O papežu Frančišku nekoliko bolj kritično

Foto: depositphotos.com 13. marca smo v Katoliški cerkvi obeležili deseto obletnico izvolitve papeža Frančiška, na današnjo nedeljo pa obhajamo papeško nedeljo. Ob okrogli obletnici so se komentarji kar vrstili, žal pa bralec pogosto pogreša kritično distanco, ki jo zahteva obravnava desetletnega dela ene najpomembnejših svetovnih figur, za katoličane pa celo svetega očeta, počela edinosti Cerkve in garanta prave vere. Poskusiti napisati nekaj s kritično distanco pa v primeru papeža Frančiška predstavlja še posebej težko nalogo, saj je njegovo delo izjemno večplastno. Zato bomo razmišljali ob pet versus-ih. V Frančiškovem pontifikatu namreč eni značilnosti neredko stoji nasproti še ena, nasprotna prvi.

Sproščenost vs. jasnost

Papež Frančišek je pred desetimi leti javnost očaral s svojo preprostostjo in bližino, kar je v veliki meri ohranil vse do danes: od slavne »buonasere«, ki je nemudoma sprožila navdušen aplavz zbrane množice na trgu svetega Petra, pa vse do odpovedi papeškim sobanam in rdečim čevljem. Tega posploševanja smo se v zadnjih dneh že nasitili, tako da ni potrebno dodatno romantizirati. Že pred desetimi leti sem v glasilu slovenskih bogoslovcev Virtuti et Musis – z dobršno mero sarkazma – komentiral poskuse, da bi svetega očeta reducirali na ne-rdeče čevlje in »navaden« naprsni križ: »Naš domači avto je navaden, moder focus, okrog pet let star, enak tistemu, s katerim so pred kratkim na pomembno srečanje pripeljali papeža Frančiška – vozim se torej v enakem avtu, kot on! In skromen je – tak bi bil tudi jaz; rdeče čevlje je snel z nog, ›hermelinčka‹ ne nosi več, samo navaden križ ima. […] Treba je priznati, Frančišek res ›zleze pod kožo‹ – hočeš ali nočeš, ga moraš imeti rad; in tako je tudi prav, saj je skala Cerkve. […]  Da bi se vendar nehali ukvarjati s povsem nebistvenimi stvarmi v naši Cerkvi! […] ›Fuj‹ bo treba reči marsičemu pomembnejšemu, preden bo stanje dovolj dobro, da bi se ukvarjali (le) z rdečimi čevlji.« Ja, sveti oče je očaral s svojo sproščenostjo, od pojave do izjav. Verjetno bo kot ena najbolj znamenitih fraz v zgodovino odšla izjava glede njegovega odnosa do istospolno usmerjenih oseb: »Če je nekdo gej in išče Boga ter je dober človek, kdo sem jaz, da bi sodil?« Ob tem je sicer tudi potrdil stališče Katoliške cerkve, da so istospolna dejanja grešna, usmerjenost sama pa ne, vendar tega dela njegovega odgovora mediji skoraj niso citirali. Sčasoma je fraza »Kdo sem jaz, da bi sodil,« skupaj z »vonjem po ovcah« kot pastoralnim vodilom duhovnikom glede odnosa do vernikov, praktično ponarodela. Pa še mnogo takšnih primerov bi lahko našteli: sveti oče je začel uporabljati jezik, ki je zelo blizu ljudem, kar ga je seveda približalo običajnemu verniku, ki bi rad razumel Cerkev, svetega očeta, Božjo besedo in svete skrivnosti. Seveda pa na drugi strani stoji tudi versus: vse to gre na račun jasnosti. Običajni vernik si namreč neredko želi tudi jasnosti v učenju in nedvoumne potrditve v lastni veri. Posebej zanimivo je, da je ta očitek svetemu očetu zelo prisoten prav med mlajšimi generacijami. Le-te morda res niso odločilne po odstotkih med rednimi verniki, ker so tudi številčno bolj obubožane, a so, in zahtevajo jasnost. V desetletnem pontifikatu papeža Frančiška zato nismo bili priča samo »sproščeni bližini ljudem«, temveč tudi opozorilom, da včasih pove preveč (spomnimo se na »epizodo z zajci«), pa tudi tihim, a vztrajnim opazkam, da bi bilo treba določene stvari bolj jasno definirati. Spomnimo se samo objave Radosti ljubezni leta 2016: veliko ljudi misli, da je sveti oče pač malo »pooblal« cerkveno disciplino. Moralni teologi pa dobro vemo, da so zadeve v resnici ostale nerazjasnjene, saj še vedno ne vemo točno, pri čem smo, v svojem poklicu pa smo obljubili zvestobo učiteljstvu Cerkve, ki se zaenkrat ne izjasni. Nadalje se lahko spomnimo nedavno ustvarjene napetosti glede odnosa do blagoslova istospolnih parov: na eni strani sveti oče podpiše uradni zaznamek, da Cerkev tovrstnih parov ne more blagoslavljati, na drugi na tiho podpre flamske škofe, naj vztrajajo na svoji poti, če so pri tem »enotni«. V tem se vidi težko vlogo, ki jo v precej razdeljeni Katoliški cerkvi trenutno igra sveti oče: kakor da bi sredi dežja in vipavske burje hodil okrog z dežnikom, pri tem pa skušal celo Cerkev držati pod njim. Ne gre zlahka: veter je močan, ljudje pa begajo po svoje sem in tja. Ja, težko nalogo in izjemno odgovornost nosi sveti oče.

