Največji bum organizacije slovenskih katoličanov: begunska taborišča

Špital, duhovna obnova v taboriščni kapeli
Organiziranje na slovenskem katoliškem polu je v našem času pomanjkljivo, že dalj časa v različnih prispevkih ugotavljamo na Domovini, zato smo se za spodbudo in razmislek lotili pregleda katoliške civilne družbe pri nas v preteklosti. Začeli smo v 19. stoletju s Slovenskim političnim društvom, nadaljevali z Orli, Katoliško akcijo in drugimi. A s koncem druge svetovne vojne in zavlado komunistov organizacija med katoličani ne zamre, pač pa se nadaljuje – čeprav pogosto v slabših razmerah in novih središčih. Eno takšnih so bila taborišča slovenskih beguncev v Avstriji in Italiji med letoma 1945 in 1950, kjer se je v kratkem času zgodil pravi čudež slovenske (katoliške) organizacije. Tega si bomo pobliže ogledali tokrat. V začetku maja leta 1945 se je s podpisom nemške kapitulacije uradno končala druga svetovna vojna. Mnogi narodi so se ob tem veselili težko pričakovanega miru in priložnosti za obnovitev »normalnega življenja«, a v mnogih državah srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope tega še ni bilo na vidiku. Zmagoviti pohod komunistične revolucije je povzročil paničen beg več sto tisoč ljudi, ki so zatočišče iskali pri zahodnih zaveznikih, med njimi okoli 20.000 Slovencev, ki so se večinoma odpravili proti avstrijski Koroški, del pa proti Italiji. To so bili pripadniki slovenske domobranske vojske in številni civilisti, med njimi mnogo kulturnikov, gospodarstvenikov in intelektualcev, predvojnih poslancev, pisateljev, učiteljev, profesorjev, duhovnikov in drugih, ki so se znašli na »napačni strani« in upravičeno lahko pričakovali preganjanje s strani nove oblasti. Tiste, ki so bežali proti Koroški (ta je ležala v britanski okupacijski coni), so po težavni poti sprejeli Angleži in jih zbrali na Vetrinjskem polju pri Celovcu, kjer je nastalo prvo taborišče. Kasneje so jih razporedili po več novih taboriščih, predvsem v Peggetzu pri Lienzu in Špitalu ob Dravi. Razmere so bile težke, begunci so običajno bivali v prenaseljenih, bornih lesenih barakah ob pomanjkanju ležišč in hrane ter v slabih higienskih pogojih, ki so povzročali pogoste bolezni. Poleg tega so jih pestile mnoge psihične težave – predvsem zaradi prestanega strahu med potjo in negotovosti glede prihodnosti. K širjenju obupa je močno prispevala vest o usodi domobranskih vojakov (mnogi so imeli svoje družine med begunci), ki so bili sprva nastanjeni v vojaškem delu vetrinjskega taborišča, angleške oblasti pa so jih vrnile v "Titovino", kjer so se revolucionarji nad njimi znesli in jih v veliki večini pomorili. [caption id="attachment_360003" align="alignnone" width="800"] Špital, na taboriščni cesti - begunci hodijo po hrano. Vir: Arhiv Rafaelove družbe[/caption] A kljub vsemu so mnogi zagnani, neuklonljivi posamezniki poskrbeli, da duh med begunci ni omagal, ampak ravno obratno – se brez omahovanja prilagodil novim razmeram in v njih skušal organizirati vse, kar je bilo za taboriščno življenje pomembno, od šolstva do tiska, kulturnega do verskega življenja …

Šolstvo

Poglejmo najprej na področje šolstva ... Članek v celoti je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina. Ta trenutek se še lahko naročite po po poletni ceni 58,80 € za eno leto digitalnega dostopa. Če se za naročnino še ne morete odločiti, preberite odprte članke v seriji o katoliški civilni družbi

Za ogled se:

Naroči se
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.


Povezani članki

slap rinka, narava
Čudoviti slap Rinka