Novomašnikov je čedalje manj. Toda ali je ukinitev celibata rešitev?

Število novomašnikov v Sloveniji vse od srede 70. let prejšnjega stoletja, ko se doseglo svoj povojni vrhunec, upada. Danes, na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, bodo v slovenski cerkvi posvečeni štirje duhovniki, kar je le slaba desetina novomašnikov iz omenjenega obdobja.

Upadanje števila novomašnikov v Sloveniji

Upadanje števila novomašnikov po drugi svetovni vojni je razvidno iz spodnjega grafa. Prikazani so podatki za leta 1945 - 2003. Leta 1978 mašniškega posvečenja ni bilo, saj se je takrat preneslo s 5. na 6. letnik teološke fakultete.

Gibanje število novomašnikov med koncem druge svetovne vojne in letom 2003 (vir: Brigita Perše in Peter Kvaternik: Duhovniki in redovnice v Cerkvi na Slovenskem, v: Dekanijski pastoralni dan 2004).

Trend upadanja se je nadaljeval tudi po letu 2000. Spodaj so prikazani podatki za leta 2005-2015, tudi v razmerju do umrlih duhovnikov. Negativni "naravni prirast" je očiten.

Letno poročilo Katoliške Cerkve v Sloveniji 2016

Upad števila duhovnikov večji kot upad števila vernikov

S številom duhovnikov upada tudi število vernikov in obratno. Kljub temu je upadanje števila duhovnikov bolj strmo.

To nam dokazuje primerjava števila katoličanov na enega duhovnika. Medtem, ko je bilo takoj po osamosvojitvi, leta 1991 v Sloveniji okoli 1.000 katoličanov na enega duhovnika, se število v zadnjih letih giblje okoli 1.450 (evropsko povprečje je okoli 1.550).

Čeprav sta vernost in duhovništvo v zahodnem svetu v upadu, pa je pri nas še vedno precej manj katoličanov na enega duhovnika kot izven Evrope: Severna Amerika 1800, Azija 2200, Afrika 4.900, Južna Amerika 7.000. Svetovno povprečje je okoli 3.000.

Posvečenje novomašnikov v LJ stolnici pic.twitter.com/jMWYJl7fng

— Jože Plut (@JozePlut) June 29, 2017

Je rešitev opustitev celibata?

Upad in pomanjkanje duhovnikov vedno znova odpira vprašanje celibata.

Papež Frančišek je zato že večkrat omenil možnost, da bi že poročenim moškim z urejenim zakonskim in družinskim življenjem iz pastoralnih razlogov podelili duhovništvo (t.i. "viri probati"), zadnjič marca letos v intervjuju za nemški Die Zeit.

Vendar je bila to za papeža zadnja papeževa rešitev, vsekakor pa ne bi pomenila opustitve celibata. Njegova zadržanost do splošnega duhovništva brez celibata je v skladu z njegovima predhodnikoma, Janezom Pavlom II. in Benediktom XVI., kot tudi dolgo tradicijo Katoliške cerkve.

Jezus - prvi duhovnik, ki se je držal celibata

Govor o celibatu, ki je zreduciran na pragmatično raven, zanemarja bogate teološke temelje celibata.

Eden izmed glavnih razlogov te dvetisočletne tradicije izhaja iz Jezusa Kristusa, ki se je tudi sam držal celibata. Njegovo življenje in polna predanost oznanjevanju evangelija ne bila združljiva z zakonom, tudi sam je od apostolov pričakoval, da zapustijo vse zaradi njegovega imena.

Tudi sicer omenja Jezus v Novi zavezi celibat, ko govori, da so se nekateri za življenje brez spolnosti odločili sami, zaradi nebeškega kraljestva (prim. Mt 19,11-12).

Celibat je za uveljavitev potreboval nekaj časa

Celibat pa je kljub temu v zgodnji Cerkvi potreboval nekaj časa, da se je uveljavil.

Jezus je na svet prišel v judovskem okolju, kjer je sta bila rodovitnost in potomstvo znamenje blagoslova, biti neporočen oziroma neploden pa je bilo pogosto interpretirano kot znamenje pomanjkanje Božje naklonjenosti ali celo prekletstva.

Tudi prvi apostol, Peter, je bil poročen. Za Janeza Evangelista nekateri menijo meni, da je bil edini izmed dvanajstih apostolov, ki ni bil poročen.

Tudi duhovniki v prvi Cerkvi so bili pogosto (ne pa vedno) poročeni. Raziskovalci so našli tudi dokaze, ki pričajo o tem, da se je od duhovnikov po posvetitvi lahko zahtevela tudi vzdržnost, torej življenje v celibatu.

Že v zgodnji Cerkvi pa se je škofe izbiralo samo izmed tistih duhovnikov, ki so prakticirali celibat: še danes v pravoslavnih Cerkvah, kjer sicer celibat ne velja, škofe izbirajo na takšni podlagi.

Celibat je ščasoma tako postal norma in poročeni moški so morali za posvetitev pridobiti posebno dovoljenje papeža. V 11. stoletju pa je papež Gregor VII. izdal dekret, v katerem je od vseh duhovnikov zahteval, naj se držijo celibata.

Znak prihajajočega kraljestva

Papež Benedikt XVI. je nekoč dejal, da katoliški duhovniki s prakticiranjem celibata zbujajo v svetu toliko negodovanja tudi zaradi tega, ker je "znak prihajajočega kraljestva".

Pri tem je imel v mislih resničnost, ki jo bomo živeli po smrti oziroma vstajenju, ko nihče ne bo več poročen, ampak bomo vsi živeli z vsemi - v odprtih, globoko  intimnih odnosih med seboj in z Bogom.

Obširno je to, eshatološko dimenzijo celibata, utemeljeval tudi Janez Pavel II. v svoji teologije telesa.

Celibat tako ni le praktična, pragmatična rešitev za lažje in bolj učinovito pastoralno delovanje, ampak ima globljo razsežnost - prek njega in tistih, ki se odločijo zanj, na tem sveti že zdaj živimo košček tega, kar bomo v polnosti po vstajenju.

Kakšna je potem rešitev za pomanjkanje poklicev?

Če bi lahko bila možnost "viri probati" izredna rešitev, pa papež Frančišek v že omenjenem intervjuju priporoča tri rešitve, ki lahko veljajo za vso Cerkev.

Njegov prvi predlog je predvsem - več molitve. Njegov drugi predlog je povečanje rodnosti, še posebno v zahodnem svetu. "Če ni mladih moških, ne more biti duhovnikov," je jasen papež. Kot tretji predlog pa navaja pogovor z mladimi o poklicih v Cerkvi. Veliko duhovnikov se je za svoj poklic odločilo na pobudo osebnega povabila in na podlagi dobrega delovanja nekega duhovnika.