Neznosna lahkost ubijanja ali kdo je za Jožeta Pirjevca "vreden, da se ga pobije"
Štefan Kržišnik
- 29. 7. 2020 ob 6:34
- 53 komentarjev
Ko sem v študentskih letih prvič bral Kocbekovo Tovarišijo, me je najbolj pretresel njegov dnevniški zapis s konca maja leta 1942, ko ga je v partizanih iz Ljubljane dosegla novica o uboju duhovnika Lamberta Ehrlicha. Ne glede na to, da sta se z Ehrlichom osebno poznala in da je Kocbek do njega izrazil nekaj - sicer vzvišene - simpatije, je hladnokrvno sprejel in utemeljeval njegov uboj.
Kot študent, ki sem takrat poznal Kocbeka kot pogumnega razkrinkovalca povojnih pobojev (skozi očala Alojza Rebule in Borisa Pahorja) ter seveda vrhunskega pesnika, sem presenečen obstal. Tedaj nisem razumel, kako se mu je moglo zapisati kaj takega. Pozneje sem. Še posebej, ko sem se srečal z njegovim predvojnim pisanjem in ko sem ga bral tudi skozi očala katerega od kulturnikov v diaspori, ki jih je povojna oblast za razliko od Rebule in Pahorja zabetonirala v popoln molk.
Podobno presenečen sem obstal, ko sem pred dnevi znova prebral, kako nekdo na tehtnici življenja in smrti lahkotno opleta prav z Ehrlichovim imenom - tokrat zgodovinar Jože Pirjevec. "Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha ...".
Prva misel - namreč da je Jože Dežman, ki je te besede navajal v svoji kritiki Pirjevčeve monografije "Partizani", posegel po kakem ne dovolj preverjenem viru - se je domala v trenutku razblinila kot mehurček praznega upanja, da tovrstne besede nimajo več prostora v javnem življenju.
Tokrat sem hitreje kot pred četrt stoletja v študentskih letih razumel in dojel, da z revolucionarno mentaliteto, ki leta 1942 zarezala najglobljo rano slovenskega narodnega razkola, tudi po skoraj osmih desetletjih še nismo opravili.
Da nisem bil edini presenečen ob Pirjevčevih besedah, dokazuje tudi dejstvo, da je moral Jože Dežman nekaj dni po svoji kritiki Pirjevčevih Partizanov natančneje pojasniti vir, iz katerega je navajal Pirjevčeve besede o ubijanju Ehrlicha.
Ob Pirjevčevih škandaloznih besedah je treba zapisati vsaj dve stvari.
Prva je, da je bil odziv širše javnosti pričakovan. Pirjevčeve besede se pričakovano niso prebile v medijski mainstream in iz zamejskega časopisa Novi glas le počasi dobivajo prostor zavedanja v nekaterih spletnih medijih in na socialnih omrežjih. Samo pomislimo, kako bi bilo, če bi kaj podobnega izrekel recimo Jože Možina ...
Odziv tako znova kaže žalostno stanje senzibilnosti za besede sejanja in spodbujanja sovraštva - na eni strani pretiravanje in pripisovanje sovražnega govora besedam, ki jih izrekajo "vaši", na drugi strani mižanje na obe očesi ob pogosto veliko bolj nevarnih besedah "naših".
Največje razočaranje je prav gotovo odziv Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki jo je Jože Dežman pozval, naj preveri, kakšnega člana ima v svojih vrstah. Predsednik SAZU, tudi zgodovinar Peter Štih, si je žal le pilatovsko umil roke in izjavil, da je za svoje izjave in trditve odgovoren vsak akademik sam, diskusija o knjigi Partizani pa naj bo "diskusija med njenim avtorjem in bralci".
Povrh vsega je v odzivu izbral tudi - sploh za zgodovinarja - povsem neustrezno primerjavo, namreč da SAZU namreč ne bo "preverjala moralno-politične primernosti svojih članov, kar se je v nekem drugem časi, ki je že zdavnaj za nami, tudi dogajalo", tedaj s strani oblasti.
Ni slučajno, da je Pirjevec za izraz svoje namere o potencialnem ubijanju izbral prav Lamberta Ehrlicha, istega človeka, za katerega je Edvard Kocbek pred 78 leti tako hladnokrvno ugotavljal, da je njegova "justifikacija" upravičena.
Z Ehrlichom nas Prijevec vrača v pomlad leta 1942. To je bil prelomni čas, v katerem je število Slovencev, ki so padli pod streli komunističnih revolucionarjev začelo strmo naraščati. V Ljubljanski pokrajini so denimo od začetka leta do konca maja 1942 partizani in VOS ubili 372 Slovencev oziroma domačinov (za primerjavo - v istem obodbju so povzročili 124 žrtev na okupatorjevi strani).*
Te domače žrtve niso bili vojaki, saj je prva vaška straža bila ustanovljena šele julija 1942 v Šentjoštu. Bili policisti, mestni in državni uradniki, politiki, profesorji, duhovniki, podjetniki, delavci, pa tudi "nezanesljivi" pripadniki OF ...
Smrt je sestavni del vojne in ubijanje je v nekaterih primerih lažje razumeti, še zlasti, ko so ljudje v obrambi lastnega življenja potegnjeni v njegov vrtinec. A vse to se je na Slovenskem dogajalo pozneje.
