Besede in pridige priljubljenega papeža Frančiška v predvelikonočnem času zaznamuje begunska tragedija na vratih Evrope.
V sredo je svetovne voditelje še enkrat pozval, naj odprejo beguncem in migrantom svoja srca in vrata, v nedeljo je na trgu sv. Petra vernikom dejal, da naj beguncem ne obrnejo hrbta. V Vatikanu pa so napovedali, da bo papež v okviru tradicije na veliki četrtek dvanajstim izmed njih umil noge.
“Koliko naših bratov trenutno živi v resnično dramatičnih razmerah izgnanstva, daleč od svoje domovine, z ruševinami svojih domov v očeh in strahu v srcih in na žalost tudi z bolečino ob izgubi svojih najbližjih?” je v sredini splošni avdienci na trgu sv. Petra Frančišek nagovoril 40 tisoč romarjev.
Dodal je, da migranti in begunci, ki pred vojno bežijo iz svojih domov, v državah, kamor se želijo zateči, pogosto naletijo na “zaprta vrata”.
“Ti ljudje trpijo zaradi izgube posesti, pomanjkanja hrane in povrhu vsega se še ne počutijo sprejete,” je dejal papež. “Zelo mi je všeč, ko vidim narode in vlade, ki odprejo svoja srca in vrata migrantom ter beguncem, ki želijo vstopiti v njihovo državo.”
Pri tem se je Frančišek nanašal na odlomke iz Svetega pisma, ki govorijo o usmiljenju.
Na cvetno nedeljo je na trgu sv. Petra v svoji pridigi o tem, kako so ljudje Jezusu obrnili hrbet samo nekaj dni po veličastnem sprejemu v Jeruzalemu, apeliral na ljudi različnih narodov, naj ne obrnejo svojega hrbta beguncem.
Po navedbi evangelijskega opisa, kako so Jezusa po krivici prepustili usodi in smrti na križu, se je odmaknil od pripravljenega teksta ter dodal: “razmišljam o vseh teh ljudeh, marginaliziranih, iskalcih azila, beguncih. Tako veliko ljudi noče prevzeti odgovornosti za njihove usode.” Svetovne voditelje je pozval, naj migrantom ter beguncem odprejo srca in vrata.
V Vatikanu so še napovedali, da bo v okviru obredov velikega četrtka papež v močni simbolični gesti umil noge dvanajstim beguncem.
Umivanje nog na veliki četrtek je sicer tradicionalni del obredja, v katerem se kristjani spominjajo tovrstnega Jezusovega dejanja na zadnji večerji, ko je z umivanjem nog apostolom pokazal, da je izraz ljubezni do bližnjega v služenju drugim.
Slednje namreč neposredno izhaja iz Jezusovih besed, zapisanih v evangeliju, med drugim v priliki o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25-29) in sodbi ob koncu časov (Mt 25,31-40).
S humanitarnega vidika k problemu migtantske krize sicer pristopa tudi katoliška Cerkev na Slovenskem, morda se njen glas glede tega zadnje tedne zgolj premalo sliši.
Naloga in odgovornost voditeljev držav je seveda širša od (zgolj) biblijskih naukov, zato je razumljivo, da morajo ob humanitarnem v ospredje svojih odločitev postaviti tudi varnosten, kulturno-zgodovinski, ekonomski in še kakšen vidik množičnega prihoda migrantov na območje Evrope.
Zato se Cerkev in država, dokler vsaka izpolnjuje svoje naloge in odgovornosti, ki jima pritečejo, pri teh vprašanjih dopolnjujeta in nikakor ne hodita navzkriž.
smo verni, hodimo v cerkev, a tale papež jih pa ima za ušesi in nam ni všeč. Če mu je res toliko za begunce, zanj velja isto kot za SLO levičarje: naj jih vzame k sebi, v Vatikan. Ko bo Vat5ikan poln, jih bodo k sebi jemali še drugi.
Dokler pa tega ne stori, pa naj raje moli.
“Naloga in odgovornost voditeljev držav je seveda širša od (zgolj) biblijskih naukov, zato je razumljivo, da morajo ob humanitarnem v ospredje svojih odločitev postaviti tudi varnosten, kulturno-zgodovinski, ekonomski in še kakšen vidik množičnega prihoda migrantov na območje Evrope. ”
šibka utemeljitev.
namreč ravno krščanstvo je (vsaj zgodovinsko) krasil zelo izdaten in celosten pristop k temam in nikakor neka ‘pis-bro’ nadoblačna plovba polzaprtih oči.
krščanski pristop vsekakor ni, da odpremo par odlomkov na ključno besedo in rečemo takole mora biti. to npr. iz svoje knjige počne veja islama, ki je tudi danes postregla z rezultati.
kristjani smo ljudstvo knjige, smo pa tudi ljudstvo zgodovinskega spomina in smo ljudstvo, ki išče sredino med srcem in razumom.
priznam, ne razumem papeža v tej temi, predvsem ne vem, kaj mi točno svetuje, ker že vatikan de facto ni odprl svojih vrat beguncem – so jih morda v zadnjem letu polne tamkajšnje palače? jih je polna sikstinska kapela?
lahko verjamem, da ga peklijo kolone, v katerih so tudi starci, ženske in otroci, vendar reči ‘odprimo vrata, podrimo meje’ ni reševanje teh starcev, žensk in otrok, ker je med njimi tudi druščina zaradi katere so sploh šli na pot. kot bi ženska pribežala v materinski dom pred nasilnim možem, sprejeli bi pa še njega, da ne bo zunaj lačen in na mrazu.
zakaj krščanstvo, ki ga krasi pojem ‘razločevanje duhov’, tu ni sposobno narediti naloge in to pod papežem, ki je jezuit?
prosim, če lahko o tem še kaj povrtate in pišete, kaj o tem pravi tuji ‘verski tisk’ …