O enakosti in enakopravnosti ali negativna selekcija po slovensko

»Enakost spolov, katere pomemben del je uravnotežena zastopanost žensk in moških na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, je eno temeljnih načel demokracije.«

S to zgrešeno mislijo se začne izjava za javnost, s katero je ministrica Anja Kopač Mrak oznanila, da bo prihodnje leto Slovenija uvedla kvote za »manjšinski spol« v upravah podjetij. Ideja o kvotah prihaja iz Bruslja in se nanaša na 18 podjetij, ki kotirajo na borzi (pri čemer usmeritve predvidevajo izbiro med tretjinsko ali 40-odstotno kvoto), ministrica pa je v izjavi povedala, da ne le, da idejo o uvedbi kvot podpirajo, ampak jih želijo v Sloveniji ob vpeljavi razširiti tudi na druga podjetja in organizacije.

Preden se lotim kvot, naj razložim, zakaj menim, da je zgornja izjava o enakosti tako zmotna. Nismo enaki. Fizično tako ali tako ne, a tudi psihologi vam bodo nanizali kup razlik v tem kako imamo ženske in moški na nekaterih področjih v povprečju vidno različne preference, različno razmišljamo, se različno soočamo s problemi…

Razlik ni moč zanikati. Ne vem tudi, zakaj bi jih hoteli – z njimi ni nič narobe. In ja, gre le za povprečja, posamezniki seveda tudi zelo štrlijo ven, a dejstvo ostaja: enakosti ni in to ne more biti »temeljno načelo demokracije«. Temeljno načelo ustavne demokracije je enakopravnost. Ta pa ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da za vsakega od nas veljajo enaki zakoni in da smo vsi upravičeni do enakopravne obravnave pred državnimi organi.

Mehanizem kvot na dosedanjih izkušnjah

Naj vam na podlagi področja, kjer v Sloveniji kvote že poznamo – kandidacijskih postopkov na državnozborskih in lokalnih volitvah – razložim kako mehanizem kvot v praksi deluje. Princip delovanja je tako enak v političnem in v poslovnem svetu, le številke bi bile malo drugačne.

Enakosti ni in to ne more biti »temeljno načelo demokracije«. Temeljno načelo ustavne demokracije je enakopravnost. Ta pa ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da za vsakega od nas veljajo enaki zakoni in da smo vsi upravičeni do enakopravne obravnave pred državnimi organi.

Iz podatkov svetovne ankete o vrednotah (World Values Survey), ki med 60 državami zajema tudi Slovenijo, lahko vidimo, da v Sloveniji politika zelo zanima 5,8 odstotka vprašanih. Od 1069 vprašanih 8,9 odstotkov moških in le 3,4 odstotke žensk. Znatna razlika – politika torej »zelo zanima« 2,6-krat manj žensk kot moških. Mimogrede, Slovenija tukaj ni kakšna izjema, samo v dveh državah, v Indiji in Libiji, je zanimanje za politiko izrazilo več žensk kot moških.

In ker je verjetno prvi predpogoj, da se odločimo za kandidaturo to, da nas delo in funkcija sploh zanimata, predpostavimo, da je zgornje približno razmerje potencialnih kandidatk in kandidatov. Če verjamemo, da so v povprečju potencialni kandidatke in kandidati enako sposobni in bi bilo načelo razdelitve kandidatnih mest povsem meritokratsko, bi torej pričakovali, da bo razmerje na kandidatnih listah zgolj zaradi njihovega različnega zanimanja za kandidiranje nekje 26 moških za vsakih 10 žensk, oziroma okoli 72 odstotkov moških in 28 odstotkov žensk.

Resnično razmerje na zadnjih lokalnih volitvah, kjer je kandidiralo 23.327 oseb, je bilo okoli 55 odstotkov moških in 45 odstotkov žensk. Politika torej zanima 2,6-krat manj državljank kot državljanov, na kandidatnih listah pa jih je le 1,2-krat manj.

Možna sklepa ob tem sta dva: ali so ženske v povprečju neprimerno boljše potencialne kandidatke, ali pa so zaradi diskriminacije, ki jo vpeljujejo kvote in nadalje spodbuja kultura »enakosti«, njihovi moški kolegi sistematično diskriminirani.

Dovolj od blizu spremljam slovensko politiko, da vam lahko zatrdim, da gre za to drugo. V številnih okrajih se strankam zgodi, da imajo mnogo več potencialnih moških kandidatov kot žensk. Včasih zainteresiranih žensk sploh ni, pa pridejo v igro žene, sestre, tete, kolegice… Če je sila, tudi neodvisno od tega koliko so sposobne za mesto, ki bi jim naj bilo namenjeno. Gre za čisto običajni seksizem. Ki je bojda ok, ker se pač dogaja v drugi smeri, kot se o tem pogosteje govori.

Institucionaliziramo negativno selekcijo, ko nabor kandidatov ožimo ne na podlagi primernosti za funkcijo, ampak na podlagi tega kaj imajo med nogami. In to v imenu antiseksizma?!

Ja, potem se to postavljanje z enakostjo uravnoteži z bolj prikritimi metodami, ko so nekatere kandidatke dane na manj izvoljiva mesta in podobno… Vem. A zakaj je potrebna ta hinavščina? Kaj imamo od tega državljani? Institucionaliziramo negativno selekcijo, ko nabor kandidatov ožimo ne na podlagi primernosti za funkcijo, ampak na podlagi tega kaj imajo med nogami. In to v imenu antiseksizma?!

Ali ministrica (spet) rešuje problem, ki ga sploh ni?

Iz istih anketnih podatkov lahko razberemo tudi, da je v Sloveniji le 0,8 odstotka ljudi trdno prepričanih, da so moški avtomatično primernejši za izvršilne funkcije v poslovnem svetu. Sledijo nam Nizozemska (1,2 odstotka), Švedska (1,3 odstotka) in ZDA (2,1 odstotka). Prav ste razumeli, da, od 60-ih držav je prav v Sloveniji mnenje o kakšni a priori superiornosti moškega spola najmanj zaznavno. Pa tudi na primer po podatkih Evropske komisije je razlika med plačami žensk in moških v Sloveniji najnižja v Evropski Uniji.

Zdi se, da še največja nevarnost seksizma v Sloveniji prihaja prav iz dušebrižnih dvoran ministrstva za delo.