namišljeni strokovnjaki.

(D258: 40-41)