Tako Kocbek kot Pirjevec pa opravičujeta drugačno ubijanje - ljudi, ki so jih za smrt odbrali revolucionarji, ker niso sprejemali komunizma ali ljudje, ki so enostavno opravljali svoje delo v družbi, kakršna je takrat bila, ali pa ljudje, ki so se le znašli ob nepravem času na nepravem mestu ...
Vredni, da se jih pobije?
Že tako nesprejemljive Pirjevčeve besede o ubijanju postanejo v tem kontekstu še bolj srhljive. Če nekdo prostodušno, celo lahkotno prizna, da bi leta 1942 ubil nedolžnega, samo zato, ker je njegov idejni nasprotnik, ne bi isto storil tudi danes, če bi bile le malček drugačne okoliščine?
Pirjevčeve besede in njegove drže bi nas morale zato resno skrbeti in bi si zaslužile precej bolj oster odziv, kot so ga bile deležne.
--------------------------------
* Jože Možina: Slovenski razkol, Ljubljana 2019 (podatki iz grafa št. 32 na strani 513).
Zagledan v Revolucijo in zaslepljen s percepcijo samega sebe kot kristjana z zgodovinsko nalogo ustvarjanja "novega sveta" je uspel z argumentacijo, ob kateri se sam nisem mogel znebiti vtisa lahkotnosti, v nekaj stavkih pravo podrediti revolucionarni justici, pravice posameznika pa kolektivni usodi po diktatu revolucije. In takole sklenil svojo utemeljitev uboja Ehrlicha: "Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in se ne sme ozirati na osebne koristi in namene."
Kot študent, ki sem takrat poznal Kocbeka kot pogumnega razkrinkovalca povojnih pobojev (skozi očala Alojza Rebule in Borisa Pahorja) ter seveda vrhunskega pesnika, sem presenečen obstal. Tedaj nisem razumel, kako se mu je moglo zapisati kaj takega. Pozneje sem. Še posebej, ko sem se srečal z njegovim predvojnim pisanjem in ko sem ga bral tudi skozi očala katerega od kulturnikov v diaspori, ki jih je povojna oblast za razliko od Rebule in Pahorja zabetonirala v popoln molk.
78 let po Kocbeku - Pirjevec
Podobno presenečen sem obstal, ko sem pred dnevi znova prebral, kako nekdo na tehtnici življenja in smrti lahkotno opleta prav z Ehrlichovim imenom - tokrat zgodovinar Jože Pirjevec. "Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha ...".
Prva misel - namreč da je Jože Dežman, ki je te besede navajal v svoji kritiki Pirjevčeve monografije "Partizani", posegel po kakem ne dovolj preverjenem viru - se je domala v trenutku razblinila kot mehurček praznega upanja, da tovrstne besede nimajo več prostora v javnem življenju.
Tokrat sem hitreje kot pred četrt stoletja v študentskih letih razumel in dojel, da z revolucionarno mentaliteto, ki leta 1942 zarezala najglobljo rano slovenskega narodnega razkola, tudi po skoraj osmih desetletjih še nismo opravili.
Da nisem bil edini presenečen ob Pirjevčevih besedah, dokazuje tudi dejstvo, da je moral Jože Dežman nekaj dni po svoji kritiki Pirjevčevih Partizanov natančneje pojasniti vir, iz katerega je navajal Pirjevčeve besede o ubijanju Ehrlicha.
Odziv javnosti in ustanov - znova šolski primer dvojnih meril
Ob Pirjevčevih škandaloznih besedah je treba zapisati vsaj dve stvari.
Prva je, da je bil odziv širše javnosti pričakovan. Pirjevčeve besede se pričakovano niso prebile v medijski mainstream in iz zamejskega časopisa Novi glas le počasi dobivajo prostor zavedanja v nekaterih spletnih medijih in na socialnih omrežjih. Samo pomislimo, kako bi bilo, če bi kaj podobnega izrekel recimo Jože Možina ...
Odziv tako znova kaže žalostno stanje senzibilnosti za besede sejanja in spodbujanja sovraštva - na eni strani pretiravanje in pripisovanje sovražnega govora besedam, ki jih izrekajo "vaši", na drugi strani mižanje na obe očesi ob pogosto veliko bolj nevarnih besedah "naših".
Največje razočaranje je prav gotovo odziv Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki jo je Jože Dežman pozval, naj preveri, kakšnega člana ima v svojih vrstah. Predsednik SAZU, tudi zgodovinar Peter Štih, si je žal le pilatovsko umil roke in izjavil, da je za svoje izjave in trditve odgovoren vsak akademik sam, diskusija o knjigi Partizani pa naj bo "diskusija med njenim avtorjem in bralci".
Povrh vsega je v odzivu izbral tudi - sploh za zgodovinarja - povsem neustrezno primerjavo, namreč da SAZU namreč ne bo "preverjala moralno-politične primernosti svojih članov, kar se je v nekem drugem časi, ki je že zdavnaj za nami, tudi dogajalo", tedaj s strani oblasti.
Kdo je "vreden, da se ga pobije"?
Ni slučajno, da je Pirjevec za izraz svoje namere o potencialnem ubijanju izbral prav Lamberta Ehrlicha, istega človeka, za katerega je Edvard Kocbek pred 78 leti tako hladnokrvno ugotavljal, da je njegova "justifikacija" upravičena.
