Neznosna lahkost ubijanja ali kdo je za Jožeta Pirjevca "vreden, da se ga pobije"

Vir foto: pixabay
Ko sem v študentskih letih prvič bral Kocbekovo Tovarišijo, me je najbolj pretresel njegov dnevniški zapis s konca maja leta 1942, ko ga je v partizanih iz Ljubljane dosegla novica o uboju duhovnika Lamberta Ehrlicha. Ne glede na to, da sta se z Ehrlichom osebno poznala in da je Kocbek do njega izrazil nekaj - sicer vzvišene - simpatije, je hladnokrvno sprejel in utemeljeval njegov uboj.

Zagledan v Revolucijo in zaslepljen s percepcijo samega sebe kot kristjana z zgodovinsko nalogo ustvarjanja "novega sveta" je uspel z argumentacijo, ob kateri se sam nisem mogel znebiti vtisa lahkotnosti, v nekaj stavkih pravo podrediti revolucionarni justici, pravice posameznika pa kolektivni usodi po diktatu revolucije. In takole sklenil svojo utemeljitev uboja Ehrlicha: "Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in se ne sme ozirati na osebne koristi in namene."


Kot študent, ki sem takrat poznal Kocbeka kot pogumnega razkrinkovalca povojnih pobojev (skozi očala Alojza Rebule in Borisa Pahorja) ter seveda vrhunskega pesnika, sem presenečen obstal. Tedaj nisem razumel, kako se mu je moglo zapisati kaj takega. Pozneje sem. Še posebej, ko sem se srečal z njegovim predvojnim pisanjem in ko sem ga bral tudi skozi očala katerega od kulturnikov v diaspori, ki jih je povojna oblast za razliko od Rebule in Pahorja zabetonirala v popoln molk.

78 let po Kocbeku - Pirjevec


Podobno presenečen sem obstal, ko sem pred dnevi znova prebral, kako nekdo na tehtnici življenja in smrti lahkotno opleta prav z Ehrlichovim imenom - tokrat zgodovinar Jože Pirjevec. "Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha ...".

Prva misel - namreč da je Jože Dežman, ki je te besede navajal v svoji kritiki Pirjevčeve monografije "Partizani", posegel po kakem ne dovolj preverjenem viru - se je domala v trenutku razblinila kot mehurček praznega upanja, da tovrstne besede nimajo več prostora v javnem življenju.

Tokrat sem hitreje kot pred četrt stoletja v študentskih letih razumel in dojel, da z revolucionarno mentaliteto, ki leta 1942 zarezala najglobljo rano slovenskega narodnega razkola, tudi po skoraj osmih desetletjih še nismo opravili.

Da nisem bil edini presenečen ob Pirjevčevih besedah, dokazuje tudi dejstvo, da je moral Jože Dežman nekaj dni po svoji kritiki Pirjevčevih Partizanov natančneje pojasniti vir, iz katerega je navajal Pirjevčeve besede o ubijanju Ehrlicha.


Odziv javnosti in ustanov - znova šolski primer dvojnih meril


Ob Pirjevčevih škandaloznih besedah je treba zapisati vsaj dve stvari.

Prva je, da je bil odziv širše javnosti pričakovan. Pirjevčeve besede se pričakovano niso prebile v medijski mainstream in iz zamejskega časopisa Novi glas le počasi dobivajo prostor zavedanja v nekaterih spletnih medijih in na socialnih omrežjih. Samo pomislimo, kako bi bilo, če bi kaj podobnega izrekel recimo Jože Možina ...

Odziv tako znova kaže žalostno stanje senzibilnosti za besede sejanja in spodbujanja sovraštva - na eni strani pretiravanje in pripisovanje sovražnega govora besedam, ki jih izrekajo "vaši", na drugi strani mižanje na obe očesi ob pogosto veliko bolj nevarnih besedah "naših".

Največje razočaranje je prav gotovo odziv Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki jo je Jože Dežman pozval, naj preveri, kakšnega člana ima v svojih vrstah. Predsednik SAZU, tudi zgodovinar Peter Štih, si je žal le pilatovsko umil roke in izjavil, da je za svoje izjave in trditve odgovoren vsak akademik sam, diskusija o knjigi Partizani pa naj bo "diskusija med njenim avtorjem in bralci".

Povrh vsega je v odzivu izbral tudi - sploh za zgodovinarja - povsem neustrezno primerjavo, namreč da SAZU namreč ne bo "preverjala moralno-politične primernosti svojih članov, kar se je v nekem drugem časi, ki je že zdavnaj za nami, tudi dogajalo", tedaj s strani oblasti.

Kdo je "vreden, da se ga pobije"?


Ni slučajno, da je Pirjevec za izraz svoje namere o potencialnem ubijanju izbral prav Lamberta Ehrlicha, istega človeka, za katerega je Edvard Kocbek pred 78 leti tako hladnokrvno ugotavljal, da je njegova "justifikacija" upravičena.

Z Ehrlichom nas Prijevec vrača v pomlad leta 1942. To je bil prelomni čas, v katerem je število Slovencev, ki so padli pod streli komunističnih revolucionarjev začelo strmo naraščati. V Ljubljanski pokrajini so denimo od začetka leta do konca maja 1942 partizani in VOS ubili 372 Slovencev oziroma domačinov (za primerjavo - v istem obodbju so povzročili 124 žrtev na okupatorjevi strani).*

Te domače žrtve niso bili vojaki, saj je prva vaška straža bila ustanovljena šele julija 1942 v Šentjoštu. Bili policisti, mestni in državni uradniki, politiki, profesorji, duhovniki, podjetniki, delavci, pa tudi "nezanesljivi" pripadniki OF ...

Smrt je sestavni del vojne in ubijanje je v nekaterih primerih lažje razumeti, še zlasti, ko so ljudje v obrambi lastnega življenja potegnjeni v njegov vrtinec. A vse to se je na Slovenskem dogajalo pozneje.

Tako Kocbek kot Pirjevec pa opravičujeta drugačno ubijanje - ljudi, ki so jih za smrt odbrali revolucionarji, ker niso sprejemali komunizma ali ljudje, ki so enostavno opravljali svoje delo v družbi, kakršna je takrat bila, ali pa ljudje, ki so se le znašli ob nepravem času na nepravem mestu ...

Vredni, da se jih pobije?

Že tako nesprejemljive Pirjevčeve besede o ubijanju postanejo v tem kontekstu še bolj srhljive. Če nekdo prostodušno, celo lahkotno prizna, da bi leta 1942 ubil nedolžnega, samo zato, ker je njegov idejni nasprotnik, ne bi isto storil tudi danes, če bi bile le malček drugačne okoliščine?

Pirjevčeve besede in njegove drže bi nas morale zato resno skrbeti in bi si zaslužile precej bolj oster odziv, kot so ga bile deležne.

--------------------------------

* Jože Možina: Slovenski razkol, Ljubljana 2019 (podatki iz grafa št. 32 na strani 513).
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike