Programske in kadrovske spremembe, s katerimi vodilni na RTV Slovenija skušajo zajeziti padanje gledanosti in zaupanja v informativni program nacionalne hiše, med obstoječim novinarskim kadrom dvigujejo mnogo prahu.
Pred dnevi je tako aktiv portala MMC RTV Slovenija ostro napadel svojega novega v. d. urednika, Igorja Pirkoviča, kateremu očitajo pristranskost in navijaškost v korist določeni politični stranki, ter celo rasizem in antisemitizem.
Sami, kot tudi aktiv novinarjev informativnega programa, nastopajo s pozicije “objektivnosti in politične neodvisnosti”, čeprav številni njihovi novinarski izdelki pričajo o nasprotnem, opozarjamo v komentarju uredništva. O prevladujoči naravnanosti novinarjev javne hiše pa navsezadnje pričajo tudi redni prestopi iz njihovih novinarskih vrst v stranke levega političnega pola.
Zadnji takšen je prestop vplivne novinarke informativnega programa Mojce Pašek Šetinc med poslanske kandidatke Gibanja Svoboda Roberta Goloba.
Po tem, ko je urednica informativnega programa TV Slovenija, Jadranka Rebernik, namesto Kaje Jakopič, kateri se je z imenovanjem nove krovne urednice iztekel mandat, za vršilca dolžnosti portala MMC RTV Slovenija imenovala novinarja nacionalke Igorja Pirkoviča, se je med kolektivom zgodil pravi revolt.
V izjemno ostrem pismu so zavrnili “vsiljenega urednika” ter o Pirkoviču zapisali: “da gre za novinarja, ki je v svojem delu na javni televiziji ne zgolj odkrito pristranski, ampak izrazito navijaški v korist določeni politični stranki in njenemu voditelju,”. Ter še, da “Igor Pirkovič na svojem profilu na družbenem omrežju Twitter širi številne vsebine, ki jih lahko označimo kot rasistične, recimo do romske skupnosti, tudi antisemitske, in bojimo se, da bo v skladu s temi stališči kot urednik skušal vplivati na vsebino na portalu.”
O primernosti takšnega ostrega napada na novinarskega kolega smo na Domovini že pisali in komentirali. Dodajamo še, da so aktiv MMC-ja večinsko podprli tudi v aktivih novinarjev Radia in Televizije Slovenija.
Novinarji z nacionalne RTV prestopajo praktično le v leve stranke
Igor Pirkovič, skupaj z Jožetom Možino, velja za svetovnonazorsko drugače usmerjenega novinarja od prevladujoče ideološke prepričanosti novinarskega kadra na RTV Slovenija. Eden izmed kazalnikov, katera ideologija v javni hiši prevladuje, je tudi zgodovina prestopov iz novinarskih v politične vrste.
Kot smo na Domovini na podlagi opravljene raziskave pisali marca 2019, se v Sloveniji devet od desetih prestopnikov iz novinarstva v politiko pridruži levim strankam. Pri teh pa novinarji RTV Slovenija niso izjeme, temveč celo prevladujejo.
Med najvidnejšimi, ki smo jih zajeli v naši raziskavi, so Danica Simšič s TV Slovenija v tedanjo Združeno listo Socialnih demokratov, pa komentatorka informativnega programa RTV Slovenija Janja Klasinc v Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, nekdanja urednica na TV Slovenija, Majda Širca v LDS in kasneje Zares, urednik notranjepolitičnih oddaj na na Radiu in Televiziji, zdaj poslanec LMŠ-ja, Rudi Medved itd. Najbolj izstopajoč pa je prestop sedanje predsednice Socialnih demokratov Tanje Fajon, ki je dopisniško mesto v TV Slovenija v Bruslju kar zamenjala z evroposlansko kandidaturo in tudi izvolitvijo za evroposlanko iz vrst SD-ja.
Znana obraza nacionalne radiotelevizije sta tudi predsednik LMŠ Marjan Šarec in poslanka, izvoljena na listi Levice, Violeta Tomić. Edini vidnejši obraz javne RTV, ki je prestopil v vrste desne politike, je Eva Irgl (SDS), ki je bila na nacionalki kratek čas voditeljica razvedrilnih oddaj. Zadnji trije sicer niso bili novinarji, temveč TV voditelji, oziroma imitatorji.
Zadnji primer: Mojca Šetinc Pašek k Robertu Golobu
Najbolj odmevni še sveži primer je nedvomno prestop iz informativnega programa nacionalne televizije med kandidate novoustanovljene stranke Gibanje Svoboda, razvpite Mojce Šetinc Pašek.
Paškova je kot razlog za vstop v Golobovo stranko navedla slabe razmere na RTV Slovenija in prizadevanje vladajočih, »da si podredijo javno televizijo«, napade oblastnikov na medije in neodvisne institucije, poskus diskreditacije tistih, ki opozarjajo na nepravilnosti v državi …
Dejala je še, da je sicer dobila povabilo od več strank, a na koncu se je odločila za Gibanje Svoboda, ker ocenjuje, da je v stranki Roberta Goloba vrsta strokovnjakov na vseh področjih.
Mojca Šetinc Pašek je sicer žena Mileta Šetinca, bivšega člana LDS. Šetinčeva velja za eno najbolj srditih in neusmiljenih nasprotnic Janeza Janše in SDS-a na nacionalni televiziji. Je odkrita podpornica petkovih protivladnih protestov in članica Facebook skupine v podporo Ivanu Galetu.
Med ostalimi, ki so v zadnjem obdobju iz novinarskih vrst prestopili med politične kandidate levih strank, so najbolj vidni nekdanji novinar Dela in Dnevnika, Dejan Karba, v vrste Socialnih demokratov, pa novinarka informativnega programa POP TV Irena Joveva k Listi Marjana Šarca, ter zadnji prestop “svobodnega novinarja” Blaža Zgage prav tako med kandidate SD-ja.
Bruna v svojem očesu seveda pričakovano ne vidijo, ga nočejo videti in se bodo okoli njega sprenevedali do konca. A ne samo raziskave kot je zgornja o prestopu iz političnih vrst, temveč njihovi lastni novinarski izdelki (v ekstremnih oblikah kot denimo nedavni z MMC: Pripravljenost vlade sprejeti ukrajinske begunce ni izraz njene človečnosti, prav nasprotno) zelo jasno pričajo, kam sodijo in kakšna ideologija jim daje takt pri novinarskem delu. Vse lepo in prav, če bi bili na zasebnem mediju, ne pa da to počnejo na javnem, hkrati pa s pozicije “objektivnosti in nepristranskosti” tako grdo napadejo svojega novega šefa.
Jasno je, da osamljeni strelci kot so Whatmough, Rebernik, Pirkovič in Možina nacionalne RTV hiše kot trdnjave levičarske novinarske misli in neredko celo nič kar prekritega aktivizma ne morejo uravnotežiti, kaj šele prevesiti v desno. Zato je strah o “podrejanju javne RTV” fiktiven in v svojem bistvu zgolj krik k ohranitvi lastnih pozicij.
In te pozicije so, kot navsezadnje pričajo prestopi iz vrst najbolj vidnih novinarjev nacionalke med kandidate levih strank, že desetletja na isti valovni dolžini s tisto politiko, ki v Sloveniji vlada večino časa. Zato bi realno objektivno pošteni novinar takšne apele prožil v mandatih, ko med novinarskim kadrom do oblasti vlada komformizem, pohlevnost in tišina.
Takrat, ko je stanje sledeče, kot ga je v intervjuju za Delo opisala odvetnica Nataša Pirc Musar:
»Bolj od moje zgodbe je pomembno nekaj drugega. RTVS je bila, in to se še vedno pozna, pod vplivom Socialnih demokratov (SD). Po njej je kot duh hodil gospod Lenart Šetinc in malo usmerjal uredniško politiko. Mene takrat ni zrušila SDS, ampak SD. Visoki predstavniki te stranke so govorili, da Nataša Pirc Musar ne posluša in jo je zato treba zrušiti. Kar so tudi storili.«
In vse tiho je bilo.
Tako sprevržena miselna agenda novinarjev kaže ravno nasprotje tega, za kar se javno zavzemajo. Kot trop volkov, ki se čuti varnega, dokler deluje skupaj. Strah v njihovih vrstah je upravičen, ker se vseeno zavedajo, da delajo nekaj narobe. Zavestno in na očeh vseh ovac, ki jim ti volkovi grozijo.
MMC je skupaj z Radiom Slovenija trdnjava popolnega enoumja, skrajnega levega aktivizma, brez kančka samokritike. V primerjavi z njimi je še Nova 24 nestrankarski in neodvisen medij.
Ne preostane nam drugega, kot da o pristranskosti RTV-ja vedno znova in znova pišemo.
Vsak, ki le malo pozna politiko Titove Jugoslavije ve, da so bili NOVINARJI lahko samo tisti, ki so imeli partijsko knjižico.
Prav zato, ker vse to, kot je DELO,Mladina, Necenzurirano… ter naša Nacionalna RTV – korenini še v Komunizmu – smo Desni brez Nacionalke.
In tako še vedno imamo sedaj 90% medijev, ki jih obvladujejo Leve stranke – frakcije bivše Zveze Komunistov.
Kdo verjame, da so novinarji na RTV – NE-politični?
Kako ta, 2000 glava ustanova PONORI, če dobi neko delovno mesto nekdo, ki ni zaprisežen Levičar.
Kam prestopijo novinarji iz RTV – pove VELIKO.
Nacionalka namreč sploh ni Nacionalka, ampak AGITATOR v prid Levice.
Zakaj bi jo vsi plačevali?
Če delajo na RTV, le za Leve, naj jo ti plačujejo.
Nam pa naj vrnejo denar, da bomo ustanovili svojo, če nihče iz naše opcije ni primeren za višje delovno mesto.
Odgovornejša delovna mesta na RTV, so ta že 50 let rezervizana izključno za Leve.
Ker je to prišlo v prakso, nekateri mislijo, da je edino to pravično.
To je za Desnico še kako KRIVIČNO, če RTV ostaja KOMUNISTIČNA trdnjava!
Iz tega levičarskega trobila,so do sedaj vsi novinarji,ki so odšli prestopili v leve stranke.Pa naj še kdo reče da so uravnoteženi.
Zelo informativen in koristen članek. Zastavlja pa se vprašanje, odkod slovenskim novinarjem ta ideološka pristranskost (ponavadi v levo)? Gre iskati vzroke v univerzitetnem izobraževanju in ideološkem doktriniranju na naših fakultetah, ki novinarje vzgajajo v politične aktiviste namesto da bi jih učile objektivnega poročanja in raziskovanja?
Prav gotovo je “zasluga” tudi Fakultet, da so novinarje zeeelo “zasukani v Levo”.
Sodnija in profesura sta v Sloveniji največja rak rana Demokracije.Od tu se napaja pritlikavčeva globoka država,NVO-ji(ne vsi) dobijo napotke,novinarji namesto raziskovanja kokodakajo za lepe denarce!LUSTRACIJA!!!!!
Točno tako!
Ne vem kaj še čakajo Bergant, Štefančič, Aščič, da ne grejo v politiko, kot kandidati KULa ali pa Goloba. Jim je na RTV preveč lepo, kjer za malo dela lepo zaslužijo.
Kdo jih bo pa vzel?
Vsi ti novinarji na kandidatnih listah levih strank, so bili v preteklosti zelo “neodvisni” in so nadstrankarsko poročali. Res, uravnoteženost je njihovo drugo ime.
Na RTV je zaposlenih 2.800 drugače nezaposljivi parazitskih, po večini pa tudi skrajno lenih levičarskih aktivistov. Še za nekoč “slavnega” Slavka Bobovnika so menda izbrskali dokumente, da je bil dejansko v službi na UDBI. Vedno je za RTV veljalo, da tam domujejo tudi znani alkoholiki, pa ljubitelji belega praška in seveda seksualni izkoriščevalci. RTV je bolani mastodont, ki poleg nenormalnega števila redno zaposlenih daje “kruh” še številnim pogodbenim levakom. Težko bo katerakoli koalicijska vlada vzpostavila normalno stanje na RTV, zaradi tega je najbolje, da se zakonsko ukine prisilna naročnina vseh državljanov in naj jo plačujejo samo podporniki levega fašizma, nacionalsocializma in komunizma, pa da vidimo koliko jih je.
Podpiram vaš predlog.