Z Ehrlichom nas Prijevec vrača v pomlad leta 1942. To je bil prelomni čas, v katerem je število Slovencev, ki so padli pod streli komunističnih revolucionarjev začelo strmo naraščati. V Ljubljanski pokrajini so denimo od začetka leta do konca maja 1942 partizani in VOS ubili 372 Slovencev oziroma domačinov (za primerjavo - v istem obodbju so povzročili 124 žrtev na okupatorjevi strani).*
Te domače žrtve niso bili vojaki, saj je prva vaška straža bila ustanovljena šele julija 1942 v Šentjoštu. Bili policisti, mestni in državni uradniki, politiki, profesorji, duhovniki, podjetniki, delavci, pa tudi "nezanesljivi" pripadniki OF ...
Smrt je sestavni del vojne in ubijanje je v nekaterih primerih lažje razumeti, še zlasti, ko so ljudje v obrambi lastnega življenja potegnjeni v njegov vrtinec. A vse to se je na Slovenskem dogajalo pozneje.
Tako Kocbek kot Pirjevec pa opravičujeta drugačno ubijanje - ljudi, ki so jih za smrt odbrali revolucionarji, ker niso sprejemali komunizma ali ljudje, ki so enostavno opravljali svoje delo v družbi, kakršna je takrat bila, ali pa ljudje, ki so se le znašli ob nepravem času na nepravem mestu ...
Vredni, da se jih pobije?
Že tako nesprejemljive Pirjevčeve besede o ubijanju postanejo v tem kontekstu še bolj srhljive. Če nekdo prostodušno, celo lahkotno prizna, da bi leta 1942 ubil nedolžnega, samo zato, ker je njegov idejni nasprotnik, ne bi isto storil tudi danes, če bi bile le malček drugačne okoliščine?
Pirjevčeve besede in njegove drže bi nas morale zato resno skrbeti in bi si zaslužile precej bolj oster odziv, kot so ga bile deležne.
--------------------------------
* Jože Možina: Slovenski razkol, Ljubljana 2019 (podatki iz grafa št. 32 na strani 513).
Povezani članki
Zadnje objave
Križi s križankarstvom
18. 4. 2026 ob 17:00
Kulturni dom Nova Gorica: reorganizacija ali kadrovanje po županovo?
18. 4. 2026 ob 9:00
Fenomen Stevanović
18. 4. 2026 ob 6:00
Macron proti Marine Le Pen – francoske volitve 2027
17. 4. 2026 ob 19:00
Ekskluzivno za naročnike
Kulturni dom Nova Gorica: reorganizacija ali kadrovanje po županovo?
18. 4. 2026 ob 9:00
Fenomen Stevanović
18. 4. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
APR
18
»Preživimo dan s sv. Terezijo Avilsko«
09:30 - 13:00
APR
20
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
APR
22
Predstavitev monografije: Med tradicijo in moderno
11:00 - 12:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
53 komentarjev
IgorP
Nekdo, ki ga ne imenujem, je napisal, da bo ukrepal! Izrazil se bom v prispodobi! Ta oseba lahko ukrepa samo proti svoji riti in ji ponudi na razpolago ali bo s.ala ali ne!!!!
Kugy
Ni problem Tigr. Problem je nasilen prevzem vodenja NOB, kjer še Tigru ni bilo mesta, kaj šele komu drugemu. V kolikor bi se komunisti zavzemali, pod prvo, za lasten narod in državo, ne pa za Sovjetsko internacionalno proletarsko državo, bi bilo vse drugače. V bistvu je bila to izdaja in kolaboracija, ki je ob koncu vojne omogočila nastanek nasilne enoumne države, sovražne do zahodnih zaveznikov in kulturno ter gospodarsko miljonov let daleč od jedernih evropskih držav.
V bistvu smo se vrnili v srednji vek, v čas inkvizicije, sežiganja čarovnic in knjig. Zato smo že drugič izgubili Koroško, pol Primorske z morjem in tudi Istro, ki je vedno gravitirala proti Trstu.
Kraševka
Res je-
IgorP
kugy
Stojim na stališču, da TIGR sam med vojno ne bi uspel narediti nič! Pa vzemimo teorijo, da med leti 1941-45 ni odpora proti okupatorjem, da je TIGR edini, ki se upira okupatorju, drugje pri nas pa tega ni! Italijani bi verjetno z njimi opravili, po koncu vojne, ko so Italijani spet na "pravi" strani pa o teh "teroristih", kot so jih imenovali fašist, nebi noben razmišljal in spet se vzpostavi Rapallska meja!
Kraševka
Praviš, da bi Italijani s TIGROM opravili po koncu vojne. Igor, ali lahko razložiš. ZAKAJ so komunisti že med vojno POBIJALI TIGROVCE, ali samo zato, da so prihranili delo Italijanom?
Kugy
Igor prosim, da nehaš imenovati (namigovat) Tigrovce teroriste. Res je, da jih je tako poimenoval tov. Stanovnik in da jih komunisti dolga leta niso priznavali, ker je upor proti fašizmu bila edina domena komunistov. Lahko bi že razumel, da so za nas tisti, ki jih tako imenuje v bistvu enak fašistom. Demokratična javnost v Italiji vedno bolj spoznava, da so bili to prvi borci, ki so se upravičenu uprli fašistom in kolikor mi je znano v svojih akcijah ni bilo nedolžnih civilnih žrtev. Kar za naše komuniste ne velja.
IgorP
b 31. julija 2020 ob 10:52 At 10:52
Vi pa zagotovo niste Primorec!
Po njegovem bi domobranci osvojili ozemlje do Vidma(Udine), na severu do Salzburga, na vzhodu do Blatnega jezera, na jugu pa bi bilo odvisno od dogovora z ustaši! Tudi take imamo, na žalost!!!