Ne-zahodna mentaliteta proti resnim zahodnim težavam

Nadalje je sveti oče v svojem prvem desetletju Cerkev in svet močno zaznamoval s svojo ne-evropsko in ne-zahodno identiteto, kar se vidi pri jasnem poudarku na »misijonskih« deželah, ki jih obiskuje izjemno pogosto, pa tudi pri pretežnem imenovanju novih, ne-evropskih kardinalov, pri vztrajnem prizadevanju za »revno Cerkev za revne« in podobno. Pri tem je treba razumeti ... (celotno besedilo je na voljo digitalnim naročnikom. Digitalno naročnino lahko ta trenutek še sklenete 25 % ceneje. Naroči se!)

Zlorabe proti navidezni protekciji

Kot naslednji versus je na vrsti tema zlorab, ki sveto Cerkev spremlja predvsem  od pontifikata Benedikta XVI. in nato v deset let Frančiška. Na eni strani imamo izjemne napore, vložene v čiščenje tega Avgijevega hleva ... (celotno besedilo je na voljo digitalnim naročnikom. Digitalno naročnino lahko ta trenutek še sklenete 25 % ceneje. Naroči se!)

Sinodalnost proti slabljenju škofovske službe

Četrta značilnost trenutno najbolj zaznamuje življenje Cerkve, in sicer gre za »zasičenost s sinodalnostjo« versus »slabitev vloge škofov«. Za kaj gre? Kljub dolgotrajnim naporom, da bi božjemu ljudstvu pastirji – od papeža navzdol – približali temo sinodalnosti in jih zanjo ogreli, kar nekako ni zaznati omembe vrednega odziva. Opal bi si trditi, da večina vernikov nima pojma, kaj naj bi sinodalnost sploh pomenila, čeprav je o njej govora na vsakem koraku. Temu naporu svetega očeta, da bi bil vsak slišan; da bi okrepil vtis, da je tudi sam le eden izmed škofov (uporablja predvsem naziv »rimski škof«), da bi okrepil kolegialnost med škofi (in verniki)  … pa se zoperstavlja dejstvo, da smo bili v tem desetletju soočeni z izjemnim odvzemom in »rimizacijo« službe slehernega škofa ordinarija na tem svetu. Ironija torej obstaja med govorom o sinodalnosti in številnimi »nesinodalnimi« ukrepi Svetega Sedeža. Če omenimo samo štiri primere, kjer je oblast ordinarijev danes bistveno bolj omejena kot pred leti, saj jo omejujejo novi papeški dekreti: od leta 2022 morajo s Svetim sedežem povezani subjekti vsa finančna sredstva imeti naložena na IOR-ju, znanem kot Vatikanska banka; škofje morajo od istega leta pridobiti pisno dovoljenje Vatikana za ustanovitev »združenj vernikov«; močno je ojačal papeško možnost učinkovitega odpuščanja škofov ordinarijev; da o zadnjih omejitvah glede obhajanja tradicionalne latinske maše, pri čemer je Sveti Sedež začel vohljati po župnijskih oznanilih in podrejati škofe glede usode njihovih mladih duhovnikov, sploh ne govorimo.

Sprejemanje proti izključevanju?

Za to točko nam lahko služi prav zadnja omenjena točka in dogodek, ki se je zgodil ta teden. Vsakemu komentatorju je dandanes jasno, da papež Frančišek obračunava s tako imenovanimi tradicionalisti, pri čemer pogosto zaznamo nezdravo mero cinične privoščljivosti. Če je to čisto res, nisem prepričan, vsekakor pa ta točka razkriva še en versus: na eni strani jasne uredbe in trdna odločitev, da se vernikom, ki radi obiskujejo tradicionalno sveto mašo, to možnost čimbolj omeji, na drugi strani pa so se denimo ta teden papeževi mediji razpisali o graditvi »kulture srečanja«, ko se je sveti oče prisrčno srečal s tajvanskimi budističnimi menihi. Odlično in prisrčno, versus pa obstaja v odnosu med relativno majhno skupino vernikov v Katoliški cerkvi, ter ekumenskim in medverskim dialogom na drugi strani, kar je zanimivo dejstvo. Vse kaže na to, da Cerkev pogosto deluje kot prava družina, ki se skrega ravno, preden pridejo obiski. Obiskovalci so – kljub obteženemu razpoloženju– sprejeti, kakor da bi bilo doma vse v redu.

Za ogled se:

Naroči se
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 001 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.