Papež Frančišek je to nedeljo umestil dvajset novih kardinalov. Od tega šestnajst elektorskih, ki v konklavu volijo novega papeža. Štirje so stari nad 80 let in te pravice nimajo več.
S strani Frančiška je tako trenutno imenovanih 83 kardinalov elektorjev od 132 (s strani Janeza Pavla II 11 in s strani Benedikta XVI 38). Vseh kardinalov je 227.
Papež je istočasno sklical tudi konzistorij, kot se imenuje uradno zasedanje kardinalskega zbora. Na konzistoriju se papež običajno posvetuje s kardinali o pomembnih teoloških in moralnih vprašanjih. Tokratna glavna tema je nova apostolska konstitucija (Praedicate Evangelium), ki je namenjena prenovi rimske kurije.
Bo Frančišek odstopil?
V kanonskem pravu glede možnega odstopa papeža zija precejšnja luknja. To naj bi papež Frančišek želel urediti, da ob njegovem morebitnem odstopu ne bi bilo nejasnosti in da to ne bi bil vzrok delitev v Cerkvi.
Ugibanja o papeževem odstopu oz. upokojitvi so vse glasnejša. Papež je star petinosemdeset let (kot Benedikt XVI ob odstopu in kot Janez Pavel II ob smrti) in v zadnjem letu je vidno fizično opešal. Sam je že leta nazaj jasno povedal, da bo, ko ne bo več kos dolžnostim, odstopil. Vprašanja in pričakovanja so razumljiva. Kljub temu pa v nekaterih krogih in medijih že kar neokusna in več kot očitno mokre sanje nekaterih, ki so jim njegove reforme cerkve malo pristrigle peruti. Papež Frančišek, kljub pešajočemu telesu, Cerkev vodi odločno in v začrtani smeri. Tudi njegov urnik prihodnjih tednov nakazuje, da je odstop seveda možnost, a ne aktualna.
Je pa Frančišek očitno človek, ki želi imeti stvari urejene in jasne. V kanonskem pravu namreč glede možnega odstopa papeža zija precejšnja luknja. To naj bi sam želel urediti, da ob njegovem morebitnem odstopu ne bi bilo nejasnosti in to ne bi bil vzrok delitev v Cerkvi. Pravno-formalna ureditev tega vprašanja naj bi bil tudi eden namenov sklicanega konzistorija. Papeška avtoriteta mora biti nedvoumna in sklicevanje na prejšnjega papeža z namenom nasprotovanja aktualnemu, zmota.
Frančišek tu ne gradi sebe in svoje avtoritete, ampak gradi Cerkev. V primeru svojega odstopa ne želi biti nikogaršnja figura, ampak želi svojemu nasledniku zagotoviti nemoteno delo in avtoriteto. Bo pa zanimivo videti, če se bodo začeli, glede na vse daljšo življenjsko dobo, ti »zaslužni papeži« množiti.
Novi kardinali, nova usmeritev?
Kaj pomenijo novi kardinali za prihodnjo podobo Cerkve?
Prvič, pri vseh, tudi prejšnjih, papeževih kardinalskih imenovanjih in še posebej pri tem, je zelo očitna težnja po decentralizaciji Cerkve. Novi kardinali prihajajo iz oddaljenih in povsem ne tradicionalnih krajev. Starodavne evropske nadškofije že leta ostajajo brez novih imenovanj, papež pa izbere mini skupnost v Mongoliji ali nigerijsko cerkev, kjer so novoimenovanega kardinala zavrnili kot škofa, ker ni bil iz njihove etnične skupine. Ali indijskega škofa iz skupine Dalitov ali »nedotakljivih«, ki v Indiji označuje ljudi, ki so rojeni izven kastnega sistema. Kastni sistem se je namreč razpasel tudi v indijski katoliški cerkvi in papež jim je s tem poslal močno sporočilo. Mnoge države so v tokratnem imenovanju prvič dobile kardinale.