Kraševka
Pater Tomažič je ugotavljal, da so bili res Slovenci do Salzburga. Sicer pa, če komunisti ne bi veliko TIGRA pobili, ali pa ga odstranili, le redke tudi "olastninil", bi bilo drugače. Če namesto komunistov, bi prevzel VODSTVO-TIGR, bi imeli Slovenci - Trst, Istro. Gorico in Reko. In takrat bi res lahko govorili o celi Primorski !
IgorP
Kraševka S teroristi(italijanska oznaka) pač ne bi nič pridobili med in po 2. sv. vojni! Naši predniki so res poselil svet do Salzburga(6.stol.). A si na podlagi tega lahko lastimo to ozemlje? Mislim, da je takšno razmišljanje neumestno!
MEFISTO
Igor, redko ti moram dati tudi prav. IGR je res dišal po terorizmu. Podtikanje eksploziva v času brez vojne v uredništvo časopisa, kjer je bila ubita nedolžna žrtev, in v otroški vrtec je milo rečeno lahko samo teroristično dejanje. Seveda so bili pa na partijski, OF in partizanski strani še večji teroristi, ki jim še Bog ne bo mogel odpustiti grehov.
piklo
Igor, kam ti pošljem vavčer, da se greš malo ohladit v Sočo!? Tole nabijanje, vedno eno in isto, brez kančka volje, da bi slišal kak drug argument je že prav ubijajo če! Dobro! Primorska je naša, Trst pa ni! Imaš kakšno razlago, ko prideš s počitnic!?
MEFISTO
Samo del Primorske je naš!
MEFISTO
V Ljubljanski pokrajini so od januarja do konca maja 1942 partizani in VOS ubili 372 Slovencev oziroma domačinov, fašisti pa 124.
Igorja sprašujem, kak narodno osvobodilni boj je to, če rdeči fašisti v istem času pobijejo trikrat več ljudi, ki jih osvobajajo, kot črni fašisti?
nejo
Kremeniti, jaz sem pa že večkrat zapisal takole: če bi mi partizani med revolucijo ubili koga iz družine, takoj vzamem orožje iz rok okupatorja in se borim proti takim ubijalcem, ki se z okupatorjem ne borijo, ubijajo pa civiliste iz lastnega naroda.
Kraševka
Res je "strašna vrlina", da so komunisti med vojno pobili več LASTNEGA NARODA, kot Okupatorjev-tujcev. In podobno počnejo še danes. Stalno uničujejo SLOVENSKO kulturo, kar bo imelo tako negativne posledice, da bo naš narod, ki ima že skoraj (Samova plemenska zveza, Karantanija) 1500 letno kulturo, kot država, ki je bila v središču Evrope, med velikimi narodi (Germani in Romani), je SLOVENSKI narod obstal, zaradi nesramne in agresivne Levice, pa bo lahko lahko z leti - IZGINIL. V zadnjem tisočletju, kljub raznim napadom in nadvladah - pa smo se Slovenci vedno ubranili tujim uplivom (veliko pred partizani) in tako ohranili jezik, kulturo prednikov in DRŽAVO, ki ji Levica danes ne dopusti, da bi postala DEMOKRATIČNA. Levica, ki časti "Titove borce" pa našim domačim SLOVENSKIM vojakom, ne dovoli, da bi branili našo DOMOVINO in narod slovenski. Naša vojska spada med domoljubje in potrebno jo je spoštovati, saj nam zagotavlja mir in blaginjo. Kdor pljuva po Slovenski vojski, ni vreden našega DRŽAVLJANSTVA !
IgorP
Kraševka Samova plemenska zveza je segala od Baltskega pa skoraj do Jadranskega morja! Te zveze nikakor ne moremo šteti kot neke začetnice slovenske kulture! Na srečo med mladimi ne prevladujejo tako ekstremni pogledi kot jih imaš ti in tebi podobni! Ste v krepki manjšini! Ni mi pa jasno, zakaj pljuvaš po LEVICI, ki je dosti manj komunistična kot Janez! Ja, med desnimi verniki je res narobe svet!
Kraševka
Igor, mislim, da je bila Karantanija v okviru Samove plemenske zveze. Zelo pomembno pa je, da je bila Karantanija osnovana kot država, mnogo pred nekaterimi drugimi državami. Pa Levica vedno trdi, da nimamo DRŽAVNIŠKE prakse, glede na Srbijo. Zato vedno promovirate le Jugoslavijo, ker o drugih državnih tvorbah malo veste.
MEFISTO
Uglededni pokojni profesor Slavko Vivod, romanist, je leta 1990 zapisal v Večeru:
"Če bi leta 1941 vedel to, kar vem danes, se v boju proti komunizmu ne bi povezal le z Nemci, ampak celo s samim hudičem."
nejo
Pa še tale - enkrat že objavljen moj zapis - (ne vem, če ravno tule):
Morilec Franc Stadler-Pepe, ki je umoril Lamberta Ehrlicha, je mislil, da bo umoril tudi Cirila Žebota, ki je ponavadi spremljal Ehrlicha. Po naključju je bil nekdo drugi. Umoril je oba.
Ciril Žebot je leta 1968 kot ameriški državljan prišel na razgovore k takratnemu predsedniku slovenskega izvršnega sveta Stanetu Kavčiču. Spomnim se, da je Delo pisalo, da je v Slovenijo prišel "vojni zločinec", ki bi ga bilo potrebno prijeti.
