Nizozemska proti Turčiji; spor, ki zmaguje volitve

Nizozemska je pretekli vikend turškemu zunanjemu ministru prepovedala vstop v državo. V odziv na to so turške oblasti Nizozemsko označile kot fašistično in ostro kritizirale dejanje kot cenzuro.

Zunanji minister Mevlut Cavusoglu je načrtoval shod v Rotterdamu v sklopu več obiskov evropskih mest s turško populacijo, ki bo na aprilskem referendumu odločala o ustavni reformi. Predsednik Erdogan namreč načrtuje preoblikovanje iz parlamentarne v predsedniško demokracijo, s tem pa bi si pridobil več pooblastil.

V sredo pa so na Nizozemskem potekale parlamentarne volitve, kjer sta se za vodilni položaj borila trenutni premier Rutte in pa skrajno desni kandidat Wilders. Zmago je šla že tretjič v roke Rutteja, kar sam označuje kot zaustavitev populističnega vala, ki se je v letu 2016 širil po svetu.

Zanimiva pa je postavitev spora s Turčijo, ki se je zgodil tako neposredno pred volitvami v obeh državah. Uradne razlage za prepoved vstopa turškemu zunanjemu ministru se sklicujejo na državno varnost ter javni red in mir.

Načeloma na Nizozemskem obstajajo tudi zakonske omejitve organizacije shodov v podporo referendumov, ki potekajo v drugih državah. Ureditev shoda ni bila pravilno sporočena rotterdamskim mestnim oblastem in posledično je prišlo do komplikacij. Vendar pa je verjetno največjo vlogo igrala politika.

Uradne ankete pred in po incidentu sicer ne nakazujejo na velike spremembe, vseeno pa poteza s strani Rutteja deluje zelo načrtno izvedena.

Rezultati volitev na Nizozemskem so prelomnica, ki pomeni poraz populizma v Evropi. Vseeno pa ne smemo spregledati dejstva, da je Nizozemska politika doživela velik preobrat na desno.

Win-win za državni vodji

Spor med Nizozemsko in Turčijo je v korist obema vodilnima politikoma. Na eni strani je Rutte desnosredinski politik, ki je imel za največji izziv skrajno desnega Wildersa.

Nizozemska skrajna desnica je predvsem znana po protiislamskih nazorih, na primer v političnem načrtu je Wilders obljubljal prepoved Korana. Zato, da bi Rutte Wildersu odtegnil nekaj volivcev, je tudi sam moral izpostaviti svojo trdno politiko zoper muslimane, v tem primeru je elegantno za primer uporabil Turčijo.

Dejanja mu glavni evropski voditelji seveda niso očitali, saj dokaj jasno izražajo neodobravanje nad Erdoganovimi diktatorskimi poskusi. Nizozemsko je podprla tudi Danska in odpovedala srečanje z zunanjim ministrom Mevlut Cavusoglujem. Ob ponovni izvolitvi pa so Rutteja mnogi evropski kolegi pozdravili s čestitkami in olajšanjem.

Na drugi strani pa Erdogan poskuša utrditi svoj položaj. Že lansko poletje je bilo izpostavljenih mnogo dvomov o resničnosti neuspešnega upora. Turški predsednik evropske države, na čelu z Nizozemsko in Dansko, sedaj predstavlja kot nasprotnike svoje države. Politika strahu je eno izmed najosnovnejših orodij za moderne populistične nacionaliste.

Ker je Turčija postavljena v položaj žrtve, so tokrat svoje ogorčenje izrazili tudi nasprotniki Erdogana, ki čutijo, da je nizozemska prepoved hud poseg v svobodo govora. Nizozemske politike so označili hipokrite, saj kritizirajo omejitve svobode govora v Turčiji, hkrati pa sami počnejo enako.

Rezultati volitev na Nizozemskem so prelomnica, ki pomeni poraz populizma v Evropi. Vseeno pa ne smemo spregledati dejstva, da je Nizozemska politika doživela velik preobrat na desno. Do nedavnega je bila Nizozemska znana kot ena najbolj liberalnih držav, danes pa se za vodilno vlogo borita desnosredinska in skrajno desna stranka.

Kot dokaz preobrata; 10 od 15-ih točk političnega programa Wildersove stranke PVV iz leta 2006 je bilo letos vključenih v politične programe strank CDA (Katoliška demokratska stranka) in zmagovalne VVD (Ljudska stranka za svobodo in demokracijo).

Zmaga nad populizmom ima očitno svojo ceno v približevanju nekaterim radikalnejšim stališčem.