Martinu Kostrevcu je uspelo - civilizacijski dolg do žrtev na Arehu je delno povrnjen

Foto: Jože Možina

V soboto 5. 10. 2024 se je ob 10.00 uri ob komunističnih moriščih na Arehu odvila svečana komemoracija z odkritjem veličastnega spomenika s križem.

Martin Kostrevc. Foto: Jože Možina.

Dogodek je sad več kot dvajsetletnih prizadevanj neutrudnega domačina Martina Kostrevca, sedaj že 90-letnika, ki mu je s pomočjo sodelavcev, prijateljev in različnih društev končno le uspelo postaviti spomenik zamolčanim žrtvam.

Predstavnikov oblasti ni bilo

Ob odsotnosti in opravičilu nosilcev oblasti se je dogodka udeležil prvak opozicije Janez Janša, spomenik pa je blagoslovil mariborski nadškof Alojz Cvikl. Kostrevčevi boji z državno in občinsko birokracijo so trajali do konca, saj so se nekateri, k sreči ne vsi, zavzeto trudili, da spomenika ne bi bilo. Kakšna je moralna formacija oziroma vest tistih, ki nedolžno pobitim, ki jih je na Arehu na tisoče, niti po 80-ih letih ne privoščijo obeležja, je posebno vprašanje.

Nekateri so se zavzeto trudili, da spomenika ne bi bilo.

Očitno med nami še živijo ne le posamezniki, ampak vplivne, celo oblastne politične grupacije, ki do komunističnih zločinov nimajo iskrenega civiliziranega odnosa. Tako so svojo prisotnost opravičili premier Robert Golob, predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič, župan Maribora Saša Arsenovič in drugi. So pa bili med udeleženci nekdanji premier Janez Janša, predsednik vladne komisije za prikrita grobišča dr. Jože Dežman in vrsta drugih uglednih gostov, ki so prišli tudi iz Avstrije.

Spoštovanje izrazili v dveh jezikih

Komemoracija je potekala v slovenskem in nemškem jeziku, saj je veliko pobitih nemške narodnosti. Lep nagovor sta imeli nemška in avstrijska veleposlanica, spomenik pa je blagoslovil mariborski nadškof dr. Alojzij Cvikl ob prisotnosti lokalnih župnikov.

Vrhunec spravnega dogodka je bil govor člana vladne komisije za prikrita grobišča in enega prvih raziskovalcev morišč na Pohorju dr. Mitje Ferenca. Ferenc je dal vedeti, da bo dolg do pomorjenih v celoti poplačan takrat, ko bodo iz pohorskih morišč ekshumirane vse žrtve. Izjemen nagovor dr. Ferenca objavljamo v nadaljevanju.

Skrivnosti Pohorja

Ob tem velja posebej izpostaviti neverjetno zagnanega 90-letnika Martina Kostrevca, brez katerega obeležja ne bi bilo. Njegova družina izvira iz Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico in začel raziskovati okolico, tudi temne in zamolčane zgodbe pohorskih gozdov.

Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov in Strnišča pri Ptuju, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino.

Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov in Strnišča pri Ptuju, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha.

Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvati in drugi dobili dostojen spomenik, so se v praksi začela izvajati spomladi. Del sredstev je prispevala avstrijska stran, delno pa še pričakuje pomoč dobrih ljudi iz Slovenije.

Vir: arhiv Martina Kostrevca

Govor dr. Mitje Ferenca ob otvoritvi spomenika vsem žrtvam povojnih pobojev pri Ruški koči na Arehu

Dovolite mi, da svoj nagovor začnem s spomini enega od vodij povojnih pomorov tu na Pohorju - Zdenka Zavadlava, ki so izšli leta 1990 v Mariboru, v obliki dnevniških zapiskov mariborskega Oznovca:

»Transporti

Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu pravimo transport! … / … Čeprav sem nekdanji skojevec, ne razumem ničesar več. Le kaj in v čigavem imenu počnejo to z ljudmi in tudi z nami? In prav nas, predvojne skojevce, izkoriščajo za to umazano, rabeljsko početje! Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, tiste iz Šterntala pa komisija iz Slavije. Moramo hiteti, kajti vse takšno delo je treba opraviti pred sprejetjem ustave in ukinitvijo taborišč. Zadolžen sem za dogovor s Knojem o izvedbi operacije, Božo pa za določitev kraja ustrelitve. Knojevci iz mariborske brigade so šli na podlagi navodil, ki sem jih dobil od za to odgovornega pomočnika komisarja, izkopavat jame na izbrano mesto tam nekje na desni, sredi poti na Pohorje, med Hočami in Mariborsko kočo.

Ustrelitve bodo zvečer. Naložena mi je skrb za transport - za ustrelitev - tistih, ki so za to namenjeni iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus. Zvečer se odpravimo tja s kamioni. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in tam nas bo čakal Knojevski vodič za določen kraj. Odgovarjam za transport, kot smo se dogovorili, in za organiziranje likvidacije.