Tovariš Giuseppe Pierazzi je takrat zamudil edinstveno priložnost, da bi poskušal streljati na "vojnega zločinca" Cirila Žebota, da bi tako dopolnil delo morilca in "narodnega heroja" Franca Stadlerja-Pepeta.
Kugy
Moram priznati, da me že malo skrbi za naše kruhoborske levičarje. Resnica prihaja na dan vsak dan. Vedno več je konkretnih dokazov, ki komuniste obtožujejo izdaje in nasilja nad lastnim narodom. Da je vse res dokazuje tudi vsa povojna zgodovina. Nikoli ni bil cilj komunistov demokratična republika še najmanj pa država Slovenija.
Ko bo narod to spoznal in ta čas se vedno bolj bliža bo hudo. Takrat bo narod res rušil spomenike in bo beseda komunist dobila svojo pravo noto. Revizija zgodovine se dogaja vsak dan. Seveda ne na Kitajskem in S. Koreji.
Kugy
Pirjevčev oče je odpeljal družino iz komunističnega raja v Trst kmalu po koncu vojne. Sklepam, da je imel razloge za to odločitev, ki so sinu nedvomno bili razloženi. Tudi uporaba poitaljančenega priimka je imela svoj namen.
Pirjevec mlajši se gre biznis z novokomunisti kot tudi del fanatičnih zamejcev, ki niso nikoli živeli v komunizmu. Večina teh zamejcev nas je v svinčenih časih na račun njihovega bistveno večjega standarda zaničevala in igrala usmiljenje.
Nikoli ne bi prišli živet v Yugoslavijo, pa če prav jo danes slavijo.
Erhlicher je ob začetku vojne zagovarjal samostojno Slovenijo.
Bil je nasprotnik nacizma in fašizma. Zavedal se je tretje nevarnosti za Slovence -komunizem
Zato je razumljiva izjava člana KPS in slovenskega zgodovinarja Ferda Gestrina, ko je Stanetu Grandi na vprašanje, zakaj so komunisti likvidirali Ehrlicha, odgovoril: »Bil je edini, ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo komunistov. (Granda 2002, 322)
Giuseppe je še eden na plačilni listi tistih, ki zavirajo sproščenost Slovenije.
Novo komunisti se zavedajo. da lahko vladajo samo ob razklanem narodu.
To je osnovna zakonitost komunističnega prevzema oblasti.
Prvič v Oktobrski revoluciji v času vojne. Drugič s partizanskim uporom, ki je bil zlorabljen za revolucijo, ponovno v času vojne.
Tretjič, ko so uvideli, da jim razpada Yuga so sprožili mednacionalno sovraštvo v upanju, da bodo v vsesplošnem kaosu kot odrešitelji, ob podpori mednarodne javnosti, obdržali oblast.
Je Pirjevec del današnjega scenarja, ali pa je le ne bodi ga treba?
Kraševka
Dobro ste povedali. Toda dodam samo to, da je Pirjevec, kot Pierazzi ostal zvest privilegijem svoje družine, ki je po 2.s. vojni odšla v Trst in tam lepo živela. Omerza navaja, Jožeta Pierazzi, kot sodelavca tajnih služb, in zato se je izdajal za Italijana. Na lastna ušesa sem slišala Tržačana, nekdanjega senatorja v Rimu in profesorja na UNIVERZI v Trstu - Stojana Spetiča. Ta je pripovedoval, kako je učil RUŠČINO Jožeta Pirjevca. Nekoč je študentom dal "Prosti spis". V Pirjevčevi nalogi, je bilo med ruskimi besedami veliko slovenskih. Poklical ga je k sebi in mu dejal:"Ti si Slovenec" Pirjevec je prvo zanikal, ko pa mu je Spetič dejal, da ni možno, da bi Italijani v ruskem spisu, rabili slovenske besede, se je Pirjevec UDAL. Toliko o poštenem partizanu Pirjevcu!
korosec.france
Prosim za debato/predloge o tem kdo ali kaj/institut je po službeni dolžnost spisati priajavo J.Pirjevca Policiji oz Tožilstvu.Hvala lepa.
sam si mislim, da je to množica oseb iz Policije, da so to določeni Tožilci, da je to Varuh človekovih pravic, da je to Minister za Pravosodje, da je to Predsednik Predsednik države
in, da je to predsednik društva Združeni ob lipi sprave in, če se ne obrne nihče od naštetih, potem ostane še Nadškof ljubljanski, g.Zore , ki v zse in v svojem imenu Policiji Slovenije poda pismeno zahtevo o sumu storitve kaznivega dejanja.
Ker pričakujem, da bo ostal čez počitniško deželo betontanc zakleti molk vseh naštetih, upam, da se bo kot zadnja inštanca odzval g.Nadškof ljubljanski kot zastopnik Zastopnika samega Boga Očeta in prvi škof Rima in to, ponavljam, zase in v svojem privatnem, osebnem imenu in postavljam rok za to Upanje in sicer je to : 1.September 2020.
Če se to ne zgodi, bom objavljal v vsa glasila kjer bom le mogel, da je Slovenijo zasedel sam Satan osebno .
pozdrav
Ne moreš verjeti, da je takšno grožnjo izrekel zgodovinar, ki je član SAZU in da SAZU ni to obsodil.
To me spominja na mirnodobske čase v Nemčji pred II svetovno vojno, ki pa so znani po grožnjah judom in drugačemislečim , ki pa jih državne institucije niso obsodile, ampak tolerirale ali celo spodbujale.
slovenc sm
Ker ima danes ideologija prednost pred stroko. Na žalost tudi v SAZU. Zdaj lahko vsak razume, da so levičarji ugrabili državo, če so si podredili tudi SAZU. Še okrogle mize niso sposobni organizirati, da bi razčistili zgodovinska in etična dejstva. Včasih jih je bilo veliko in mnogo smo se lahko naučili.
IgorP
Zakaj se sedaj izgovarjate na podvojen komentar?
IgorP
Če nekdo prostodušno, celo lahkotno prizna, da bi leta 1942 ubil nedolžnega, samo zato, ker je njegov idejni nasprotnik, ne bi isto storil tudi danes, če bi bile le malček drugačne okoliščine?
Kako se lahko nekdo to vpraša v 21. stoletju? Samo tisti, ki je željan maščevanja in ti že naprej pripisuje dejanja, ki bi jih rad sam počel! Kam nas pelje fanatično desničarstvo? Strah nas je lahko, ker je željno krvi!!!
slovenc sm
Nisi razumel poante. Nekdo danes prizna, da bi enako storil danes, če bi bil v podobni situaciji kot 1942. In v današnjem času bi moral biti za tako dejanje vsekakor obsojen. Ubiti nekoga, ki misli drugače kakor ti? Temu rečeš fanatično desničarstvo? Kdo je zdaj željan krvi? Igor, mislim, da moraš konkretno razmisliti o teh besedah.
Kraševka
Igor samo poglej ustajnike, in njihovo "dobrohotnost" Kdo kriči in nosi transparente: "Smrt JJ" in "Smrt Janšizmu" ?
piklo
Globoko v sebi Pirjevec ve, da je prodana duša. Ko je sam s seboj, trpi velike muke. Zdaj s tega " vlaka" pač ne more, pa še dobro ga plačujejo. Škoda le, ker bodo njegovo knjigo komunisti in njihov podmladek vzeli za suho zlato in glej, tragično nadaljevanko! Da potrebujemo spravo!? Lepo vas prosim!? Kdo v naši družbi sistematično priliva bencin na ogenj!? Kdo v naši družbi kliče poklicne in prostovoljne gasilce, da bi ogenj pogasili!? Moj Bog, moj Bog, kdaj bo šel ta narodni kelih mimo nas!!??
Kraševka
Res je, spoštovana shalotka. Žalostno je, da nekateri bi še leta 2020, kar s pozivom k UBOJU drugače mislečega, reševali Svet. Take dobimo tudi med kolesarji. Kaj porečejo Tožilci...Sodniki... Kulturne institucije alla SAZU, ali je Pirjevec vreden, da ga imajo v svojih vrstah?
IgorP
Brezzvezno nakladanje! Vojna je, z vsemi svojimi posledicami! Nasprotnik in poraženec bo se vedno videl v vlogi žrtve! Bo pa se potrebno tudi vprašati o smiselnosti streljanja talcev! Zgodovinarka Pečar pravi, da ima okupator to pravico! Prav, a vsi ki se zgražate nad Pirjevcem, se potem naslajate ob streljanju nedolžnih talcev??? Seveda se naslajam, še posebej, če je bil komunist, bi marsikdo tu zapisal!!!
MEFISTO
Igor, stotič in zadnjič ti bom ovedal, nato bom ukrepal. Ne Lambert Ehrlich in ne ostalih 80.000 DO 100.000 Slovencev niso bili žrtve vojne, temvelč zverinske komunistične bolševiške revolucije, ki je svoje uspehe merila s številom likvidiranih slovenskih poštenjakov. Če ne bi bilo komunističnega terorja, bi Slovencem vojna minila z minimalnimi žrtvami. Sram naj bo komuniste in njihove simpatizerje, pri nas bi še dodali rekli v rit in glavo, da so okupacijo, ki je vedno najbolj nesrečen trenutek v življenju vskega naroda, zlorabili za bogokletno, uničevalno, brezpravno komunistično revolucijo, ki je povsod, kamor so je zanesli, prinesla toliko strahotno pogubnega gorja. Igor, naj te še spomnim, da so naroičilnice okupatorju za streljanje talcev v glavnem izdajali partija, OF in partizanska vodstva. Žrtve in strah morajo biti, je bil imperativ naših tako imenovanih osvoboditeljev.
slovenc sm
Igor, tukaj ni govora o vojni. Erlich je bil ubit še pred nastankom vaških straž kar pomeni, da je bil politično umorjen. Glede na to, kdo ga je ubil, tudi ni govora o partizanih. Torej je šlo za čisti politični ali ideološki obračun. Ostalo nima smisla komentirati, ker podtikaš nekaj kar ni bilo izrečeno. Nihče z normalno čustveno inteligenco oziroma empatijo se ne naslaja nad kakršnimkoli ubijanjem. Sem bil v tej poziciji leta 1991 in je bilo hudo. Uperiti puško v človeka. Pa čeprav veš, da braniš domovino.
Kraševka
Res je.