Vizija prihodnje Cerkve papeža Frančiška je jasna. To kaže tudi izbira novih kardinalov. Cerkev mora ven iz svojih palač, med ljudi. Biti mora tam, kjer je življenje
Vizija prihodnje Cerkve papeža Frančiška je jasna. To kaže tudi izbira novih kardinalov. Cerkev mora ven iz svojih palač, med ljudi. Biti mora tam, kjer je življenje. Zgodovina in tradicija sta pri poslanstvu Cerkve drugotnega pomena. Prvi je evangelij in njegovo oznanilo. Vsem. Tudi oddaljenim, izključenim, grešnim, nepomembnim…
Papež Frančišek hoče kardinale izmed ljudi in za ljudi. Ker so pravzaprav apostoli in ne princi. Katoliška cerkev v zadnjih letih postaja vse bolj azijska, afriška, južnoameriška, priseljenska – cerkev tretjega sveta, pa če nam je to všeč ali ne in edino smiselno je, da se to pozna tudi na kardinalskem zboru in to se bo poznalo tudi na prihodnjem konklavu.
Papež ali kardinal kot politična figura?
Kako zelo močna je težnja številnih političnih in interesnih skupin, da bi imeli božje služabnike na svoji strani in da bi z njihovim mečem vere tolkli po svojih nasprotnikih, je vidno tudi pri odzivih na to imenovanje. Prav tako si spet drugi radi izposodijo kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, da njegove besede molijo pod nos svojim političnim ali družbenim nasprotnikom. Seveda je oboje nekrščansko.
Mnogo medijev se je tako površno obesilo na novoimenovanega kardinala, škofa iz San Diega, češ da je podpornik LGBTQ skupnosti, kritik Donalda Trumpa in podpornik splava.
Sporočilo papeža novim (in starim) kardinalom je nedvoumno. Tu niso zato, ker so tako zaslužni ali sposobni. Tu so, ker so izbrani in poklicani. Ne gre za čast, ampak služenje.
Robert McElroy, ki je preskočil imenovanje za nadškofa, ki je tradicionalna odskočna deska za rdeči klobuk, si je v preteklih letih prislužil srd ameriških konservativnih klerikov in vernikov. Najprej je trdil, da bivši ameriški predsednik močno pretirava s svojim populističnim spodbujanjem sovraštva do priseljencev. Potem je trdil, da Katoliška cerkev ne sme zapustiti oseb iz LGBTQ skupnosti, saj Kristus ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike in zato mora cerkev delati tudi na pastorali LGBTQ ljudi. Tretjič je prišel v spor s konservativnimi deli ZDA, ko je ob dilemi ali politiki, ki odkrito ne nasprotujejo splavu, smejo pristopiti k obhajilu (nadškof San Francisca je Nancy Pelosi celo javno prepovedal prejemati obhajilo na območju svoje nadškofije), zavzel stališče, da sveta evharistija nikoli in nikakor ne sme postali politično orožje in da je namenjena edinosti in ne ločevanju. Sam pravi, da se glede vseh moralnih in drugih vprašanj strinja s tradicionalnim naukom cerkve in ostalimi ameriškimi škofi, da pa se ne strinja glede prioritet, katero vprašanje ima prednost. Sam je mnenja, da ima pastorala prednost pred moralo.
Precej evangeljski človek torej in močno sporočilo ameriški škofovski konferenci.
Kdo bo vrgel ogenj na zemljo?
Sporočilo papeža novim (in starim) kardinalom je nedvoumno. Tu niso zato, ker so tako zaslužni ali sposobni. Tu so, ker so izbrani in poklicani. Ne gre za čast, ampak služenje. Tu so, kot je rekel Frančišek v pridigi ob umestitvi, da razplamtijo ogenj Svetega Duha in vžgejo človeštvo za Kristusa, ki je dejal: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49).
Papežu Frančišku je očitno jasno, da tisti, ki se v glavnem ukvarjajo s svojo akademsko presežnostjo in moralno neoporečnostjo drugih, življenja od zunaj pa se ne dotaknejo niti s skrajnim robom svoje škofovske palice, na ta ogenj zgolj zlivajo vodo.
Robert McElroy “..strinja (se) s tradicionalnim naukom cerkve in ostalimi ameriškimi škofi, da pa se ne strinja glede prioritet,”
S tem, ko je Cerkev univerzalna, posledično ne izključuje nikogar. Cerkev pa je hkrati tudi svetilnik, torej moralni razsodnik in največji nasprotnik relativizma. Krmariti med Scilo in Karibdo ni enostavno. Ali je večja nevarnost izključevanje ali morali relativizem pa v Cerkvi vsekakor ni enotnega mnenja. Tu se vidi, da različni papeži barko enkrat prevesijo na eno , drugič na drugo stran.
Točno tako. Moralni relativizem je hud dvorezni meč. LGBT+ ideologija v Cerk i nima kaj iskati, je v popolnem nasprotju z Božjo postavo (moški legati z drugim moškim je gnusoba). Podpirati apologete splava tudi ni izkazovanje milosti. Si, kar si in v to verjameš ter tako deluješ, ali pa nisi. Cerkev je res za grešnike, a za tiste, ki se spokorijo in sprejmejo poniźnost. Ta, ki vztraja pri abortusih in pri lgbt in to celo prakticira, ni ne spokorjen, še manj pa ponižen pred Bogom. Je arogantno Zlo.
Ta “papež” bo uničil vse.
Da se bo papež Frančišek težko spopadel z Vatikanom je bilo jasno od samega začetka. To je namreč pravi sveti mož. To je sveti mož, ki je prišel kot služabnik Cerkve in ni nikoli postal eden njenih gospodov. Cerkev in Vatikan je želel reformirati, ozdraviti in pripraviti na družbo 21 stoletja. Na poti pa so mu stali stari despoti Cerkve, uzurpatorji institucije, varuhi njenega blagostanja, braniki pred očiščenjem Cerkve lenuhov in škodljivcev, kolosalnih zapravljivcev, grabežljivcev, koristoljubcev, tatičev in zmikavtov, navadnih goljufov pa seveda seksualnih maninakov in spolnih iztirjencev, pedofilov in posiljevalcev. Mislim, da je zbolel predvsem zaradi vsega zla, ki ga je v Vatikanu našel.
Če je že v Vatikanu tako hudo kot praviš, kako hudo je šele potem v centralnem komiteju komunistične partije Slovenije, kjer tudi niso kaj prida boga boječi!
Si vzel dnevno dozo tablet?
Sam imam malce alternativen pogled na situacijo. Seveda je logično, da papež z konsistoriji želi jasno nastaviti vizijo cerkve v prihodnosti kot jo sam vidi, to ni presenetljivo. Morda sicer takšno delovanje trenutno deluje preveč hiper-papalistično (ang. hyper-papalism), kjer se Cerkev gleda izključno samo še skozi papeža, ki Cerkev ne samo brani in skrbi za ohranjanje Tradicije/Izročila, pravovernost Nauka, kot je bilo nekdaj, ampak deluje kot usmerjevalec, ki lahko spremeni, kar se mu pač zazdi potrebno.
Ob papeževih kardinalskih imenovanjih pa sem predvsem med tujimi razpravljalci opazil nekaj opozoril oz. težav:
1. Siljenje h kandidatom iz ”obrobja” za vsako ceno predstavlja težavo, ko bodoči kardinali postajajo škofje, ki so v Rimu ter med bodočimi škofovsko-kardinalskimi kolegi praktično neznani. Navsezadnje so v Rimu le ob sinodah, izjemnih sklicih ter konec koncev, ob konklavih. In kar se tiče prihodnjih konklavov, iz tega razloga ob volitvah papeža zato kardinali elektorji pravzaprav ne morejo dobiti jasnega občutka, kar se tiče stališč številnih kardinalov, kot tudi najbolj izpostavljenih t.i. ‘papabilov’.
Nekateri ‘Vatikanisti’ zato že napovedujejo izjemno težak ter zapleten konklave, kot posledico Frančiškovih ”izletov” na margino v njegovih konsistorijih.
2. Opazka, ki se pojavlja je tudi, da papeževo ”margino” ter s tem ”novo” Cerkev predstavljajo le določeni kardinalski kandidati, ki popolnoma ustrezajo njegovi (liberalni) viziji. Določeni škofje iz margine, kot škof Atanazij Schneider iz »zabačene« Karagande v Kazahstanu, so spregledani. Določeni že imenovani kardinali iz oddaljenih regij, kot je honkonški kardinal Zen, so prav tako v Vatikanu na stranskem tiru. Težava je seveda katoliška ortodoksija takšnih prelatov, ki so sedaj v nemilosti.
