O enakosti in enakopravnosti ali negativna selekcija po slovensko

Rok Novak
5

»Enakost spolov, katere pomemben del je uravnotežena zastopanost žensk in moških na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, je eno temeljnih načel demokracije.«

S to zgrešeno mislijo se začne izjava za javnost, s katero je ministrica Anja Kopač Mrak oznanila, da bo prihodnje leto Slovenija uvedla kvote za »manjšinski spol« v upravah podjetij. Ideja o kvotah prihaja iz Bruslja in se nanaša na 18 podjetij, ki kotirajo na borzi (pri čemer usmeritve predvidevajo izbiro med tretjinsko ali 40-odstotno kvoto), ministrica pa je v izjavi povedala, da ne le, da idejo o uvedbi kvot podpirajo, ampak jih želijo v Sloveniji ob vpeljavi razširiti tudi na druga podjetja in organizacije.

Preden se lotim kvot, naj razložim, zakaj menim, da je zgornja izjava o enakosti tako zmotna. Nismo enaki. Fizično tako ali tako ne, a tudi psihologi vam bodo nanizali kup razlik v tem kako imamo ženske in moški na nekaterih področjih v povprečju vidno različne preference, različno razmišljamo, se različno soočamo s problemi…

Razlik ni moč zanikati. Ne vem tudi, zakaj bi jih hoteli – z njimi ni nič narobe. In ja, gre le za povprečja, posamezniki seveda tudi zelo štrlijo ven, a dejstvo ostaja: enakosti ni in to ne more biti »temeljno načelo demokracije«. Temeljno načelo ustavne demokracije je enakopravnost. Ta pa ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da za vsakega od nas veljajo enaki zakoni in da smo vsi upravičeni do enakopravne obravnave pred državnimi organi.

Mehanizem kvot na dosedanjih izkušnjah

Naj vam na podlagi področja, kjer v Sloveniji kvote že poznamo – kandidacijskih postopkov na državnozborskih in lokalnih volitvah – razložim kako mehanizem kvot v praksi deluje. Princip delovanja je tako enak v političnem in v poslovnem svetu, le številke bi bile malo drugačne.

Enakosti ni in to ne more biti »temeljno načelo demokracije«. Temeljno načelo ustavne demokracije je enakopravnost. Ta pa ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da za vsakega od nas veljajo enaki zakoni in da smo vsi upravičeni do enakopravne obravnave pred državnimi organi.

Iz podatkov svetovne ankete o vrednotah (World Values Survey), ki med 60 državami zajema tudi Slovenijo, lahko vidimo, da v Sloveniji politika zelo zanima 5,8 odstotka vprašanih. Od 1069 vprašanih 8,9 odstotkov moških in le 3,4 odstotke žensk. Znatna razlika – politika torej »zelo zanima« 2,6-krat manj žensk kot moških. Mimogrede, Slovenija tukaj ni kakšna izjema, samo v dveh državah, v Indiji in Libiji, je zanimanje za politiko izrazilo več žensk kot moških.

In ker je verjetno prvi predpogoj, da se odločimo za kandidaturo to, da nas delo in funkcija sploh zanimata, predpostavimo, da je zgornje približno razmerje potencialnih kandidatk in kandidatov. Če verjamemo, da so v povprečju potencialni kandidatke in kandidati enako sposobni in bi bilo načelo razdelitve kandidatnih mest povsem meritokratsko, bi torej pričakovali, da bo razmerje na kandidatnih listah zgolj zaradi njihovega različnega zanimanja za kandidiranje nekje 26 moških za vsakih 10 žensk, oziroma okoli 72 odstotkov moških in 28 odstotkov žensk.

Resnično razmerje na zadnjih lokalnih volitvah, kjer je kandidiralo 23.327 oseb, je bilo okoli 55 odstotkov moških in 45 odstotkov žensk. Politika torej zanima 2,6-krat manj državljank kot državljanov, na kandidatnih listah pa jih je le 1,2-krat manj.

Možna sklepa ob tem sta dva: ali so ženske v povprečju neprimerno boljše potencialne kandidatke, ali pa so zaradi diskriminacije, ki jo vpeljujejo kvote in nadalje spodbuja kultura »enakosti«, njihovi moški kolegi sistematično diskriminirani.

Dovolj od blizu spremljam slovensko politiko, da vam lahko zatrdim, da gre za to drugo. V številnih okrajih se strankam zgodi, da imajo mnogo več potencialnih moških kandidatov kot žensk. Včasih zainteresiranih žensk sploh ni, pa pridejo v igro žene, sestre, tete, kolegice… Če je sila, tudi neodvisno od tega koliko so sposobne za mesto, ki bi jim naj bilo namenjeno. Gre za čisto običajni seksizem. Ki je bojda ok, ker se pač dogaja v drugi smeri, kot se o tem pogosteje govori.

Institucionaliziramo negativno selekcijo, ko nabor kandidatov ožimo ne na podlagi primernosti za funkcijo, ampak na podlagi tega kaj imajo med nogami. In to v imenu antiseksizma?!