IgorP
Vsaj leta 1991 sva bila na isti strani! Sedaj pa lahko imava vsak svoje mnenje, enostavno je to za razumeti!!! Vsaj meni, ne pa zato, ker misli drugače imeti enega za bolnika!!!
nejo
Igor, prosim, ne govori o vojni. To je bila komunistična revolucija, ki je z vojno imela samo to zvezo, da je take izredne razmere izrabila za revolucijo in za NEKAZNOVANO pobijanje. Tako med vojno, kot po vojni. Bila je IZKLJUČNO komunistična revolucija, takoimenovana "NOB" pa je bila "kolateralni strošek". Služila je kot krinka za BISTVO: za komunistično revolucijo. Zato se takoimenovna vojna pri nas ni končala 8. maja 1945, marveč precej let kasneje. Vsaj do leta 1951 se je še vedno pobijalo, potem pa se je na ultimat zahodnih zaveznikov končalo. Namreč, zahtevali so temeljito zmanjšanje represije, ker v nasprotnem primeru ne bi bilo pomoči. Z vojno pa farbaj sebi enake. Nas ne boš!
IgorP
nejo Tudi ti ne rabiš farbati mene! Odpovejte se tebi podobni na referendumu Primorski, potem tudi jaz neham z zaslugami NOB za Primorsko!!! Bobu je treba reči bob!! Ne pa jemati nekaj za kar niti prdnil nisi!!!
MEFISTO
Igor, potem nam pa razloži, kaj je človek, ki na isto temo v dveh dneh napiše 3.000 komentarje in ki se oglaša pod kakimi sto imeni, če ni bolnik?
debela_berta
hahaha, kake cifre, ne me basat! Ehrlich je bil pa težka baraba in izredno, tudi moralno, pokvarjen človek.
Gregor
Dejansko je vvse to še bolj preprosto. Politični umor (v času vojne) lahko razumemo in je logičen v marsikaterem pogledu, a ga v nobenem primeru ne moremo odobravati. Umor je še vedno umor, ne glede na okoliščine. Če gledamo primerjavo, ko mož pretepa ženmo in vpije "saj si sama iskala", je še vedno zločinec. Ne glede na to, da je žena domnevno "sama iskala". <b>Politični umor po drugi strani pokaže nemoč argumentov teh istih politikov, kar pa nam je zgodovina tudi že pokazala. </b> Skratka, če bi bili argumenti komunistov tako dobri, jim ne bi bilo potrebno moriti. V slednjem pa je komunistični zločin povsem enak vsem drugim zločinom. Izza zločina je samo motiv, ne pa tudi pravica! <b>Zaradi vsega tega, nobenega od komunističnih zločinov ne moremo opravičevati (kar je ugotovil tudi levičarska intelektualna legenda Žižek). Zločin je samo zločin.</b> in seveda, lahko ta zločin tudi razumemo (skozi oči motiva): bil je prikaladen čas (vsesplošna situacija), lahko bodo prevalili krivdo (podobno so počeli Nacional-socialisti) in imeli so glavni motiv (prevzem oblasti). A vse to, je iz vidika, da gre za naše sonarodnjake še bolj obremenilno.
IgorP
B Vsaj eden malo bolj treznega razmišljanja!
slovenc sm
Igor, če se v mojem komentarju vidiš kot bolnik, potem ni kaj za dodati.
MEFISTO
Primorci imajo pa res srečo. Ko so fašisti sptembra 19 43odšli sami od sebe po lastni volji, so se do konca vojne lahko borili le še za komunizem.
IgorP
Slovencsm Tudi ti ne razumeš prispodob!
Alojzij Pezdir
Več kot očitno nekateri poklicni in družbeno privilegirani patološki zasvojenci z ideologijo in mitologijo revolucije ne morejo dovolj obžalovati dejstva, da sami niso mogli sodelovati pri medvojnih in povojnih krvavih obračunih z drugimi in drugače mislečimi ljudmi, ki se preprosto niso pustili ujeti na goljufive limanice komunistične revolucije pod masko NOB.
To njihovo obžalovanje, da sami niso mogli dejavno sodelovati in/ali biti neposredno udeleženi pri medvojnih in povojnih množičnih skrivnih "justifikacijah" oz. likvidacijah političnih in ideoloških nasprotnikov ali celo popolnoma politično neopredeljenih preprostih ljudi, ki se preprosto niso dopustili mobilizirati za teror in diktaturo KPJ/KPS, prihaja vedno znova na plan, ko lahko slišimo ali preberemo: "Še premalo so jih pobili!", "Saj bi tudi oni po morebitni zmagi ravnali z nami enako krvoločno!", "Če hočemo speči omleto, je pač treba razbiti kako jajce!", ipd., itn.
Koliko "znanstvene distance" ali koliko preproste človeške spoštljivosti in dostojanstva je ostalo v inkriminirani javno izrečeni sovražni izjavi akademika in prof. dr. Jože Pirjevca, avtorja najnovejše mitološke "uspešnice" Partizani, si lahko odgovori vsakdo sam.
Kraševka
Kraševci poznamo Sežansko družino Pirjevec. Kras se je leta 1947 razdelil, na Tržaški Kras, ki je ostal v Italiji in matični Kras, ki se je po koncu ConeA (Ango-Ameriška cona se je ukinila 15.9.1947 - in dala možnost ljudem, da ostanejo doma, ali da se odselijo v Trst in okolico). Večina Slovencev je ostala na svojih domovih. Bogata SEŽANSKA družina Pirjevec, pa se je tedaj razdelila. Starši Jožeta Pirjevca, skupaj z njim in hčerko Marijo so odšli v Trst in tam lepo živeli v kapitalizmu. Mogoče jim je nudila "postranski" zaslužek Jugoslovanska UDBA? Starejša brata Jožeta Pirjevec, pa sta ostala v Sežani v njihovi domači hiši. Oba brata sta bila zaposlena na Uvozno-Izvozni firmi - Jadran Sežana, kot komercialista. Mislim, da sta oba Pirjevca trgovala predvsem z živino, ki so jo nabavljali na Hrvaškem in drugod, ter to IZVAŽALI v Italijo. Pravijo, da je tudi firma Jadran, morala delati po navodilih UDBE. In tako je Pierazzi-Pirjevec obiskoval UNIVERZO v Trstu, kjer se je izdajal za Italijana in mu je bil prikladen priimek Pierazzi, ker je tako lahko nesumljivo prisluškoval Slovenskim študentom, ki niso sumili, da jih razume. Igor Omerza, je Pirjevca zasledil v Italijanskih TAJNIH sližbah. Toliko o Pirjevcu, kot Slovencu, ki mu je Komunizem dajal "beli kruh", zato tudi leta 2020 piše v prid Komunistični-Revoluciji.
