NATO Ukrajine ne bo vojaško branil, nekatere članice, ki mejijo na Rusijo, Nemcem očitajo hinavščino

AP Photo/Efrem Lukatsky/Guliver

Čeprav se kopičenje orožja ob zahodni meji Rusije in v Belorusiji nadaljuje, pa vse bolj do izraza prihaja ne le diplomatska, pač pa tudi politično-ekonomska dimenzija ukrajinske krize: na Zahodu je zaznati vse več odkrite neenotnosti glede odnosov z Rusijo.

Razdor je opaziti tudi znotraj ameriške politike, NATO pa po zagotovilih generalnega sekretarja Stoltenberga v primeru ruske invazije na Ukrajino slednje ne bo branil.

V preteklih dneh je ruska vojska na ozemlje Belorusije dostavila prvi transport orožja in opreme, ki naj bi ga uporabila na februarskih skupnih vajah z oboroženimi silami Belorusije. Med drugim so v to državo ob letalih Suhoj Su-35 prispeli tudi najsodobnejši sistemi zračne obrambe Pancir-S, načrtovana pa je tudi dostava raketnih sistemov S-400.

Zahodne države, pa tudi več zahodnih analitikov prisotnost ruskih sil v Belorusiji opisuje kot grožnjo, saj bi združene sile po projekcijah lahko napadle Ukrajino s severa; ta smer napada bi tudi najlažje ogrozila ukrajinsko prestolnico Kijev. Ruske oblasti možnost napada na svojo sosedo še naprej zavračajo.

Zahod krepi oborožene sile, a NATO Ukrajine ne bo branil

V luči tovrstnega razvoja spirale oboroževanja tudi NATO razmišlja o napotitvah bojnih enot v svoje vzhodne članice (Slovaška, Bolgarija, Madžarska), a slovaška vlada možnost, da bi sprejela Natovo bojno skupino z okoli 1.000 pripadniki, ocenjuje kot majhno. Tudi Velika Britanija naj bi podvojila število vojaškega osebja, razporejenega v vzhodni Evropi: predsednik vlade Boris Johnson pravi, da želi s tem poslati “jasen signal” Kremlju, da Rusiji ne bo uspelo destabilizirati regije.

Britanci imajo na tem območju (Estonija, Poljska, Ukrajina) razporejenih okoli 1.300 pripadnikov. Po poročanju tujih medijev pa naj bi bilo na odhod v Vzhodno Evropo (ne nujno v Ukrajino) pripravljenih tudi 8.500 ameriških vojakov.

Kljub temu, da Britanci napovedujejo “največjo možno” podporo Natovim operacijam v Ukrajini, pa je generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg danes po pogovoru z Johnsonom, Bidnom in Zelenskim sporočil, da tudi v primeru morebitne ruske invazije na Ukrajino NATO v podporo ne bo poslal bojnih enot. Sogovorniki so se zavzeli za “uravnotežen pristop” do ruske problematike ter za diplomatsko rešitev oziroma uvedbo sankcij, usmerjenih proti Putinovemu ožjemu krogu in proti njemu samemu. Ni namreč skrivnost, da številni ruski tajkuni, ki so blizu Putinu, radi uživajo sadove svojega statusa na luksuznih lokacijah držav Zahodne Evrope.

Bi imeli sankcije ali dostop do energentov?

Ta opcija se zdi mnogo verjetnejša od oboroženega spopada, kljub temu pa prihaja med državami, ki naj bi sankcije uvedle, do nesoglasij. Strogi zagovorniki sankcij so Britanci, velik kamen spotike pa predstavlja Severni tok, ki je predvsem za Nemčijo in njeno gospodarstvo izrednega pomena. Nemci so se tako znašli pred dilemo: je smiselno podpreti sankcije in ostati brez energentov?

Na temo energetske varnosti Evrope sta v petek razpravljala ameriški predsednik Joe Biden in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen; pogovori so potekali v smeri, da bi primanjkljaj ruskega plina dobavljalo ameriško podjetje LNC.

Nekatere države, na primer Latvija, so držo Nemčije označile za hinavsko, moralne težave s to tematiko pa ima tudi Nemčija sama. Zunanja ministrica Annalena Baerbock si kot predstavnica Zelenih želi plina kot okolju prijaznega energenta, a hkrati strogo nasprotuje ruskim oblastem.

A nihče ne more zagotoviti učinkovitosti sankcij: čeprav rubelj pada in okoli 40 % Rusov ekonomsko situacijo v svoji državi opisuje kot slabo ali zelo slabo, Putin opozarja, da Ruse slabe razmere lahko okrepijo: “Težave nas vedno okrepijo, združijo in naredijo samozavestnejše,” je povedal. Kot poroča bruseljski Politico, naj bi Rusija imela za blažitev sankcij rezervni državni sklad v vrednosti okoli 200 milijard dolarjev, zaradi česar je Putin pripravljen tvegati sankcije za ceno uveljavitve svoje verzije varnostne arhitekture v Evropi.

Da bi morale evropske države imeti večji vpliv na varnost na svojem kontinentu, pa meni francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se pojavlja kot prvi zagovornik aktivnega evropskega dialoga z Rusijo predvsem v Normandijskem formatu (Francija, Nemčija, Rusija, Ukrajina); močni pozivi k pogajanjem prihajajo tudi iz Londona.

Macron in Putin sta v petek opravila telefonski pogovor in kot sporočajo iz Elizejskih poljan, sta se zavzela za deeskalacijo konflikta ter za strogo spoštovanje sporazuma Minsk II, ki zapoveduje prekinitev ognja med sprtima stranema.