Taborišče Šterntal. Upravnik in zdravnik, k sreči moj prijatelj Banjži iz Šoštanja, nočeta predati zahtevanih in to zaradi tifusa. Pojasnim jima, da bodo tako in tako ustreljeni. Popustita. S Knojevci naložimo na dva kamiona kakih šestdeset ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Kamioni, vezanje rok z žico, Knojevsko stražarsko spremstvo. V Mariboru se ustavimo pred sodnimi zapori. Tam že nalagajo na kamione tiste iz zaporov. Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu kamionov.

Prevzamem transport. Zraven sta še Božo in Tine ter seveda še oficirji brigade mariborskega Knoja. Na kamionih imamo akumulatorje s svetilkami in neizogibne pletenke s konjakom. Za varnost in moralo! Peljemo se proti Hočam, potem zavijemo na Pohorje … / … Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas že čaka. Do izkopanega grobišča je treba iti peš. Knojevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s kamionov in nato marš proti izkopanemu grobu. Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo »Deutschland,Deutschland über alles!«

Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni Knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?

Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo. Goli sedijo na tleh. … / …

Nato da Knojevski oficir, v dogovoru z nami, Oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo … / ...

Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami.

Na koncu odnesejo Knojevci obleke na kamione, da jih bodo potem uničili. Kamion z nekaj Knojevci pa ostane, da jamo zasujejo in zakamuflirajo …« 

Dr. Mitja Ferenc. Foto: Jože Možina.

Spoštovani!

V Sloveniji so v prvih mesecih po koncu 2. svetovne vojne po ukazu novih jugoslovanskih komunističnih oblasti pripadniki vojske in politične policije pomorili več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov - nasprotnikov partizanskega gibanja in revolucije.

Pomorjenim žrtvam različnih narodnosti je bila odvzeta pravica do groba, več desetletij so bili izbrisani iz javnega spomina. Po navodilu komunističnih oblasti so bila grobišča zravnana, prekrita in uničena. Za te kraje se je uveljavil izraz prikrita grobišča. Po demokratičnih spremembah in nastanku samostojne Slovenije jih je bilo popisanih več sto, ki pa so se šele l. 2006 začela načrtno raziskovati. Spoznanje, da bi morali začeti grobišča raziskovati, je po demokratičnih spremembah počasi dozorevalo, tako da je 79 let po zločinu v Sloveniji od okoli 750 evidentiranih lokacij grobišč, raziskanih in potrjenih ter delno ali v celoti ekshumiranih 234 grobišč oziroma krajev smrti z okoli 9000 ekshumiranimi žrtvami.

Po navodilu komunističnih oblasti so bila grobišča zravnana, prekrita in uničena.

Najmnožičnejše grobišče ni daleč. Je v protitankovskem jarku na Teznem, kjer je slab kilometer jarka napolnjen z okoli 15.000 žrtvami, večinoma pripadniki Nezavisne države Hrvaške. Doslej je bilo izkopanih le 70 m jarka z 1176 žrtvami.

Drugo je rudnik Huda Jama. Tam je bilo ekshumiranih 1410 žrtev. To velja v svetovnem merilu za edinstveni primer iznosa trupel iz množičnega grobišča v rudniškem jašku. Podobno velja za iznos 3450 žrtev iz ene od kraških jam v Kočevskem Rogu pred dvema letoma. Pohorje je bilo dolgo časa siva lisa v prepoznavanju krajev pomorov. Vedelo se je, da so iz zaporov v Mariboru in taborišča Šterntal pri Ptuju na Pohorje pripeljali in tam pomorili večje število civilistov in vojnih ujetnikov različnih narodnosti. Kljub pričevanjem nekaterih udeležencev pomorov in redkih, ki so se z morišč rešili, se za natančne lokacije grobišč vse do leta 2006 ni vedelo.

Da je naša država vsaj občasno stopila na pot zmanjšanja civilizacijskega dolga do brezimnih žrtev, so bili potrebni pogumni in vztrajni posamezniki. Posamezniki kot je na primer Martin Kostrevc. Ta, danes 90-letni droben možak, zaslužen za izgradnjo spomenika, nam je lahko vzor v svojih prizadevanjih za plemenita dejanja in moralni dolg. Spominjam se, kot bi bilo včeraj, ko me je nekega poletnega dne poklical po telefonu in obvestil, da je prepričal dva poznavalca, ki bi pokazala grobišča na Pohorju. Eden od njiju je bil v času povojnih pobojev 11-letni pastir, ki si je zapomnil mesta zasutih jam in predmetov okoli njih. To mu je dalo slutiti, da so pod tanko plastjo zemlje zakopani ljudje. Poizkusni izkop leta 2006, v eni izmed naključno izbranih jam, ki sva jo izvedla z Martinom Kostrevcem, je potrdil njegove navedbe.

