Nekaj razlogov za mojo volilno odločitev

Mnogo je že bilo povedanega. Intelektualci, vredni spoštovanja, so spisali svojo predstavo evropske Slovenije. Eden izmed njih, Luka Lisjak Gabrijelčič, je v Delu konkretno navedel NSi kot stranko, ki jo je pri tem imel v mislih. Na Twitterju sta jo podprla tudi liberalca Rok Novak in Gregor Virant, libertarec Tomaž Štih je podprl SDS.

»V anglosaškem svetu je navada znana kot endorsement in običaj je, da uredništva vseh pomembnejših publikacij pred volitvami napišejo uvodnik, v katerem pojasnijo svojo podporo,« zahodno medijsko prakso opisuje Lisjak ter v isti sapi dodaja, da se ta navada v Sloveniji ni uveljavila.

Res je, medijski endorsement konkretnh političnih opcij v Sloveniji ni v navadi, a na Domovini že tako ali tako marsikaj počnemo bolj po zahodno kot po domače. Jasno, novinarji in mediji so opredeljeni tudi na tej strani Alp, a svoje preference skrivajo pod masko vzvišene objektivnosti, ki naj bi pomenila višji profesionalni standard. Vendar tovrstno mazanje oči bralcem pomeni kvečjemu nižji nivo od transparentnega nazorsko profiliranega novinarstva.

Če stališče medija sovpada s konkretnim političnim konceptom, še ne pomeni, da je ta od politike odvisen, kaj šele, da ji je prodan. Domovino predvsem na Janševi desnici pogosto z omalovažujočim tonom imenujejo za »glasilo NSi«. A če je tako, so krščanski demokrati svetovni unikum, da tik pred volitvami v svojem glasilu promovirajo konkurenčno stranko, Listo novinarja Bojana Požarja, katere oglas se te dni vrti na Domovini.

Kot sem enkrat že razložil, se s svojimi dejanji vrednotnemu in programskemu okvirju našega medija ta čas pač najbolj približuje Nova Slovenija. A to še ne pomeni, da za dobre stvari ne pohvalimo tudi pri drugih, in da do krščanskih demokratov nismo kritični, ko se nam to zdi potrebno. Nihče pač ni popoln, navsezadnje tudi ustvarjalci Domovine ne. Zato bralcem povsem zaupamo, da naših pisanj ne jemljete kot navodilo, temveč kot doprinos k lastnemu kritičnemu razmisleku, ki soustvarja vaš pogled na svet in stvari, kakršne so.  Ta logika še posebej velja za sprejemanje volilnih odločitev.

Na Domovini bralcem povsem zaupamo, da naših pisanj ne jemljete kot navodilo, temveč kot doprinos k lastnemu kritičnemu razmisleku, ki soustvarja vaš pogled na svet in stvari, kakršne so.

Kako sprejeti volilno odločitev

Skupna vrednotna izhodišča niso izključen, so pa pomemben predpogoj volilnih odločitev. V tem smislu vidim kar nekaj strank, za katere bi se dalo glasovati. Tudi kakšna liberalnejša bi me s svojimi programskimi koncepti lahko prepričala, če med vrednotno konservativnejšimi ne bi bilo prave izbire. Ampak tokrat izbira je.

Tudi sam si želim živeti v evropski Sloveniji in menim, da imam pravico zahtevati normalnost, kot so zapisali že omenjeni intelektualci. Mnogo te evropske normalnosti sicer prepoznam tako v NSi kot tudi znotraj nekaterih drugih strank.

Izjemno spoštujem našega "zamrznjenega" kolumnista, Tina Mamića, kandidata LNBP. Iskreno mu želim uvrstitve med poslance državnega zbora, čeprav bi to najbrž pomenilo, da bi za Domovino ostal trajneje "zamrznjen". Cenim tudi garaško delo, ki ga je pri razkrivanju bančne mafije tako strokovno opravil kandidat SDS dr. Anže Logar. Ljudje kot on vzbujajo upanje na drugačno prihodnost desne sredine in Slovenije nasploh.

Na našem soočenju sta me pozitivno presenetila kandidat Dobre države Tilen Majnardi in podpredsednik SLS Primož Jelševar. V prihodnjem parlamentarnem sklicu si želim videti tudi njuni stranki. S čestitkami za pogum, s katerim se je podal na samostojno pot, se lahko obrnem tudi na Andreja Čuša. Dokazal je, da svojih načel ni pripravljen prodati za udobno, varno politično kariero. Pokončnost je v politiki premalo cenjena in nagrajena osebnostna vrlina.

Moja izbira

Zavedam se, da bo marsikatera od mojih volilnih želja ostala neuresničena in s svojim glasom lahko pripomorem k uresničitvi le ene. Zato ga bom namenil stranki in človeku, za katerega sem pred petimi leti na nekem drugem mestu zapisal sledeče:



In še, prav takrat:

Ko mlad, obetajoč politik prevzame odgovornost in na oltar uspeha svoje vizije položi lastno prihodnost, politično kariero, je to znak izjemnega poguma ter zaupanja vase, v svoj koncept in ekipo.

Tako sem v prihodnost Toninove Nove Slovenije zrl 10. julija 2013, ko še nisem mogel vedeti, da bo njegov prihod na čelo stranke pet let kasneje sovpadel z mojim položajem, da drzno in tvegano potezo podprem ali pohodim kot urednik v tej volilni bazi zelo vplivnega medija. In ko sem se ob tem nekoliko ozrl naokoli, pretiranega »kritja hrbta« s strani medijev, ki sem jih pred leti imel v mislih, nisem zaznal.

Ko mlad, obetajoč politik prevzame odgovornost in na oltar uspeha svoje vizije položi lastno prihodnost, politično kariero, je to znak izjemnega poguma ter zaupanja vase, v svoj koncept in ekipo. Še bolj kot to pa gre za pomembno lastnost vseh velikih vodij, ki nosijo težo bremen svojega časa.

Matej Tonin je Novo Slovenijo prevzel v težkih trenutkih in jo nekaj dni pred volitvami, skupaj s sodelavci, pripeljal v pozicijo, ko ji kaže na zgodovinsko dober rezultat. Močna NSi ni zgolj garant razvojne vlade, temveč tudi znanilka normalizacije našega političnega prostora, o kakršni, skupaj z našimi intelektualci, sanjam tudi sam. In verjamem, da tudi mnogi izmed vas.

Vse kaže drugače, a če bi Toninovi Novi Sloveniji na koncu vendarle spodletelo, bi bil to udarec, od katerega se krščanska demokracija na Slovenskem še leta ne bi pobrala. In sanje bi še dolgo, dolgo, ostale le sanje.