Nemška veleposlanica v Sloveniji: "Živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami."

Vir: arhiv Martina Kostrevca
POSLUŠAJ ČLANEK

Pred enim tednom, v soboto, 5. 10. 2024, se je ob 10.00 uri ob komunističnih moriščih na Arehu odvila svečana komemoracija z odkritjem veličastnega spomenika s križem. Potekala je v slovenskem in nemškem jeziku, saj je veliko pobitih nemške narodnosti. Zbrane so nagovorili nemška in avstrijska veleposlanica, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, spomenik pa je blagoslovil mariborski nadškof dr. Alojzij Cvikl.

Po več kot dvajsetletnih prizadevanjih je domačinu Martinu Kostrevcu s pomočjo sodelavcev, prijateljev in različnih društev končno le uspelo postaviti spomenik zamolčanim žrtvam. Prispevek o tem je na naši spletni strani pred enim tednom pripravil dr. Jože Možina. V njem je v celoti objavljen nagovor dr. Mitje Ferenca, člana vladne komisije za prikrita grobišča in enega prvih raziskovalcev morišč na Pohorju. Njegov nagovor je bil osrednji del spravnega dogodka na Pohorju, njegovo temeljno sporočilo pa, da bo dolg do pomorjenih v celoti poplačan takrat, ko bodo iz pohorskih morišč ekshumirane vse žrtve.

Foto: Jože Možina

Sporočilne nagovore pa sta imeli tudi avstrijska veleposlanica v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer ter nemška veleposlanica v Sloveniji Sylvia Gronick, ki ju v celoti objavljamo v nadaljevanju. Še prej pa se ustavimo in pomislimo, kaj se je sploh zgodilo.

O nastanku kamnitega spominskega obeležja

Iz moderatorjevega nagovora je bilo slišati tudi o tem, kako je nastalo kamnito spominsko obeležje.

»V povojni Jugoslaviji so številni prebivalci Pohorja in okolice vedeli za množična grobišča na Pohorju, vendar so morali molčati. Tudi izseljeni Nemci iz Spodnje Štajerske so vedeli za usmrtitve svojih sorodnikov na Pohorju.

Ko je Slovenija postala samostojna država, je slovenski časopis Večer leta 1992 prvič poročal o povojnih pobojih v Mariboru in na Pohorju: »Na Pohorju je bilo brez sodbe sodišč pobitih 600 ljudi«, so takrat zapisali.

Leta 1993 so na pobudo mariborskega mednarodnega društva Most svobode pod vodstvom njegovega predsednika Dušana Kolnika na množičnih grobiščih na Pohorju postavili dva lesena križa.

Leta 2011 je gospa Margarete Jahn, ki je odraščala kot sirota brez staršev v povojni Jugoslaviji in potem v Avstriji, poročila pa se je v ZDA, prvič izrazila željo po dostojnem kamnitem spomeniku na Pohorju. Leto pozneje, leta 2012, so člani avstrijske zveze izseljenih nemških spodnjih Štajercev javno objavili peticijo, s katero so opozorili na poboje. 

Sočasno je Mariborčan Martin Kostrevc na Pohorju raziskoval množična grobišča in je leta 2007 celo prepričal vladno komisijo za reševanje vprašanja prikritih grobišč, da je na Pohorju začela z ekshumacijo. Do sedaj je bilo najdenih in evidentiranih 23 grobišč.

Do sedaj je bilo najdenih in evidentiranih 23 grobišč.

Leta 2012 so se srečale poti Martina Kostrevca, Margarete Jahn in Ingeborg Mallner in željo po kamnitem spomeniku so od tistega trenutka naprej energično uresničevale te tri osebe.

Težave z odstopom zemljišča so projekt zavlekle za nadaljnjih 12 let, vendar želja po postavitvi spominskega obeležja ni zamrla. Z ureditvijo lastništva parcele je bilo letos mogoče postaviti to dostojno obeležje v spomin na žrtve, ki so bile ob koncu druge svetovne vojne umorjene in je njihov poslednji dom tukaj med smrekami.«

Pot do kamnitega obeležja je bila torej dolga in naporna. Toda še bolj boleča pot je bila za vse, ki so bili pohorskih gozdovih umorjeni. Bolečine se zavedata tudi avstrijska in nemška veleposlanica v Sloveniji, ki sta se v nagovorih ozrli nazaj - v krivico in bolečino - ter z upanjem naprej - v prihodnost, ki bi jo gradila resnica, poštenost in mir.

Za koliko žrtev, ki ležijo v gozdovih Pohorja, še ne vemo? Vir: Shutterstock.

Govor avstrijske veleposlanice v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer

Gospe in gospodje, vaša eminenca in vaša ekscelenca, predvsem pa draga gospa Mallner in gospod Kostrevc, dragi sorodniki, dragi udeleženci današnje spominske slovesnosti!

Najprej bi rada izrazila spoštovanje do tistih, ki si že več desetletij vztrajno prizadevajo za postavitev kamnitega spomenika na grozodejstva, storjena nad toliko ljudmi in njihovimi bližnjimi. Brez vas in vaše pogumne vztrajnosti se danes ne bi zbrali na tej slovesnosti. Ni lahko najti besed za ta kraj, danes kraj tihega miru, kraj čudovite narave, nekoč pa kraj nepredstavljive krutosti.

Kaj imajo ta nepredstavljiva grozodejstva izpred približno 80 let opraviti z nami danes? Zakaj, kot pogosto slišimo, preteklost ne sme počivati? Zakaj odpirati stare rane?

