Njegovo veličanstvo v naših krajih: nekoč in danes ...

Leta 1960 je Andrej Valič, kustos Gorenjskega muzeja, vodil izkopavanja zgodnjesrednjeveškega grobišča na Blejskem gradu. V grobovih je ob ostankih pokopanih odkril nekaj skromnih, a izpovednih predmetov, med njimi tudi dve okrogli zaponki, broški.  

Broška iz groba 9, kot so ga označili arheologi, je narejena iz ulitega brona. Okrašena je s koščki vloženega steklastega emajla modre, zelene in rumene barve, ki v osrednjem polju ponazarjajo shematiziran portret. Ovalni obraz ima trikotno pokrivalo s tremi okroglimi zaključki rumene barve in ob straneh do ramen segajoče lase. Podobo obdaja okrasni niz modrega emajla, v katerega se zarisuje križ, ponazorjen s štirimi vloženimi zrnci rumene barve. Na hrbtni strani broške je pritrjena igla za zapenjanje na obleko. Na robu je opazna tudi okrogla predrtina, iz česar bi se dalo sklepati, da je broška lahko služila tudi kot obesek. Na podlagi arheoloških plasti je predmet datiran v drugo polovico 10. stoletja. Primerjave z gradivom iz drugih najdišč pa so pokazale na edinstvenost blejske najdbe, kar kaže, da ni bila izdelek lokalnih delavnic in je najverjetneje prišla od drugod. 

Vladarska podoba 

Dolgo je ostalo uganka, koga naj bi predstavljala podoba na broški. Milan Sagadin je prvi opozoril, da gre najverjetneje za vladarsko podobo. Kasnejša študija Sabine Ravnikar je to potrdila. Trikotna oblika z okroglimi zaključki zelo jasno kaže na vladarsko krono. Krona je najpomembnejše znamenje vladarja in simbol njegove vladarske moči ter oblasti. Vladarske krone tega časa so še zelo podobne kronam starorimskih cesarjev. Novost pa so tri odebelitve na vrhu in ob straneh, ki so na blejski broški upodobljene s tremi jasno nakazanimi zrnci rumenega emajla. Prav ti dodatki, odebelitve na treh koncih, kažejo na povezavo s starozaveznima kraljema Salomonom in Davidom ter poudarjajo nevidne pomene cesarskega ornata. Krona pooseblja vladarja ter njegovo zemeljsko in duhovno moč ter ideje, ki so povezane z vzvišenostjo in oblastjo cesarja. Oblika s tremi odebelitvami izraža tudi troedinost kot temeljno teološko značilnost krščanstva, hkrati pa poudarja vladavino cesarja po božji volji. Krona predstavlja skupaj s kopjem simbol Kristusove navzočnosti pri vladarjevih odločitvah in potrjuje božjo razsežnost vladarjeve oblasti. Shematično upodobljeno trikotno pokrivalo je res enako kronam tega časa, simbolni pomeni oblik vladarske krone in križ pa posredno odražajo resnične in za evropsko zgodovino odločujoče dogodke.  

A pojdimo po vrsti! Za katerega vladarja gre in čemu bi služila njegova podoba na broški? Žal shematična upodobitev onemogoča, da bi prepoznali osebne značilnosti kateregakoli vladarja. Lahko le zatrdimo, da gre bolj kot ne za simbolno podobo zgodnjesrednjeveškega vladarja in torej za sporočilo, ki ga broška na obleki nekoga »oddaja« v svojem okolju. Zanimivo je, da daje sporočilu moč prav abstraktnost in shematiziranost upodobitve okronane glave ter križa na robovih. Gre za na videz brezosebno, pa vendar učinkovito sporočilo, ki povezuje ideološke in verske prvine ter politično propagando. Podoba izraža duhovne in politične povezave med tedanjimi vladarji in Cerkvijo, med cesarjem in papeškim dvorom. Lahko rečemo, da drobcena zaponka z Bleda zrcali jedro evropske politike, ki jo je preudarno začrtal Karel Veliki na božični večer leta 800. 

Podoba izraža duhovne in politične povezave med tedanjimi vladarji in Cerkvijo. Lahko rečemo, da drobcena zaponka z Bleda zrcali jedro evropske politike, ki jo je preudarno začrtal Karel Veliki na božični večer leta 800. 

Karel Veliki 

Da bi vsaj delno razumeli vlogo Karla Velikega, se je treba ozreti v čas razpada rimskega cesarstva leta 476. Zahodni svet se je znašel v kaosu vojaških spopadov in pustošenj vdirajočih ljudstev. Antična omika Zahoda z mogočnimi mesti, gledališči, knjižnicami in z arhivi, vodovodi in s kopališči je naglo ugašala. Skromni ostanki veličastnih znanj starih ljudstev so se na Zahodu ohranili le še v osamljenih samostanih in na nekaterih dvorih. Latinščina se je premešala v nove jezike, nastali so francoščina, angleščina in drugi sodobni jeziki. Toda latinščina je hkrati ostala tudi lingua franca Cerkve in uprave. Drugače pa je bilo na Vzhodu. V dobro branjenem, mogočnem Bizancu z mondenim, učenim Konstantinoplom, ki je bil zvest krščanstvu, se je blišč antike z grškim jezikom vred obdržal še nadaljnjih tisoč let. Evropo je zagrnila doba negotovosti, ki jo je v zavezništvu z rimskim papeškim dvorom sijajno premagal Karel Veliki.  