Ukrajince “panika” drago stane

Med zahodnimi partnerji, celo med ameriškim predsednikom Joeom Bidnom in ukrajinskim Volodimirjem Zelenskim, pa prihaja do nesoglasij. Kot opozarja analitik Edward Hunter Christie, nekdaj zaposlen pri zvezi NATO, Zahod pogosto ne razume ukrajinske situacije, zato mnogokrat narobe interpretira besede predsednika Zelenskega. Kot zapiše, Ukrajina živi v stalnem strahu pred krizo, destabilizacijo, potencialno pa tudi rusko invazije, ki pa se (mogoče) ne bo nikoli zgodila.

Zato je po njegovem potreben celosten pristop, prilagojen dejanskim razmeram v Ukrajini. Kot nasprotje temu pa smo trenutno priča – tako Zelenski – paniki, ki Ukrajini škodi: “Ne potrebujemo takšne panike. Tudi od vodij spoštovanih držav prihajajo signali, zaradi katerih se zdi, da bo že jutri vojna. To je panika – koliko to stane našo državo?” se sprašuje. Ukrajina je zaradi negotovih razmer v zadnjem času utrpela veliko gospodarsko škodo.

“Razumemo, kakšna so tveganja – v takšnih razmerah živimo že osem let,” nadaljuje in doda, da večje eskalacije konflikta Ukrajinci ne pričakujejo. Stališča Zelenskega po poročanju portala Euractiv podpirajo tudi trditve kijevskega Centra za obrambne strategije (CDS), ki menijo, da ruske formacije ob ukrajinski meji niso popolne ter kot take niso zadostne za izvedbo invazije. Takšne trditve so podprte tudi s strani ukrajinskih vojakov na terenu: Jaroslav Picun, namestnik poveljnika bojne skupine Pivnič iz Luganska, tako ocenjuje, da zaenkrat ruske sile niso zaključile priprav na morebitni napad.

Republikanci napovedujejo novo “Bidnovo katastrofo”

Razmere v Ukrajini pa vplivajo tudi na notranjepolitično dogajanje v ZDA. Zelenski je nedavno izjavil, da med njim in Bidnom ni nesporazumov, a da “on tako dobro pozna dogajanje v Ukrajini kot Biden v ZDA” . Predvsem republikanci so to izjavo na družabnih omrežjih interpretirali v smislu, da Biden ne ve, v kaj se spušča, konservativnejši mediji (Fox News) pa dejavnosti Bidnove administracije v Ukrajini primerjajo s “katastrofo” odhoda iz Afganistana.

7 komentarjev

  1. “NATO pa po zagotovilih generalnega sekretarja Stoltenberga v primeru ruske invazije na Ukrajino slednje ne bo branil.”

    NATO = USA . Je kdo pričakoval kaj drugega? Da bi se USA zapletle v vojno z Rusko federacijo? Pa tega še prejšnji predsednik USA ne bi naredil!

  2. Vedno bolj se kaže, da si Amerika želi ruskega napada na Ukrajino. Biden že kak poldrugi mesec ponavlja mantro, da bo Rusija vsak hip napadla. To je očito bolj ameriška želja kot realnost. Strokovnjaki namreč ugotavljajo, da Rusija za resen napad nima dovolj sil na ukrajinskih mejah. Rusija ima tam ca 100 tisoč vojakov, za uspešen napad pa bi jih potrebovala vsaj 300 tisoč. Kot zgleda, Rusija zaenkrat bolj kaže mišice kot razmišlja o dejanskem napadu.

    Celo sam ukrajinski predsednik Zelenski je spoznal, da je Ukrajina le kmet na šahovnici, ki ga je Amerika pripravljena žrtvovati za svoje cilje, ki imajo bolj malo opraviti z interesi Ukrajine. Njen interes vsekakor ni uničujoča vojna, ki bi lahko vzela stotisoče ali celo milijone življenj in materialno opustošila deželo.

    Cilj Amerike in njenega zvestega pandana Velike Britanije pa je z vojno oslabiti Rusijo, kar bi lahko pripeljalo do njenega gospodarskega zloma in do notranjega prevrata, ki bi odplaknil suverenista Putina in naplavil prozahodno ameriško lutko, kakršne so domala vsi evropski voditelji.

    Ameriki, Bidenu oziroma amerobritanski finančni oligarhiji, ki ima vse niti v svojih rokah, je prav malo mar za Ukrajino, Ukrajince in celo Evropo in Evropejce, saj bi vojna z Rusijo Evropi za dolga leta zaprla pot do ruskega plina in drugih naravnih virov, ki jih ima Rusija obilo. Skratka, to bi bil lose-lose položaj za Evropo in Rusijo, v katerem bi profitirala samo Amerika oziroma njena vladajoča klika ali globoka država.

  3. Tisti ukrajinski Šarec bi rad vse petegnil v spopad z Rusi. Naj se raje pogovori s tisto tretino države, ki se štejejo za Ruse in govoriji ruščino. Nesposoben in neumen kot je se pogovarja z s kognitivno prikrajšanim in njegovim sinom, ko molze njegovo državo. ZDA mu bodo seveda poslale na stotine ton orožja, saj sedaj, ko ni več Afganistana, nimajo kam z njim in ga je treba nekam plasirati, da bo sprijen orožarski lobi lahko naprej funkcioniral. Briga jih Ukrajina in prebivalstvo.

Komentiraj