Ne ukvarjajmo se z Lidlovimi katalogi, piščanci in "kulturno dediščino", za doživljanje velike noči, tako kot učenci ene od osnovnih šol, poskrbimo sami

Pretekli teden je bil za kristjane rezerviran kot véliki teden, torej čas ožje in bolj poglobljene priprave na veliko noč.

Kaj vse ta čas moti

Je pa seveda polno stvari, ki ta čas motijo, in to je povsem enako adventnemu in božičnemu času. V našem svetu pač pogosto velja, da je nekaj zaželjeno samo, ko nosi denar. Ko ga neha nositi, ne igra nobene vloge več, in to deloma velja tudi za veliko noč.

Tako se je denimo, podobno kot decembra, te dni zopet vnela debata o »Lidlovem katalogu«, v katerem je velikonočni izbor jedi pospremljen s pripisom »Doživite vse občutke pomladi«, pri čemer pa je ponudba seveda nezgrešljivo velikonočna: pirhi, potica, šunka in hren.

Podobna zgodba se je zgodila že decembra, pri čemer Lidl seveda poskrbi, da so njihovi katalogi na Hrvaškem bolj krščansko zastavljeni.

Sicer pa se ni treba vedno znašati samo nad Lidlom, ta je v bistvu še najmanjši problem. Zajci in piščanci so, če bi že vztrajali pri krščanskih načelih v marketingu, prav tako zelo moteči, pa se ob njih nihče ne spotakne. Vsi vemo, da so to pač velikonočne različice decembrskega božička.

Če hočemo kristjani v miru praznovati veliko noč, se moramo izrecno pripraviti, da nam trgovski svet, reklame in podobno pri tem ne bodo pomagali.

Če hočemo kristjani v miru praznovati veliko noč, se moramo izrecno pripraviti, da nam trgovski svet, reklame in podobno pri tem ne bodo pomagali.

Dobri zgledi

Ti krščansko sporočilo ignorirajo ali pa ga prelepijo s piščanci. Od tega ne bo globljega sporočila, če (zopet) ne pokristjanimo simbola piščancev.

A odprte so tudi druge možnosti. Te dni sem slišal za primer osnovne šole, v kateri so se tisti učenci, ki obiskujejo verouk, uprli in na pepelnično sredo niso želeli jesti mesa. Centralna kuhinja, ki kuha za več šol, se je menda na začetku leta pozanimala glede posebnosti; upoštevajo tudi morebitne želje glede na obhajanje verskega življenja, a očitno zgolj v primeru muslimanov.

Za pepelnično sredo so učenci torej rižoto pojedli tako, da so ven izbrskali meso. Nisem še prišel do informacije, kako je šlo na veliki petek, a prepričan sem, da je šolska kuhinja – glede na negodovanje, ki ga je bilo slišati – dobila dovolj močan signal s strani učencev samih. Veroučenci so sami poskrbeli, da so pepelnično sredo »odpraznovali« po svoji vesti, in prav je tako.

Skratka, kristjani se moramo organizirati sami, da v miru praznujemo skrivnosti naše vere. Če nam pri tem kdo pomaga, odlično; če nam ne, moramo sami imeti dovolj močno hrbtenico, da se na nikogar ne oziramo in v miru živimo, kakor pravi Pismo Diogenetu iz drugega stoletja: »Kristjani se od drugih ljudi ne razlikujejo ne po ozemlju, ne po načinu govora in ne po načinu oblačenja. Ne prebivajo namreč v posebnih mestih, ne uporabljajo kakšnega čudnega jezika in nimajo posebnega načina življenja. […] izpolnjujejo vse dolžnosti državljanov in nosijo vsa bremena, kot da bi bili tujci; vsaka tuja pokrajina je njihova domovina, vendar je vsaka domovina zanje tuja dežela. […] Živijo na zemlji, vendar imajo državljanstvo v nebesih.«

Običaji

Sicer pa je treba priznati, da nam marsikdaj niti naši lastni običaji ne koristijo prav veliko. Dober primer so blagoslovi velikonočnih jedi. Vsebina je krščanska; duhovnik izkoristi tisti dan v letu, ko se mu zdi, da so vsi ljudje zopet verni, in jih organizira vsaj deset; zapoje se pobožna pesmica ali dve; vsi skupaj zmolimo očenaš itn. Prava mala manifestacije vere?

Mislim, da niti ne. Mnogi seveda pristopijo z velikonočno vero, pogosto pa so ti blagoslovi in podobne tradicionalne navade ob veliki noči le priložnost, da kulturni kristjani, ki celo leto sicer počenjajo druge stvari in po možnosti lastno vero kar nekoliko prezirajo, zatlačijo v košarico milka čokolado, prekrijejo s prtičkom, na katerem je izvezen piščanec, in to prinesejo k blagoslovu. Včasih se sreča celo koga, ki se izven velike sobote proglaša za ateista.

Načeloma nič slabega v tem, da se ne bomo narobe razumeli, je pa treba priznati, da neredko niti te, povsem krščanske tradicije, ne pomagajo pri krščanskem praznovanju. Pomagajo pri tem, da se kupi odpadlih birmancev enkrat v letu pol-prostovoljno odvlečejo v notranjost cerkve, kaj več pa ne.

Zato pa se nehajmo ozirati na kataloge, piščance in »kulturno dediščino«, o kateri na velikonočno soboto razlagajo po vseh slovenskih radiih in televizijah. Če verske vsebine ni, pač razlagaš recept za potico, to je logično. Če verske vsebine ni, potem na velikonočni ponedeljek praznuješ dan pomladi in dela prost dan. Kristjani pa sami pri sebi poskrbimo, da bo vse to služilo notranjemu doživljanju velike noči.