Dovolite mi, da ob tem dnevu spomina z vami delim tri misli:

  • Z dostojanstvom žrtev, njihovih družin in prijateljev je tesno povezana 'pravica do resnice'. Kdor omalovažuje zločine ali izkrivlja dejstva, ne le da še dodatno žali. Postane tudi sokrivec tistih krutih storilcev, ki so pri svojem početju poskrbeli, da so žrtvam odvzeli vse njihove osebnostne človeške pravice tako, da danes le z veliko truda - če sploh lahko - ugotovimo, katere ljudi so sem prisilno privlekli in jih pobili.
  • 'Pravica do poštenega sojenja', ki je od nekdaj temelj vsake civilizirane skupnosti in danes človekova pravica po vsem svetu, je bila popolnoma zatrta. Ne vemo, kdo je bil nedolžna žrtev in kdo kriv. Žrtve niso imele možnosti, da bi se branile. Zakaj to govorim? Ker se žal še vedno dogaja, da so žrtve tega kaznivega dejanja krive za svojo usodo, ne da bi jim bila dana možnost spregovoriti.
  • In končno: 'Opozorilo nam danes in prihodnjim generacijam' - usoda je nas, ki danes lahko stojimo tukaj, rešila pred neposrednimi grozotami. Kot Avstrijka lahko na tem mestu to s hvaležnostjo potrdim. A mnogim to v zadnjih 80 letih ni bilo prihranjeno - glede na trenutne svetovne razmere žal moram povedati z najglobljim obžalovanjem - niti danes. Geslo 'nikoli več vojne' že dolgo ne drži.
Mladi na obeh straneh meje morajo poznati brezna zločinov, ki so nastala v naših državah.

Kljub temu nas je zgodovina tukaj v Evropi s prizadevanji velikih osebnosti, navsezadnje pa tudi nas vseh, v dolgem procesu dialoga, pogajanj in nenehnih kompromisov pripeljala v unijo miru, Evropsko skupnost. Imamo veliko srečo, da lahko to doživljamo vsak dan - vendar je naša dolžnost, da tudi pri vzgoji naslednje generacije vedno upoštevamo solze, na katerih temeljita ta mir in blaginja. Mladi na obeh straneh meje morajo poznati brezna zločinov, ki so nastala v naših državah. To je pretresljivo in pogosto boleče soočenje s preteklostjo. Toda potrebno, ker nam omogoča, da zmoremo prerasti sami sebe.

Rainer Maria Rilke nam je na svoj presunljivo neposreden način položil v srce tolažilne besede:

»Ko nam nekaj odvzamejo,

s čimer smo globoko in čudovito povezani,

je s tem odvzet tudi velik del nas samih.

Toda Bog želi, da se ponovno najdemo,

obogateni z vsem, kar smo izgubili,

in obogateni s to neskončno bolečino.«

V spomin žrtvam komunizma na Pohorju. Foto: Jože Možina.

Govor nemške veleposlanice v Sloveniji gospe Sylvie Gronick:

V Sloveniji sem veleposlanica šele nekaj tednov, a sem že spoznala čudovito slovensko naravo. Zavedam pa se tudi, da je ta narava - predvsem pa gozdovi, v katerih danes stojimo - žal tudi del temačne preteklosti. 

Gozdovi okoli nas so bili priča krutemu nasilju, preganjanju, uničevanju življenj ter priča tragičnim družinskim usodam. Med drugo svetovno vojno je Nemčija povzročila neizmerno trpljenje in izgon civilnega prebivalstva iz Slovenije - grozljivi zločini nacionalsocialistične okupacije so za Nemčijo opozorilo in obveza, da se zavzame za svobodo in združeno Evropo.

Žal pa se nasilje ni končalo z umikom nemških okupatorjev. Po končani drugi svetovni vojni je bilo v gozdovih okoli nas umorjenih na tisoče ljudi, tudi pripadniki nemško govoreče manjšine - med njimi tudi starši gospe Margaret Jahn, ki je posebej za današnjo spominsko slovesnost pripotovala iz ZDA, kjer sedaj živi.

Izguba pobitih ali umorjenih, ki se je zgodila med in po končani drugi svetovni vojni, boli še danes, in to na obeh straneh - še vedno je veliko odprtih ran. S to bolečino moramo živeti, z izgubo svojcev pa se je treba sprijazniti. Pomembno pa je, da se soočimo z zločini, ki so se zgodili v teh gozdovih. Spomenik, ki ga odpiramo danes, je pomemben korak v tej smeri.

Živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami.

Priznanje preteklosti in sprijaznjenje z njo je osnova za pogled v prihodnost. Le priznanje vseh vpletenih v preteklosti nam omogočata, da ustvarimo novo zaupanje in najdemo pogum za skupno spravo. Zavedam se, da proces sprave ni ne enostaven ne hiter - v Nemčiji več kot 30 let po padcu berlinskega zidu še vedno poteka proces zbliževanja Vzhoda in Zahoda ter premagovanja družbene razdeljenosti. Toda sprava in zaupanje sta edini način za celjenje odprtih ran ter pogoj skupnega razumevanja preteklosti in prihodnosti.

Prihodnje leto bomo praznovali 80 let od konca druge svetovne vojne - obletnica, ki nas spominja, kam so nas pripeljali sovraštvo, agitacija in nasilje, in sicer v najtemnejše čase naše zgodovine. Vendar nas ta obletnica spominja tudi na to, kako nas priznanje bolečine in trpljenja ter pošteno spopadanje z nasiljem lahko pripelje v mirno in svobodno Evropo, ki jo moramo nujno ohraniti. Zato velja tako takrat kot danes: živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike