Na komisiji za peticije proti medijski cenzuri

Predlog novega zakona o medijih v avtorstvu Levice, ki ga je koalicija po številnih kritikah politične, strokovne in splošne javnosti morala začasno umakniti iz obravnave, je bil danes na klopeh članic in članov parlamentarne komisije za peticije. Koalicija v razpravi ni sodelovala, prav tako se je razpravi odrekla ministrica za kulturo Asta Vrečko. So pa sodelujoči toliko bolj izčrpno naslovili nekatere nedodelane in ustavno potencialno sporne določbe predloga.

Predlog zakona o medijih, ki bi s kulturnemu ministru oziroma ministrici podrejenim medijskim inšpektorjem praktično na zakonodajni ravni uvedel medijsko cenzuro, je koalicija umaknila pred obravnavo na odboru sredi marca. Zanimivo je, da uvajanje cenzure niti ni bil prvotni razlog za zaustavitev sprejemanja predloga. Problematična naj bi bila (pre)široka pooblastila Agencije za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), največ pripomb v zvezi s tem pa naj bi imeli v Gibanju Svoboda.

Kritike z vseh strani

Kritike na številne določbe predloga so v minulih mesecih sicer letele tako iz političnih kot strokovnih vrst. Podporo so mu odrekli celo levosredinskim principom in vladam sicer naklonjeni medijski strokovnjaki. Žebelj v krsto predloga pa je z obsežnimi pripombami na skoraj 50 straneh zabila zakonodajno-pravna služba državnega zbora.

Ta je med drugim opozorila na spornost določbe o spletnih vplivnežih oziroma o širitvi nekaterih členov zakona na »vse oblike komuniciranja, namenjenega splošni javnosti«. Zakon namreč ne določa jasnega kroga naslovnikov, kar je problematično z vidika ustavnega načela zakonitosti. Posebej sporna naj bi bila tudi opredelitev »javnih subjektov«, ki je pravno neskladna in nejasna. Zakonske določbe namreč morajo biti jasne in predvidljive ter ne smejo omogočati arbitrarnega ravnanja.

Da preširoko zastavljene opredelitve vodijo v omejevanje svobode tiska, je na današnji seji opomnila poslanka SDS Alenka Jeraj. Obregnila se je tudi ob zagotavljanje koalicije, da jo zanima mnenje deležnikov, v isti sapi pa zavrača javno predstavitev mnenj o predlogu zakona.

Uvajanje cenzure (ali vsaj samocenzure)

Odgovora ni dobila. Predstavniki koalicijskih poslanskih skupin namreč v današnji razpravi niso sodelovali, prav tako se vabilu na sejo niso odzvali na ministrstvu za kulturo. So pa svoja stališča o predlogu predstavile nekatere prepoznavne medijske osebnosti in predstavniki medijev. 

Spletna vplivnica Zala Klopčič je med drugim opomnila na problematično opredelitev vplivneža. Predlog zakona namreč ne navaja, kaj ga loči od običajnega uporabnika družbenih omrežij. Prav tako so jo zmotile določbe o financiranju digitalnih medijev, ki kot pogoj za pridobitev sredstev pavšalno navajajo doseg 10.000 ljudi, nikjer pa ni opredeljeno časovno obdobje.

Tako Klopčičeva kot urednik Spletnega časopisa Peter Jančič sta posebej opozorila tudi na določbe o pregonu sovražnega govora. Po mnenju spletne vplivnice bi namreč te vodile v samocenzuro, saj sovražni govor v predlogu ni opredeljen. Ravnanja medijskega inšpektorja, ki bi bil pristojen za presojo o tem, kaj je sovražni govor in kaj ne, bodo tako stvar njegove interpretacije.

Napad na manjše medije

Politika skuša ustvariti vtis, da so mediji glavni problem, ko gre za širjenje nestrpnosti in sovražnosti, je dodal Jančič. Realna slika je po njegovem mnenju ravno obratna, saj se sovražni govor generira v političnih krogih. Spomnil je na shode, na katerih so protestniki pozivali k uboju prvaka SDS Janeza Janše.

Mediji morajo javnost obveščati tudi o sovražnostih, tudi o vojnah. Predlog zakona pa od medijev in njegovih urednikov pričakuje, da bodo izvajali politiko preganjanja tistega, kar naj bi bilo po mnenju vladajočih sovražno. In o tem bo presojal kar inšpektor, podrejen vsakokratnemu ministru za kulturo.

Vlade mnogokrat skušajo zlorabiti svoj položaj s tem, da skušajo preprečiti financiranje njim nenaklonjenih medijev in podpirati naklonjene. Toda predlog bi to dolgoročno uzakonil, je opozoril Jančič. Obenem ugotavlja, da bi glede na vsebino predloga krajšo potegnili manjši mediji, pomagalo pa bi se  tajkunom v lasti propadajočih medijev, da bi ti v medijskem prostoru postali bolj konkurenčni.

Med problematičnimi področji, ki jih predlog novega zakona ne rešuje, pa je tudi oglaševanje. Direktorica Planet TV Špela Pirnat je izpostavila, da ima nacionalna radiotelevizija tudi po novem zakonu do 15 odstotkov oglaševalskega prostora. Marsikje na tujem je oglaševanje na nacionalnih televizijah prepovedano ali pa zelo omejeno. Medtem pa pri nas manjše televizije tekmujejo z mastodontom, ki je financiran tako s strani države kot s strani oglaševalcev.