Ja, potem se to postavljanje z enakostjo uravnoteži z bolj prikritimi metodami, ko so nekatere kandidatke dane na manj izvoljiva mesta in podobno… Vem. A zakaj je potrebna ta hinavščina? Kaj imamo od tega državljani? Institucionaliziramo negativno selekcijo, ko nabor kandidatov ožimo ne na podlagi primernosti za funkcijo, ampak na podlagi tega kaj imajo med nogami. In to v imenu antiseksizma?!

Ali ministrica (spet) rešuje problem, ki ga sploh ni?

Iz istih anketnih podatkov lahko razberemo tudi, da je v Sloveniji le 0,8 odstotka ljudi trdno prepričanih, da so moški avtomatično primernejši za izvršilne funkcije v poslovnem svetu. Sledijo nam Nizozemska (1,2 odstotka), Švedska (1,3 odstotka) in ZDA (2,1 odstotka). Prav ste razumeli, da, od 60-ih držav je prav v Sloveniji mnenje o kakšni a priori superiornosti moškega spola najmanj zaznavno. Pa tudi na primer po podatkih Evropske komisije je razlika med plačami žensk in moških v Sloveniji najnižja v Evropski Uniji.

Zdi se, da še največja nevarnost seksizma v Sloveniji prihaja prav iz dušebrižnih dvoran ministrstva za delo.

5 KOMENTARJI

  1. “Enakosti ni in to ne more biti »temeljno načelo demokracije«. Temeljno načelo ustavne demokracije je enakopravnost. Ta pa ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da za vsakega od nas veljajo enaki zakoni in da smo vsi upravičeni do enakopravne obravnave pred državnimi organi.”

    Blamaža. Celoten članek temelji na nerazumevanju pojmov enakopravnosti in enakosti. Zgornji citat tako definira dejansko načelo enakosti, ne enakopravnosti. Načelo enakopravnosti določa enakost pravic, načelo enakosti pa enako obravnavo.

    14. člen URS: V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine – to je načelo enakopravnosti, torej enakost pravic; vsi so pred zakonom enaki – to pa načelo enakosti, torej enakost obravnave.

      • Gre tudi za enakost, ampak ne za pravno enakost. Skratka, gre za isto besedo, ki pa lahko znotraj različnih kontekstov pomeni različno. Ko torej ministrica govori o enakosti spolov, ne misli s tem tega, da je biti moški enako, kot biti ženska, saj bi to bil nesmisel, ampak misli ravno to, da je biti moški ali ženska pred zakonom oz. pred obravnavo nujno povsem enako, torej ne moremo delati razlik na podlagi spola, razen če gre za takšne okoliščine, ko je različna obravnava nujna. Skratka, misli na pravno enakost, ne enakost v splošnem pomenu besede. Torej, pri moškem in ženski gre za različna spola, torej za neenakost, ki sta pred zakonom enaka – v tem drugem je ta pravna enakost.

      • Pravna enakost = enakopravnost = enakost pred zakonom. Tile kvotarji pa “enakost” kar namenoma rabijo samostojno, kot jo. Ker je agenda druga. Zato tudi govorijo o “enakosti” in v isti sapi zagovarjajo zakonske predloge, ki uvajajo neenakopravnost.

      • Enakopravnost in enakost sta sicer v pravnem kontekstu tesno povezana pojma, ki se včasih celo prepletata, ampak bistveno pri teh dveh pojmih je to, da razumemo razliko med enakostjo pravic in enakostjo obravnave. To ni eno in isto. Dejstvo, da npr. nek zakon enakopravno obravnava tako moške in ženske in jim torej podeljuje enake pravice ne zagotavlja avtomatično tudi enake obravnave, ker enaka obravnava izhaja šele iz aplikacije načela enakopravnosti, torej enakosti pravic. Torej, ker so moški in ženske v pravicah enaki, enakopravni, jih moramo tudi obravnavati enako, v osnovi bi lahko spet rekli enakopravno.

        Razlog za idejo o kvotah je, po moji oceni, možnost razlagati na temelju možnosti posredne diskriminacije, torej posredne neenakosti pri obravnavi. Ker kako lahko preprečimo, da bo nekdo na nekem razpisu za neko delovno mesto ne bo izbral na temelju načela enakopravnosti oz. enakosti, ampak na dejanski podlagi diskriminacije? Ne moremo, ker nihče ne more preverjati misli tistega, ki izbira.

        Seveda pa lahko v tem kontekstu nastopi problem, ki ga opisujete, torej da se kvotam skuša zadostiti v formalne smislu, ne pa tudi vsebinskem, torej v tem smislu, zaradi katerega kvote sploh obstajajo in potem dejansko pozitivnega učinka teh kvot ni.

        Ampak namen mojega komentarja ni bil v polemiziranju glede smiselnosti oz. nesmiselnosti kvot, ampak da načelo enakosti spolov seveda je eno temeljnih načel demokratične država, ki pomeni enako obravnavo ne glede na spol. Ali so kvote ustrezen in učinkovit način zagotavljanja uporabe tega načela, ali ne, je pa seveda drugo vprašanje.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime