Namesto nagrade za pogum in izvrstno novinarsko delo so se spravili nad sodnika Radonjića in novinarja Možino

Sodnik Zvjezdan Radonjić in novinar Jože Možina bi s svojim pogovorom v oddaji Intervju, predvajanim pred kakim mesecem, morala zakuhati afero. Takšno, ki bi zdramila slovensko javnost, vključno s politiko, pravosodjem in predvsem mediji. Takšno, ki bi koga odnesla, in ki bi v svojem epilogu zadostila pravici.

Pa se ni zgodilo nič, vsaj v tej smeri ne. Verjamem, da sta sogovornika imela namen osvetliti določen vidik družbene in politične realnosti, ki naj bi bil sicer tabu. Zato so vodilni mediji poskrbeli, da je tabu tudi ostala in je bila oddaja kar se le da neodmevna, Možina in Radonjić pa sta sama postala žrtvi montirane afere.

Radonjića so mediji v javnosti že samega po sebi predstavljali kot kontroverznega, celo neprimernega za delo. Po svojih besedah je doživljal ogromne pritiske med opravljanjem svoje sodniške dolžnosti. Tokrat pa se je na udaru znašel še Možina. Kaj sta torej zagrešila?

Zvjezdan Radonjić se je uprl temu, da je sodstvo podrejeno kriminalu belih ovratnikov in globoki državi. Možina pa je kriv, ker mu je omogočil, da je to rekel javno.

Koga varuje Ilinka Todorovski?

Radonjić je javno povedal, da se je uprl "modusu v sodstvu". Uprl se je torej temu, da je sodstvo podrejeno kriminalu belih ovratnikov in globoki državi. Ker noče, da Slovenija postane država tipa Gvatemala, je rekel. Možina pa je kriv, ker mu je omogočil, da je to rekel javno. Da, prav ste prebrali. Ker je svoje novinarsko delo opravljal korektno in je botroval razkritju stvari, ki jih drugi nočejo, ne smejo ali pa se jih bojijo razkriti, je kriv. Tako vsaj meni varuhinja pravic gledalcev RTVSLO, Ilinka Todorovski ter, presenetljivo ali ne, večina v programskem svetu RTV Slovenija, ki je poročilo varuhinje sprejela

Slednja Možini očita enostranskost, omogočanje nepietetnih izjav in podobne nesmisle. Sodnik se je namreč izrecno zavzel za svojce pokojnega, enostranskost pa je v pogovoru z eno osebo nekako pričakovana. Trdim, da je dr. Možina v resnici naredil več za objektivnost in uravnoteženost slovenskega medijskega prostora kot večina ostalih novinarjev; mogoče je bil celo prvi, ki je Radonjiću omogočil dostojno predstavitev svoje plati zgodbe, ki je bila doslej v medijih dobesedno izbrisana, ali pa je bil on sam predstavljen kot "bad guy". Tedaj gospe Todorovske ni bilo niti slišati. Toliko o nepristranskosti. Sprašujem se, čigava varuhinja je v resnici Ilinka?

Ob takšnih nepravilnostih, celo krivicah, bi bilo pričakovati, da bodo slovenske novinarske organizacije bile plat zvona; če se ne sme objavljati resnice, kaj se potem lahko? Pa od nikogar nič. Možini se je v bran javno postavila le Manica J. Ambrožič, sicer pa ni bil deležen kakšne velike podpore kolegov. Kvečjemu senzacionalističnega, v resnici enostranskega blatenja s strani filozofa, profesorja in blogerja Borisa Vezjaka. Sicer pa se novinarji na splošno obnašajo, kot da se nas to ne tiče.

Primer Možina - Radonjić me je spomnil na totalitarizem. Pritiski, omejevanje in cenzura na eni strani, na drugi pa plačevanje ideološko neoporečnega "novinarskega" poročanja.

Smo še zdaj ali že spet v totalitarizmu?

Pa se nas. To se tiče samega bistva novinarskega poklica, ki je objektivno podajanje dejstev. Resničnih dejstev, in ne nekih za lase privlečenih plačanih konstruktov ali ideološko sprevrženih nazorov, ki jih mediji sprejemajo za normalne. Dogaja pa se, da nam objektivnost poročanja omejujejo ravno tisti, ki bi morali zanjo skrbeti. To me spominja na neke druge čase, s katerimi nimamo več nič ... ali pač?

Primer Možina - Radonjić me je spomnil na totalitarizem. Pritiski, omejevanje in cenzura na eni strani, na drugi pa plačevanje ideološko neoporečnega "novinarskega" poročanja. Ni pomembno, kaj pišemo, le da smo na strani prevladujoče ideologije. Nehote mi misel spet bega k filozofu Vezjaku ...

On se strinja z go. Todorovsko, da enostranskost dr. Možine v medijih nima kaj iskati. Ampak, ali ni to ravno tisti Boris Vezjak, ki v imenu feministk in LGBT+ skupnosti preganja psihologa Romana Vodeba s knjižnega sejma? Pluralizem mnenj je na tej točki izginil kot kafra.

Slovenski medijski prostor je, tako kot sodstvo, v veliki meri podvržen globoki državi, o kateri sta razpravljala sogovornika v Intervjuju, in njeni dekadentni miselnosti, pa naj se to odraža skozi asistenco kriminalu ali pa ideologiji. V tem času smo lahko le hvaležni za redke pokončne novinarje, kot je dr. Možina. Brez takšnih ljudi bi družba že davno podlegla modernemu totalitarizmu.