3. Tretja težava na katero opozarjajo nekateri je težava slabih kardinalsko-škofovskih imenovanj. To težavo je denimo imel sv. Janez Pavel II., svetniški papež, za katerega se je izkazalo, da je v osemdesetih, ko je sicer ogromno naredil, da se je Petrova barka zopet uravnala, po slabih nasvetih svojih svetovalcev imenoval izjemno slabe progresivno-liberalne škofe v ZDA ter v Zah. Evropi, ki so kasneje sprožili celotno krizo glede zlorab, ter sejejo v svojih pozicijah kot škofje in kardinali (ali pa to počnejo njihovi nasledniki) zmedo še danes, leta Gospodovega 2022. Slabo imenovanje škofa in kardinala (zelo pomembno, ker pogosto kardinala lahko nadomesti slab škof naslednik, ki ga seveda prav tako izbere in potrdi papež) ima torej lahko izjemno izjemno dolgoročne in slabe posledice. In na žalost se zdi, da bodo nekatere odločitve papeža Frančiška tu povzročale probleme še v naslednjih letih, morda tudi desetletjih.
4. V Sloveniji zelo podcenjujemo škandal, ki ga povzroči imenovanje slabega škofa/kardinala v določeni državi. V primeru kardinala Roberta McElroya gre za izjemne pretrese v ZDA in poglobitev tamkajšnje katoliške krize (vir: https://onepeterfive.com/corrupt-cardinal-pontificate/) , v najblažjem primeru pa za nov izbruh doktrinarne zmede v Ameriki (vir: https://www.catholicworldreport.com/2022/08/26/cardinal-elect-robert-mcelroy-newest-and-youngest-american-red-hat-a-kindred-spirit-of-pope-francis/).
Opomba: Delno bi primer težavnega imenovanja škofa lahko primerjali s slovenskim škofom Vekoslavom Grmičem, ki ga je imenoval liberalni Pavel VI, ki je zagovarjal takratno (neuspešno) Ostpolitik v Vatikanu, nato pa je zadeve kasneje reševal Janez Pavel II. v osemdesetih, ter tudi kasneje Franc Rode, še pred svojim nadškofovskim ter kardinalskim imenovanjem (kar baje slovenski kardinal tudi popisuje v svoji knjigi, moram še prebrati).
“katoliška ortodoksija”, “liberalna vizija”? Pride na misel aforizem N.N.Taleba: “Don’t tell me what you believe in – tell me what you do.”
Zakaj naj bi bil “katoliško ortodoksen” nekdo, ki zvesto in briljantno oddela, odigra farizejsko religiozno igro a se v praksi ne meni za najmanjše brate in njihovo trpljenje, morda neusmiljeno tolče po njih? Ali pa udobno in strahopetno skrbi le za svoje ozke interese, molči in gleda stran, ko drugi zgoraj omenjeno počnejo ali podpira molk, potvarjanje, sprenevedanje, prikrivanje? Zakaj veliko ljudi tudi pri nas táko, dejansko evangeliju diametralno nasprotno vedenje, skladno z vedenjem kozlov na levici v govoru o sodbi ob koncu časov, označuje s “katoliška ortodoksija”?
Tak katoliško ortodoksni farizej potem prezira “liberalnega” in “brezbožnega” usmiljenega Samarijana, ki v svoji grešnosti dejansko živi evangelij ali se vsaj za to iskreno trudi.
Rokc5, hvala za tole, tvoji pogledi z dobrodošlo širino na tematiko, ki je v člankih pogosto (z) manjka, so vselej zelo zanimivi, pronicljivi in tehtni. Pravzaprav bi se želela, da bi vsaj občasno svoja videnja na Domovini predstavil v žanrski formi komentarja. No, povem kot izziv uredniku in tudi tebi samemu, če bi se s tem seveda strinjal.
Od 227 kardinalov jih je komaj polovica opravilno sposobnih. Verjetno je podobno stanje tudi med škofi in duhovniki. Da bi se pri 70-ih upokojili, vrnili klobuke, privilegije in titule ter dali prostor mlajšim, ne pomislijo. Še dobro, da imajo malo bolj vitalne vernike in davkoplačevalce, ki vse to držijo nad gladino.