Nikoli ni prepozno za spreobrnenje

Dnevne kronike nam vsak dan prinašajo slabe novice: umori, nesreče, katastrofe, kakor tudi današnji evangeljski odlomek. Jezus nam pokaže dva tragična dogodka, ki sta v tistem času dvignila veliko prahu: krvavi dogodki, ki so jih v templju povzročili rimski vojaki, in padec stolpa v Síloi v Jeruzalemu, ki je ubil 18 ljudi (glej Lk 13,1-5).

Jezus pozna vraževerno miselnost svojih poslušalcev in vé, da si to vrsto dogodkov razlagajo na napačen način. Mislijo, da če so tisti ljudje umrli na tako krut način, je to znamenje, da jih je Bog kaznoval zaradi kakšne velike krivde, da so si torej zaslužili. Za tiste, ki so bili obvarovani nesreče, pa je to pomenilo, da so dobri. Jezus odločno zavrne takšen pogled, kajti Bog ne dopušča nesreč zato, da bi kaznoval zaradi krivde. Poudari, da tiste uboge žrtve niso bile nič slabše od drugih. Jezus povabi, da iz tistih žalostnih dogodkov potegnemo opomin, ki se nanaša na vse nas, saj smo vsi grešniki. Tistim, ki so mu zastavili vprašanje, takole odgovori: »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.«

Tudi danes se pred nekaterimi nesrečami in žalostnimi dogodki lahko znajdemo v skušnjavi, da bi odgovornost naložili na žrtve ali celo na samega Boga. A evangelij nas vabi k premisleku: Kakšno predstavo o Bogu smo si ustvarili? Smo zares prepričani, da je Bog takšen? Ali ni to prej naša projekcija, nek bog, narejen po naši podobi in podobnosti? Jezus pa nas poziva, naj spremenimo srce, naredimo korenit preobrat na poti naše vere, odstopimo od dogovorov z zlom in s hinavščino ter odločno krenemo po poti evangelija. A ponovno se pojavi skušnjava, da bi se upravičevali: »Od česa bi se morali spreobrniti? Ali nismo navsezadnje dobri ljudje, ali nismo verniki, ki tudi dovolj prakticiramo vero?«

Jezus je nepremagljivo potrpežljiv in nepopustljivo skrbi za grešnike, zato ni nikoli prepozno za spreobrnjenje.

Vsak med nami zelo podoben drevesu, ki več let ni rodilo sadu. Na našo srečo pa je Jezus podoben vinogradniku iz evangelija (glej Lk 13,6-9), ki z brezmejno potrpežljivostjo doseže, da nerodovitna smokva ostane še nekaj časa. Gospodarju pravi: »Pústi jo še to leto, morda bo obrodila sad.«

Eno leto milosti, čas Kristusovega poslanstva, čas Cerkve pred njegovim veličastnim prihodom, čas našega življenja, umerjenega z določenim številom postnih časov, ki so nam ponujeni kot priložnosti za kesanje in rešitev. Čas jubilejnega leta Usmiljenja. Jezus je nepremagljivo potrpežljiv in nepopustljivo skrbi za grešnike, zato ni nikoli prepozno za spreobrnjenje. Božja potrpežljivost nas čaka vse do zadnjega trenutka. Spomnil je na sveto Terezijo Deteta Jezusa, ki je dolgo časa molila za spreobrnjenje zločinca, ki je bil obsojen na smrt in je zavračal duhovnika. Svetnica pa je zanj molila in tik pred usmrtitvijo se je obrnil na duhovnika, vzel v roke križ in ga poljubil. Takšna je potrpežljivost Boga, ki dela enako tudi z vsemi nami. Gospod nas namreč velikokrat rešuje, četudi mi tega ne vemo, rešuje nas, ker je do nas zelo potrpežljiv. To je njegovo usmiljenje. Nikoli ni prepozno za spreobrnjenje. Nujno je, čas je. Začnimo danes.

Devica Marija naj nas podpira, da bomo lahko odprli srce za Božjo milost, za njegovo usmiljenje. Pomaga naj nam, da ne bomo nikoli sodili drugih, ampak nas bodo vsakodnevne nesreče spodbudile k resnemu izpraševanju vesti in kesanju.