Gregor
Pri Erlichu je šlo za umor vplivnega političnega nasprotnika. Ni šlo za obrambo pred nacizmom, temveč za revolucionarno dejanje. Dejanje postopnega prevzema oblasti in zgledovali so se po enakih metodah, kot so jih za eliminiranje vplivnih nasprotnikov uporabljali nacional socialisti (nacisti), fašisti , ter seveda vsi komunisti. V različnih obdobjih je to pri vseh potekalo bolj posamično (ciljno) in kasneje tudi množično.
Pirjevec torej v političnem rivalstvu (še danes) preferira argument noža pred argumentom besede. Vsi pa (tudi komunisti so nas to učili) danes verjamemo , kam vse češ je civilizacija napredovala....
Dejstvo je, da bodo med nami vedno manj napredni in celo primitivni posamezniki, ki napredek civilizacije dojemajo povsem parcialno. Zase da, za druge ne in ne bodo sposobni sprocesirat, da so take izjave (razmišljanje) neprimerne, družbeno škodljive (nevarne)... Za vse take, ki svoje jungovske temne plati niso sposobni kultivirat, je sodobna civilizacija iznašla sodišča, zapore in za posebne primere tudi norišnice. A pri nas, razen redkih posameznikov: nikomu ništa.
V luči ostro razdvojene slovenske družbe, petkovih politkolesarjev in javnih pozivov k smrti nas bi morala tako reakcija družbe skrbeti. Pirjevec petkovim borcem za prevzem oblasti sporoča, da je politično motiviran umor upravičen. Če se nekdo s politkolesarjenjem ne strinja, ga lahko preprosto ubiješ.
Taka knjiga ne bi smela iti v tisk in Pirjavec bi moral oditi v eno od zgoraj naštetih ustanov. V normalni civilizirani družbi.
Kraševka
Se pridružujem vašemu mnenju. Izdati in na RTV promovirati knjigo, ki dejansko poziva k UBOJU ljudi na nasprotnem političnem polu, je NEDOPUSTNO in po vsej verjetnosti (če so zakoni za vse enaki) tudi KAZNIVO. Kajti v zakonih piše, da je prepovedano pozivati k smrti. In "Pierazzi" tu navaja, da bi tudi sam ubil (Ehrlicha, ker je zavračal komunizem) političnega nasprotnika.
ales
Center slovenskega komunizma je bil Trst, in še danes je tako.
Giuseppe pa mora pisati za kar mu titoisti plačujejo saj za kaj drugega ni sposoben.
MEFISTO
Ob tem izpadu Jožeta Pirjevca sem se spomnil dogodka, ki vam ga ne smem zamolčati.
Pred leti sva bila z ženo na kosilu v neki znani štajerski podeželski gostilni. Vstopil je starejši par. Ker so bile vse mize zasedene, sta naju zaprosila, če lahko prisedeta. Izkazalo se je, da sta bila tržaška Slovenca in da sta bila prijazna človeka ter očitno tudi precej radikalna levičarska intelektualca.
Med nami se je razvil prisrčen klepet. Nenadoma pa je gospod začel hvaliti slovenske komuniste in je posebej poudaril, da imamo Slovenci posebno srečo, da imamo Milana Kučana.
To pa je bila tema, o kateri se je težko z njegovimi argumenti racionalno pogovarjati. Ker nisem hotel biti nevljuden, sem mu samo odgovoril, da lahko tako govori, ker ni živel niti en dan pod komunizmom in da se celo morebitne njegove fašistične izkušnje po zločinskosti ne morejo primerjati z našo komunistično torturo.
Gospod je spoznal, da s hvalo komunizma in Kučana ne bo daleč prišel, zato je obrnil pogovor k bolj prijaznim temam. Na koncu smo se celo zelo prijateljsko razšli.
Kraševka
Večkrat sem bila tudi jaz priča takemu pogovoru med Zamejskimi Slovenci. Pogovor sem tudi jaz zaključila podobno, kot S.kremeniti. Ker so komunisti, po 2.s.vojni - podpirali v Zamejstvu predvsem Leva društva, jih ti pač hvalijo. Pozna se jim, da so bili deležni "kotenčka", niso pa okusili "palice", za razliko od nas, ki smo živeli v matični Sloveniji.
MEFISTO
Režimski zgodovinar Giuseppe Parazza:
“Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …”.
Vse je povedal o sebi in o komunizmu.
Človek, ki še v letu 2020 in 75 let po koncu bratomornevojne brez predsodkov pove, da bi mnoge komunistične žrtve še sam streljal, in ki je težke čase komunističnega nasilja ter pamnjkanja preživel v takrat veliko bolj svobodni ter preskrbljeni Italiji , ni vreden naše pozornosti.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.