Karel se je rodil leta 748 v frankovski vladarski družini Karolingov. To je le dobra tri desetletja po muslimanski zasedbi Španije, ki je grozila prodreti tudi na sever. Že Karlov dedek Karel Martel je postal prvi karolinški kralj s papeževim blagoslovom in z obljubo, da bo ščitil papeža in krščanstvo (pred muslimani). Karel Veliki se je z vso močjo oprijel politike katolizacije in pokristjanjevanja, o čemer lepo pripoveduje drobna zgodba. Med obiskom Rima leta 800 se je Karel Veliki na božični dan odpravil v cerkev svetega Petra. Ves se je zatopil v molitev, ko se mu je približal papež Leon III. in mu na glavo položil krono ter ga razglasil za »cesarja Rimljanov«. Ubogi Karel česa takega sploh ni predvidel, trdil je celo, da tega niti ni želel, a božji volji se vendarle ne more upirati niti vladar. Tako je postal prvi cesar in začetnik mogočnega Svetega rimskega cesarstva, ki se je obdržalo več kot tisoč let in je zahodno civilizacijo zaznamovalo s katolištvom. Karel je vpeljal upravne reforme, postavil predstavnike oblasti v vsaki regiji in izvedel vsakoletno skupščino na svojem imenitnem dvoru v Aachnu. Prenovil in poenotil je merski sistem in uredil carinske dajatve, kar je pripomoglo k izboljšanju trgovine in sprožilo ključne pravne reforme. 

Med obiskom Rima leta 800 se je Karel Veliki na božični dan odpravil v cerkev svetega Petra. Ves se je zatopil v molitev, ko se mu je približal papež Leon III. in mu na glavo položil krono ter ga razglasil za »cesarja Rimljanov«. 

Gradnja cerkva 

Karlov politični program katolizacije pa je vključeval tudi pospešeno gradnjo cerkva in prenovo tistih, ki so v stoletjih preseljevanj propadle. Že v letih 787–788 si je podredil Bavarsko in slovanski živelj pod bavarsko oblastjo na Koroškem, ob zgornji Savi in v Panoniji. Začelo se je obsežno in neredko nasilno pokristjanjevanje, ki je potekalo v tesni povezavi z germanizacijo slovanskega življa. To je bil tudi vzrok, da so se kasneje Velikomoravani povezali z Bizancem in na stežaj odprli vrata svetima bratoma Cirilu in Metodu.  

Karlova politika je pospešila novo gradnjo cerkva in obnovo starih cerkvenih zgradb tudi na naših tleh. Na Blejskem otoku so bili odkriti ostanki najstarejše cerkve iz 9. stoletja ali »Bogomilina« dediščina, kot je dejala Iva Curk, varuhinja slovenske arheološke dediščine. Bogate cerkve te dobe je krasil značilen pleteninast okras na kamniti opremi. Najlepši kosi so znani iz obalnih cerkva in samostanov; v naših krajih take opreme ne najdemo. Motiv pa zlahka prepoznamo na drugi blejski broški, odkriti na grobišču na Blejskem gradu leta 1960. Bronasto jedro je prevlečeno s tanko zlato pločevino. Umetelno izveden prepleteni okras ponazarja obliko križa. Broška je nastala isti čas kot prelepa kamnita pregrada iz samostana sv. Ane v Kopru. Preplet, značilen okras Karolingov, med drugim nakazuje tudi na prepletenost Cerkve in dvora, ki je na Zahodu obrodila novo Evropo, ukoreninjeno v antiki in krščanstvu. 

Brezjanski Taček 

Človek je simbolno bitje, naša dejanja in predmetni svet, ki ga ustvarjamo in uporabljamo, »govorijo« z neslišnimi, a zelo jasnimi sporočili. Zaponka s podobo vladarja Svetega rimskega cesarstva naznanja novo ero in vero tedanjega sveta. Bogomila je zapustila stare bogove, Črtomir se je nazadnje dal krstiti in odšel v Oglej. Kaj pa mi, njuni »duhovni« nasledniki?  

Nedaleč od Bleda čaka na nas v zlati vitrini, tik pred Marijinim oltarjem, zelo zgovorno sporočilo brezjanskega Tačka (in njegove tačje družine). Sporočilo razume, kakopak, vsak po svoje. Nekateri so ogorčeni in jezni, drugi prizadeti, razočarani in žalostni. Domnevam, da tisti, ki se še spomnimo »umetniškega« dela Brezjanske Marije s podgano v naročju (v uradu ministrice za kulturo Majde Širca), zlahka dojamemo globino tokratne oblastniške arogance. Če bi šlo za iskreno skrb za bolnike in trpeče, si brezjanski Taček in Tačka ne bi smela praskati samo lastnega kožuščka. Kdor pa je postavil Tačkovo »zlato« kletko v Marijino kapelo, pa naj se vendarle vpraša, od kod bolhe in ves drug odurni mrčes, ki slovenske kristjane brez premora tako nespoštljivo grize. 

Kdor je postavil Tačkovo »zlato« kletko v Marijino kapelo, naj se vpraša, od kod bolhe in ves drug odurni mrčes, ki slovenske kristjane brez premora tako nespoštljivo grize. 

(D222, 50-51)