Tako je lahko Komisija Vlade RS za ureditev vprašanj prikritih grobišč prosila pristojno ministrstvo za odobritev sondiranja štirinajstih evidentiranih lokacij na Pohorju. 61 let po dogodkih je torej nekdanji pastir z izredno natančnostjo določil mesta morišč. 23. in 24. novembra 2006 so bili na dvanajstih od štirinajstih krajev kmalu najdeni človeški ostanki in različni predmeti žrtev. Z dodatnimi raziskavami v naslednjem letu so bila odkrita nova grobišča. Odgovor na vprašanje, kdo izmed zajetih in vrnjenih pripadnikov hrvaških oboroženih sil, črnogorskih četnikov, Slovencev ali pripadnikov nemške manjšine na Štajerskem leži v katerem od grobišč na Pohorju, bo možen šele ob prekopu žrtev in njihovi identifikaciji.

23. in 24. novembra 2006 so bili na dvanajstih od štirinajstih krajev kmalu najdeni človeški ostanki in različni predmeti žrtev.

Da bi vsaj približno ocenili, koliko ljudi je bilo pomorjeno tukaj na vrhu Areha, smo novembra 2007 ekshumirali eno od potrjenih lokacij. Pričakovali smo 30 do 40 žrtev, vendar nas je rezultat, tako kot na drugih grobiščih, presenetil. Iz majhne kotanje smo iznesli skeletne ostanke 189 žrtev, ki sedaj še vedno ležijo v kostnici na mariborskem pokopališču Dobrava. Samo na tem prostoru, na nekaj sto metrih razlike pa imamo potrjenih 14 grobišč in še 7 na poti do Areha, ki še čakajo na prekop.

Da smo takrat leta 2006 in 2007 lahko bolj odločno krenili v raziskave, je bilo mogoče zato, ker se je oblikovala nova komisija pod vodstvom Jožeta Dežmana, ki ji je takratna izvršna oblast stopila naproti. Žal so 3 leta kasneje strašljiva in pretresljiva odkritja pomora v rudniku Huda jama vplivala na to, da je ena druga vlada za polnih 6 let zaustavila skoraj vsa raziskovalna dejanja. Dokler ni bil l. 2015 sprejet nov zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev.

Danes težko razumemo, da sta neobstoječa politična volja in pomanjkljiva zakonodaja usodno vplivali na temeljna civilizacijska dejanja, kot so označitev, ureditev grobišča, ekshumacija, identifikacija in pokop žrtev na pokopališča. Zato si moramo še danes, 79 let po pomoru, zastaviti vprašanje, zakaj se vseh žrtev iz grobišč na Pohorju ne izkoplje in pokoplje na za človeka dostojen način. Namesto odgovora vam v premislek ponujam opis dogodkov od lani in letos, iz katerih je razvidno, da kultura spominjanja pri odločevalcih še ne velja za žrtve vseh totalitarizmov.

Zakaj se vseh žrtev iz grobišč na Pohorju ne izkoplje in pokoplje na za človeka dostojen način?

Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu poudarja pomen spomina na žrtve vseh totalitarnih sistemov, torej tudi komunizma. A kljub temu se še vedno ne dovoli pokopa skeletnih ostankov 3450 žrtev iz minirane kraške jame v Kočevskem Rogu. Prav tako se ne dovoli pokop romskih žrtev – civilistov, pomorjenih po ukazu komunističnih oblasti l.1942. Tudi ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je lani izvedla aktualna vlada, nam dokazuje, da še vedno nismo izenačili vseh žrtev in da v Sloveniji do žrtev enega od treh totalitarizmov, torej komunizma, še zmeraj zaostajamo v izpolnjevanju obče veljavnih civilizacijskih in humanitarnih standardov.

V spomin žrtvam komunizma na Pohorju. Foto: Jože Možina.

Tudi zato smo lani na Evropski parlament naslovili peticijo, s katero smo evropsko politično javnost opozorili, da se v današnji Sloveniji Antigoni ne bi godilo nič bolje kot v stari Grčiji, ko ji vladar Kreon ni dovolil pokopa enega od njenih bratov, Polinejka, ki je padel na strani poražencev.

Ampak Antigona je nastala še pred našim štetjem, vmes pa imamo dve in pol tisočletji zgodovine. Na tem mestu, ob tem spomeniku vsem žrtvam na Pohorju, bi se stavek, da smo se iz zgodovine premalo naučili, slišal preveč poenostavljeno. Kakor kdo. So tudi svetla dejanja in prizadevni posamezniki, ki jim je potrebno zelo malo, da naredijo tisto, kar Človek mora storiti; kar jim nalaga njihova moralna dolžnost. Da s spomenikom zaznamujejo kraje in spomnijo vse tiste, ki bodo naključno šli mimo, da so se na Arehu dogajali zločini, ki se ne bi smeli zgoditi. In da nobena stvar za zgodovino ne more ostati skrita, pa četudi je bil molk o tem zaukazan in je trajal skoraj pol stoletja.

So tudi svetla dejanja in prizadevni posamezniki, ki naredijo tisto, kar Človek mora storiti; kar jim nalaga njihova moralna dolžnost.
 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike